Jedro

Carinski organi po lahko po 78. členu CZS po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov.

Na podlagi 220. člena CZS je bilo treba obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba). V obravnavanem primeru gre za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prost promet blaga zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ deklarantu A. d.d. in prejemniku B. d.o.o., za blago sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. K-2850 z dne 24. 4. 2008 Izpostave Gruškovje naložil, kot solidarnima dolžnikoma skupaj 31.913,82 EUR uvoznih dajatev, od tega davka na dodano vrednost (DDV) 5.280,40 EUR, trošarine 26.402,02 EUR, obresti 231,40 EUR, vse z rokom plačila 10 dni po vročitvi odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave, s tem da stroški postopka niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je deklarant A. d.d. za prejemnika B. d.o.o. pri Izpostavi Gruškovje vložil carinsko deklaracijo K-2850 in sprostil v prost promet 4.000 l preparatov zoper zmrzovanje in pripravljene tekočine za odtajanje v vrednosti 3.200,00 EUR, iz tarifne oznake 3820 00 00 kombinirane nomenklature in taric kode 00, od katere je obračunal 20 % DDV v višini 640,00 EUR. Skupaj obračunan dolg v navedeni carinski deklaraciji je znašal 640,00 EUR. Pri preverjanju točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije so bili ob carinskem pregledu vzeti vzorci blaga v smislu določil točke b. 68. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) in 242. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku skupnosti (UR L 253 z dne 11. 10. 1993, v nadaljevanju Izvedbena Uredba). Na osnovi strokovnega mnenja Generalnega carinskega urada (GCU) št. 4245-0508/2008-2-MB z dne 22. 5. 2008 je izpostava Gruškovje sestavila zapisnik o preverjanju carinske deklaracije z dne 2. 6. 2008. V zapisniku je bilo ugotovljeno, da se blago s trgovskim nazivom pripravci proti smrzavanja i odleđivanja uvršča v tarifno oznako 2207 10 00 KN s taric kodo 10, s preferencialno stopnjo carine „prosto“. Na navedeni zapisnik je deklarant podal ugovor. Carinski urad Maribor je pridobil še mnenje GCU z dne 7. 7. 2008, iz katerega izhaja, da ostaja mnenje o uvrstitvi blaga v tarifno oznako KN 2207 10 00 in dodatno taric kodo 10, nespremenjeno. Z analizo vzetega vzorca je bilo ugotovljeno, da blago s trgovskim nazivom pripravci protiv smrzovanja i odleđivanja ni bilo pravilno uvrščeno v KN in da uvozne dajatve po carinski deklaraciji Izpostave Gruškovje št. K-2850 z dne 24. 4. 2008 niso bile pravilno obračunane.

Carinski organ je ugotovil, da gre pri tem izdelku za nedenaturiran 95 % etilni alkohol, dobljen s fermentacijo, obarvan z rdečim barvilom C.I. Reactive red 195, v obliki bistre, rdeče tekočine. Da se navedeno blago uvršča v tarifno oznako 2207 10 00 KN in dodatno taric kodo je carinski organ ugotovil z uporabo splošnega pravila 1 in 6 ter besedilom oznak KN 2207 in 2207 10 00 00 ter pojasnjevalnih opomb HS k tarifni številki 2207 točka (1). Uredba Komisije (ES) št. 334/08 (Uradni list EU L 102 z dne 12. 4. 2008) alkoholne pripravke zoper zmrzovanje in pripravljene tekočine za odtajanje uvršča v tarifno št. 2207 in kolikor je dodan denaturant v tarifno oznako 2207 20 00. V konkretnem primeru denaturanti niso dodani, saj izdelek ne vsebuje nobenega od popolnih denaturantov iz Uredbe Komisije (ES) št. 3199/93 z dne 22. 11. 1993 o vzajemnem priznavanju postopkov za popolno denaturacijo alkohola za namene oprostitve plačila trošarine. Dodano barvilo C.I. Reactiv red 195 ni šteti kot denaturant, ker je prisoten v prenizki koncentraciji in ga je moč enostavno odstraniti.

