Jedro

Zastaranje v smislu 365. člena OZ je pretrgano, kadar je dejanje upnika zoper dolžnika usmerjeno v ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, ki se vtožuje v tem postopku. Če gre za raznovrstni terjatvi, aktivnost upnika v zvezi z eno ne more povzročiti učinka po 365. členu OZ v zvezi z drugo – vložitev tožbe zaradi ugotovitve skupnega premoženja ne pretrga teka zastaralnega roka za terjatev iz naslova uporabnine.

Uporabnine ni mogoče prisoditi za obdobje po izdaji prvostopenjske sodbe, saj je pravna podlaga obravnavanega zahtevka neupravičena obogatitev, ki predpostavlja, da je prikrajšanje/okoriščenje že nastalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: * v 1. točki izreka tako, da se znesek 5.994,00 EUR nadomesti z zneskom 4.440,00 EUR; * v 3. točki izreka tako, da se znesek 4.967,25 EUR nadomesti z zneskom 3.913,25 EUR; * v 4. izreka tako, da je toženec dolžan plačati tožnici mesečno uporabnino v znesku 74,00 EUR od 22. 7. 2011 do 9. 10. 2012, v presežku (za plačilo uporabnine po 9. 12. 2012) pa se tožbeni zahtevek zavrne; * v 6. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženca v znesku 5.994,00 EUR (1. točka izreka) in terjatev toženca do tožnice v znesku 526,75 EUR (2. točka izreka), obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožencu je naložilo, da tožnici plača 4.967,25 EUR (3. točka izreka), mesečno uporabnino v višini 74,00 EUR od 22. 7. 2011 dalje (4. točka izreka) ter 950,68 EUR pravdnih stroškov (6. točka izreka). V preostalem je zahtevke strank zavrnilo (5. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, in sicer, da je tožnici onemogočil uporabo hiše. Tožnica je iskreno izpovedala, da ključa ni nikoli iskala, zato ni moč trditi, da svojega deleža ne more uporabljati. Toženec je pojasnil, zakaj je zamenjal ključavnico, priči pa sta izpovedali, da so s tožnico skušali vstopiti, ko toženca ni bilo doma, in ugotovili, da je ključavnica zamenjana, a ga pred tem nihče ni obvestil, naj bo doma, ali zahteval ključa. Tožnica ključa ni zahtevala niti sedaj, ko je toženec izrazil, da ji bo ključ na njeno zahtevo izročil. Nepravilno uporabo materialnega prava predstavlja stališče prvostopenjskega sodišča, da je zastaranje pretrgano zaradi tožbe P 176/2007. Ta je bila vložena zaradi ugotovitve deleža in ne pretrga zastaranja v konkretni zadevi. Tožnica je imela možnost uporabnino tožiti sočasno, če bi želela pretrgati zastaranje, tako pa so vse uporabnine pred 22. 7. 2006 zastarale. Nadalje navaja, da uporabnina predstavlja prikrajšanje na eni in okoriščenje na drugi strani, slednjega pa tožnica ni konkretizirala. Izrek pod 4. točko predstavlja absolutno bistveno kršitev, saj mu je plačilo uporabnine naloženo do konca življenja, četudi bi tožnica prišla po ključ in ga dobila, poleg tega pa izrek ne določa, do kdaj je toženec uporabnino dolžan plačevati. Glede stroškov navaja, da je tožnica uspela s 49 %, zato ji le v tem odstotku pripadajo pravdni stroški. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Tožnica na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica in toženec sta bivša izvenzakonska partnerja. V času trajanja zunajzakonske zveze sta ustvarila skupno premoženje, ki ga po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 6. 4. 2009, opr. št. P 176/2007-51, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 11. 2009, opr. št. II Cp 2636/2009, predstavlja nepremičnina, parc. št. 3444/1, vl. št. 1716, k. o. X. Delež tožnice na skupnem premoženju je 35/100. Tožnica s to tožbo vtožuje plačilo uporabnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine od novembra 2004 dalje.

6. Razmerja med solastniki ureja prvi odstavek 66. člena SPZ, ki določa, da imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar sorazmerno svojemu solastninskemu deležu, ne da bi pri tem kršili pravice drug drugega. Če pride do kršitve pravice solastnika ter do prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, ima prikrajšani solastnik pravico do nadomestitve koristi v obliki uporabnine (198. člen OZ) (1). Utemeljenost takšnega zahtevka je prvenstveno odvisna od vprašanja, ali je bila tožnici uporaba solastne stvari s strani toženca kot solastnika onemogočena (2). Povedano drugače: da tožnica z zahtevkom uspe, mora dokazati, da nepremičnine proti svoji volji ne uporablja, da je toženec okoriščen zaradi uporabe njenega solastninskega deleža (obogatitev), da toženec za uporabo nima pravne podlage ter da tožnica ni privolila v takšen način toženčeve uporabe (3).

