Jedro

Stranki izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine sta lahko le dolžnik in upnik iz obligacijskega razmerja, ki iz listine izhaja. Sporna pogodba vzpostavlja obligacijsko razmerje le med tožečo stranko in upravnikom, zato ni podana aktivna legitimacija.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v:

1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek za znesek 514,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 77,32 EUR od 30.1.2007 do plačila, od zneska 85,39 EUR od 28.2.2007 do plačila, od zneska 65,16 EUR od 27.3.2007 do plačila, od zneska 71,39 EUR od 24.4.2007 do plačila, od zneska 61,35 EUR od 25.5.2007 do plačila, od zneska 16,00 EUR od 21.6.2007 do plačila, od zneska 16,00 EUR od 25.7.2007 do plačila, od zneska 16,00 EUR od 13.8.2007 do plačila, od zneska 8,00 EUR od 7.9.2007 do plačila, od zneska 9,36 EUR od 27.12.2007 do plačila, od zneska 8,40 EUR od 25.1.2008 do plačila in od zneska 79,81 EUR od 25.2.2008 do plačila.

3. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške še v višini 304,26 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti pritožbene stroške v višini 337,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2136/09 z dne 20.6.2008 v veljavi za znesek 514,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz 1. točke izreka. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 46,22 EUR (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in razveljavi sklep o izvršbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja pri ugovorni trditvi, da s tožečo stranko ni bila nikoli v poslovnem razmerju, kar je tožeča stranka potrdila sama, saj je zahtevala plačilo terjatve kot prevzemnik terjatve po pravilih o verziji. Tožeča stranka ni dokazala obstoja domnevne verodostojne listine, saj v postopku ni predložila obračuna z dne 13.6.2008 v znesku 3.595,91 EUR. Zaradi nesklepčnosti in nedokazane terjatve bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Namesto pravno relevantnih dejstev povezanih z izdajo obračuna, je tožeča stranka navajala, da je od upravnika D., d.o.o., prevzela terjatev v znesku 3.595,91 EUR, ki jo vtožuje od toženke. Sodišče prve stopnje je samo substanciralo tožbo in brez tožbenih navedb ugotovilo, da gre za inkaso cesijo in da je tožeča stranka upravičena do izterjave te terjatve v sodnem postopku. Prenos terjatve je mogoč samo za terjatve iz izvršilnega naslova, ne pa tudi verodostojne listine. Tožeča stranka je tudi sicer prenos terjatve izkazovala s pogodbo o izterjavi terjatve, ki jo je vložila v kopiji, ki ji je toženka obrazloženo nasprotovala. Poleg nedoločnosti glede dolžnikov in glede prenosa terjatve in njene opredelitve, kopija niti po obliki ne predstavlja veljavne enotne pogodbe. Taka pogodba ni bila sklenjena in dejansko ne obstaja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo prevalitve dokaznega bremena na tožečo stranko glede pristnosti navedene kopije, temveč je njene navedbe označilo kot pavšalne. Tožeča stranka je vlogo 30.12.2009 vložila prepozno, v nasprotju z 286.a členom ZPP, zato je sodišče prve stopnje, ki je prepozno vloženo vlogo upoštevalo, kljub predhodnemu opozorilu toženke, storilo relativno kršitev postopka. O tožbenem zahtevku bi v nasprotnem primeru lahko odločilo hitreje in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje ni samo napačno ugotovilo obstoja pogodbenega razmerja med tožečo stranko in D., d.o.o., temveč iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi tožeči stranki ali upravitelju dolgovala plačilo 3.595,91 EUR. Poudarja, da je plačala terjani znesek in je v zvezi s tem predlagala svoje zaslišanje ter poizvedbe o opravljenih plačilih preko bančnih računov upravnika, kar je sodišče prve stopnje brez razloga zavrnilo. Tožeča stranka toženkinim navedbam tudi ni nasprotovala in jih je zato po zakonski presumpciji priznala.