Blago ni bilo pravilno uvrščeno v KN ter uvozne dajatve po navedenih carinskih deklaracijah niso bile pravilno obračunane. Ker gre pri spornem blagu za nedenaturiran 95 % etilni alkohol, je treba za uvoženo blago obračunati trošarino. Carinski organ se sklicuje na 1. odstavek 42. člena, 6. odstavek 12. člena, 6. odstavek 44. člena, 6. točko 2. odstavka 43. člena ter 6. točko 2. odstavka 17. člen Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 2/2007 – UPB3, v nadaljevanju ZTro) in 40. člen Pravilnika o izvajanju zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/2004 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik). Glede obračuna DDV se sklicuje na 2. odstavek 138. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV) in 1. odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06, v nadaljevanju PZDDV-1).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Blago je pravilno dokončno razvrščeno v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1214/2007 z dne 20. 9. 2007 o spremembi priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (Uradni list L, št. 286 z dne 31. 10. 2007). Četudi tožnik zatrjuje, da je izdelek, dobljen na osnovi etilnega alkohola popolnoma neuporaben za izdelavo alkoholnih pijač, in da se snovi, ki so delno toksične, ne morejo ločiti od novo nastalega izdelka, iz rezultatov analiz narejenih v laboratoriju GCU izhaja, da izdelek ne vsebuje nobenega od popolnih denaturantov. Na odločitev ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je hrvaški dobavitelj etilnega alkohola oproščen plačila trošarine niti da tožnik ta izdelek izvaža v druge države, v katerih se ne obravnava kot trošarinski izdelek. Prvostopenjski organ je upravičeno na podlagi 220. člena CZS v povezavi s 201. členom CZS obračunal uvozne dajatve.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen (1., 2., 3. in 4. točka 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Očita tudi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Tožena stranka ni ugotavljala ali gre za zakonit ali nezakonit uvoz, saj je od tega odvisno ali bo uporabljen 201. člen ali 202. člen CZS oz. 16. člen in 17. člen ZTro, ki jih citira. Navaja, da gre za nezakonit uvoz, za katerega ne pridejo v poštev pravila o posrednem zastopanju in uporabi 201. člena CZS in je potrebno upoštevati lex specialis in določiti trošarinskega zavezanca po ZTro. Uradna oseba bi morala razpisati ustno obravnavo z zaslišanjem izvedenca, ker gre za izvedensko mnenje carinskega laboratorija. Carinski urad je selektivno ugotavljal dejstva, saj ni sprejel nobenega dokaznega predloga tožeče stranke ter je s tem kršil pravico do poštene obravnave in zahtevo po argumentirani odločbi. Tožnik vztraja, kljub znanemu stališču Vrhovnega sodišča, glede pooblastil ministra, da je v zadevi odločala pooblaščenka s pooblastilom ministra, kateremu je prenehal mandat. Navaja razliko med poslovnim in procesnim zastopanjem, saj gre v obravnavani zadevi za dve pravni osebi in bi carinski organ moral preveriti poslovno in procesno pooblastilo ter tožniku ni jasno kako je carinski organ ugotovil posredno zastopanje. Toženi stranki očita neupravičeno spuščanje v civilno razmerje med špedicijo in stranko, kar je v nasprotju s 6. členom EKČP. Carinskemu organu očita, da bi pri preverjanju carinske deklaracije moral preveriti podatke iz 66. člena ZUP ter navaja določbe CZS, kaj je carinska deklaracija in določbe ZUP glede pravil o zastopanju pravnih oseb.

V izreku izpodbijane odločbe ni pravilno navedena vrsta blaga, zaradi česar odločbe ni moč preizkusiti. Carinskemu organu očita, da se sklicuje na količino blaga, ki je sproščeno v prost promet s spornimi carinskimi deklaracijami in pri tem navaja trgovski naziv blaga v hrvaškem jeziku, čeprav je navedeno poimenovanje blaga v slovenskem jeziku. Iz obrazložitve je razvidno, da gre za čisto drugo blago in sicer nedenaturiran 95 % etilni alkohol ter tožnik ne more preizkusiti ali se v izreku izpodbijane odločbe doplačila nanašajo na preparate zoper zmrzovanje in pripravljanje tekočine za odtajanje s tarifno številko 3820 0000 00 ali na nedenaturiran 95 % etilni alkohol dobljen s fermentacijo s tarifno številko 2207 1000 10. Carinskemu organu očita, da gre za trošarinsko blago in da pri tem spregleda 16. člen in 17. člen ZTro glede dolžnika. Navaja 202. člen in 201. člen CZS ter določbo 10. člena Pravilnika o ZTro. Navaja, da je izrek odločbe ni popoln, določen in jasen in da tudi ni jasna vloga tožnika.