7. Toženec s pritožbo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje (3. in 4. stran izpodbijane sodbe), da je tožnico leta 2003 udaril, zato je ta zapustila skupni dom, se po tednu dni vrnila, a ni mogla v hišo, ker je toženec zamenjal ključavnico, in da ji toženec tudi kasneje ni dovolil vstopa v hišo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je toženec s svojimi dejanji in obnašanjem tožnici onemogočil uporabo hiše na naslovu A. Pritožbena navedba, da je toženec tožnici pripravljen izročiti ključ ter da bi ji ga že bil izročil, če bi to tožnica od njega zahtevala, je materialnopravno neodločilna. Toženec je bil tisti, ki je (z menjavo ključavnice) tožnici onemogočil uporabo solastne stvari, zato bi moral on ravnati aktivno in tožnici sam (če že je ključavnico menjal brez njenega soglasja) izročiti ključ, pa tega doslej ni storil. Razlog, zakaj je ključavnico zamenjal, ni bistven; če jo je, bi se moral zavedati, da ni edini lastninskopravni upravičenec in bi tožnici kot drugi solastnici ne smel onemogočiti nadaljnje uporabe solastne stvari.

8. Tožnica je v tem postopku torej dokazala, da je stvar v solastnini, a je zaradi ravnanja toženca proti svoji volji ne uporablja, toženec, ki odtlej edini uporablja nepremičnino, pa je zaradi uporabe njenega solastninskega deleža okoriščen/obogaten, pri čemer za uporabo celotne nepremičnine toženec nima pravne podlage niti tožnica ni privolila v takšen način uporabe. Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

9. Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo prisoditi uporabnin za 81 mesecev, saj je njen tožbeni zahtevek delno zastaral. Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim, da je tožničina tožba na ugotovitev skupnega premoženja pretrgala zastaranje v smislu 365. člena OZ. Da bi bilo zastaranje pretrgano v smislu te določbe, bi morala biti tožničino dejanje zoper toženca usmerjeno v ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, ki se vtožuje v tem postopku, pa ni bilo. Gre za dve raznovrstni terjatvi, zato aktivnost upnika v zvezi z eno ne more povzročiti učinka po 365. členu OZ (tj. pretrgati zastaranja) v zvezi drugo (4). Utemeljen je torej toženčev ugovor zastaranja glede uporabnine v letu 2004 (2 meseca), v letu 2005 (12 mesecev) in v letu 2006 do 22. 7. 2006 (7 mesecev) - skupno 21 mesecev.

10. Pritožnik ne izpodbija zneska mesečne uporabnine, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (74,00 EUR), prav tako pa sodbe ne izpodbija v delu, s katerim je bil njegov pobotni ugovor v presežku zavrnjen (5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 81 x 74,00 EUR = 5.994,00 EUR, po odločitvi pritožbenega sodišča pa je upravičena do 60 x 74,00 EUR = 4.440,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe. Upoštevaje pravnomočno ugotovljeno terjatev toženca do tožnice iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tudi 3. točko izreka izpodbijane sodbe, tako da mora toženec tožnici plačati 3.913,25 EUR s pripadajočimi obrestmi.

11. Delno nepravilna je tudi odločitev pod 4. točko izreka izpodbijane sodbe. Pravna podlaga obravnavanega zahtevka je neupravičena obogatitev, ki predpostavlja, da je tožnici prikrajšanje, tožencu pa okoriščenje že nastalo. Zahtevek, ki se nanaša na obdobje po izdani sodbi, torej ne more biti utemeljen (5). Ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo uporabnino tudi za čas po izdaji sodbe, je pritožbeno sodišče 4. točko izreka spremenilo tako, da je omejilo obdobje, za katero je toženec dolžan plačati uporabnino (in ki ni že zajeto v 1. in 3. točki izreka), tj. od vložitve tožbe do izdaje sodbe, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj zanj ni pravne podlage.

12. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na peti alineji 358. člena ZPP.

13. Upoštevaje vse okoliščine primera (zlasti tožničin delni uspeh v postopku 40 %, toženčev delni uspeh s pobotnim ugovorom – 5 %), je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o pravdnih stroških ter na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje.

(1) Tako npr. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 17. 5. 2012, opr. št. II Ips 67/2009. (2) Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z odločbi z dne 6. 10. 2010, opr. št. I Cp 1764//2010. (3) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 9. 2011, opr. št. II Cp 4675/2010. (4) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Kopru z dne 10. 6. 2009, opr. št. Cp 367/2009. (5) Tako tudi Višje sodišče v Kopru v sodbi z dne 11. 9. 2007. opr. št. I Cp 1873/2006.