Pritožba je utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo očitane relativne kršitve določb pravdnega postopka, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je sodišče upoštevalo vlogo tožeče stranke z dne 30.12.2009, v nasprotju z določbo 286.a člena ZPP. Ob navedbi tožnika na naroku 8.12.2009, ki se je kasneje sicer izkazala za neresnično, da je vlogo (dopolnitev tožbe) že vložila, je sodišče prve stopnje očitno ugotovilo, da ustrezen poziv na dopolnitev tožbe (postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo, na podlagi verodostojne listine, ki se je po ugovoru toženke nadaljeval v pravdnem postopku in predstavlja nepopolno tožbo) ni bil poslan. Poziv na dopolnitev tožbe z dne 11.12.2009 je tožnica prejela 21.12.2009 in je z dopolnitvijo tožbe 30.12.2009 spoštovala rok, ki ji ga je dodelilo sodišče prve stopnje. Absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Terjatev tožeče stranke predstavljajo stroški povezani z upravljanjem večstanovanjske hiše na P. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženke, da s tožnikom ni v poslovnem razmerju in je odločitev o obstoju aktivne legitimacije tožeče stranke oprlo na Pogodbo o izterjavi terjatev št. 1/2007 z dne 7.6.2007 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjeno med tožečo stranko in podjetjem D., d.o.o., ki je bilo v obdobju od leta 1994 do leta 2008 upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je sporno stanovanje toženke. Ugotavlja, da sta se s Pogodbo pogodbenika zavezala, da prevzemnik redno (vsak mesec) prevzame v izterjavo terjatve odstopnika do njegovih dolžnikov, po preteku 20 dni od dneva valute, pri čemer se prvič izvede odstop v mesecu marcu 2007 za terjatve, nastale v obračunih v preteklih obdobjih. Ocenilo je, da gre za poseben primer cesije, t.i. „inkaso cesijo“, ki jo Obligacijski zakonik (Ur. l. št. 83/2001 s spremembami; OZ) ureja v 425. členu kot odstop v izterjavo. Posebnost odstopa v izterjavo je, da lahko dolžnik ves čas terjatve izpolni, ker v primeru prenosa terjatve v izterjavo, terjatev ne preide iz cedentovega premoženja. Dolžnik jo lahko kadar koli izpolni, kot je to določeno v 2. členu Pogodbe, zato je podana aktivna in pasivna legitimacija strank v pravdi.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je utemeljeno ugovarjala, da s tožečo stranko oz. upnikom v izvršilnem postopku, ni v nobenem obligacijskem razmerju. Stranki izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine sta lahko le dolžnik in upnik iz obligacijskega razmerja, ki iz listine izhaja. Sporna Pogodba vzpostavlja obligacijsko razmerje le med tožečo stranko in upravnikom, zato ne podeljuje upravičenja tožeči stranki za sodno izterjavo terjatve v lastnem imenu.

Ne glede na pravilnost ugotovitve glede veljavnosti pogodbe (po stališču sodišča prve stopnje, ki mu toženka v pritožbi nasprotuje, je Pogodba veljavna), pa je odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna. Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je z opomini, ki jih je tožeča stranka pošiljala toženki (v imenu upravnika) v skladu z obvezami, prevzetimi s Pogodbo, med njima prišlo do vzpostavitve obligacijskega razmerja. Tudi dejstvo, da toženka, kljub sklenjeni Pogodbi, dolg lahko še vedno poravna upravniku, ne nudi podlage za aktivno legitimacijo tožnice.

Ne glede na to, ali je pravilna opredelitev sporne Pogodbe kot „pogodba o odstopu v izterjavo“ (pogodbo je namreč treba opredeliti po njeni vsebini), kot je to storilo sodišče prve stopnje, ali pa je narava pogodbe drugačna (mandantna pogodba, cesija), pa pogodbene določbe ne omogočajo tožnici izterjave toženkine terjatve (v Pogodbi niti terjatev niti dolžnica ni določno opredeljena). Tožnica pa v zvezi s tem tudi ni podala ustrezne trditvene podlage.

Pravilna uporaba materialnega prava narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, zato pritožbeno sodišče na druge pritožbene trditve ne odgovarja. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo sklep o izvršbi v še preostalem delu in tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, zavrnilo (5. odstavek 358. člena ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo stroškovne odločitve. Tožena stranka je namreč v pravdi uspela v celoti (1. odstavek 154. člena ZPP), zato ji je pritožbeno sodišče priznalo poleg že priznanih stroškov 46,22 EUR še 304,26 EUR (odmeri stroškov brez upoštevanja uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje – 350,08 EUR, ne nasprotuje), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je toženka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po specifikaciji v pritožbi. Za stroške sestave pritožbe ji je priznalo 172,12 EUR, kar z upoštevanjem 20 % DDV in sodne takse skupno znaša 337,90 EUR, kar je dolžna plačati tožeča stranka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.