Carinskemu organu očita, da ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno ter da ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je ugotovljeno. Očita neustavnost razlage 78. člena CZS v povezavi z 220. členom istega zakona (t.i. Schumannova formula) ter da je Evropska carinska upravna praksa zavzela enotno stališče, da ni moč spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Po zagotovilu izvozne firme gre pri zgoraj navedenem preparatu „Pripravci protiv smrzavanja i odleđivanja“ za izdelek, ki je sicer dobljen na osnovi etilnega alkohola, vendar pa s predelavo postane popolnoma nov izdelek, ter se sklicuje na kemično sestavo izdelka po certifikatu št. 16/08. Isti izdelek se prodaja na hrvaškem tržišču in se ne obravnava kot trošarinski izdelek. Na slovenskem tržišču so v prodaji podobni izdelki, podobne kemične sestavine z različno vsebnostjo alkohola, ki pa se ne uvrščajo med trošarinske izdelke. Z analizo kemikalij, ki so dodane etilnemu alkoholu želi tožnik dokazati, da je izdelek popolnoma neuporaben za izdelavo alkoholnih pijač in da so snovi, ki so delno toksične in se ne morejo ločiti od novo nastalega izdelka, ki v nobenem primeru ne more biti izdelek, na katerega se plača trošarina. Sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi carinskih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spr., v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi je bilo opravljeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedene uvozne carinske deklaracije po 78. členu CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov. Carinski organ je ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije s katerimi razpolaga. Iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija GCU ter iz certifikatov in predložene dokumentacije k carinski deklaraciji nedvomno izhaja, da gre v obravnavanem primeru za drugo blago in sicer za nedenaturiran 95 % etilni alkohol, dobljen s postopkom fermentacije, obarvan z rdečim barvilom C.I. Reactive red 195, ki se uvršča v taric št. 2207 1000 10 in da ne gre za blago kot ga je deklariral tožnik. Prvostopenjski organ je uvrstitev v tarifno oznako utemeljil z uporabo splošnih pravil 1 in 6, z razlago kombinirane nomenklature, besedil, oznak KN 2207 in 2207 10 00 ter taric 2207 10 00 10 ter pojasnjevalnih opomb HS k tarifni št. 2207 (1), ki je tudi po mnenju sodišča pravilna in jo je mogoče preizkusiti, ob tem pa iz rezultatov analiz, ki so narejeni v laboratoriju GCU nedvomno izhaja, da v tej zadevi obravnavani izdelek ne vsebuje nobenega od popolnih denaturantov v smislu ZTro oz. Pravilnika o ZTro, ki je oproščeno plačila trošarine. Carinski organ je tudi pojasnil na kakšen način je ugotovil, da je blago nesporno preparat s 95 % etilnega alkohola, ki je pridobljen s postopkom fermentacije. Tudi po mnenju sodišča je glede na to, da v alkoholnem pripravku zoper zmrzovanje in pripravljane tekočine za odtajanje niso dodani denaturanti pravilna uvrstitev zadevnega blaga v tarifno oznako 2207 10 00, s taric kodo 10. Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane je bilo treba na podlagi 220. člena CZS obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba) ter gre v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prost promet blaga zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije. Dolžnik je deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (3. odstavek). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani plačilu tega dolga (213. člen CZS). Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz 2. odstavka 44. člena ZTro, po kateri se uvozniku plačilo trošarine odpusti, če je alkohol, ki ga uvaža popolnoma denaturiran. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da gre za nedenaturiran alkohol, zato pogoji za odpust trošarine uvozniku niso podani. V zadevi je nesporno ugotovljeno, da prisotno barvilo ni denaturant, saj je prisoten v nizki koncentraciji in ga je mogoče zelo lahko odstraniti. Pri uvozu trošarinskih izdelkov nastane obveznost za plačilo trošarine kot bi bila trošarina uvozna dajatev, razen v primeru, ko je plačilo odloženo v skladu z ZTro, kar pa ni obravnavni primer.

Po povedanem tudi ni utemeljen očitek tožnika, da organ ni ugotavljal ali gre za zakonit ali nezakonit uvoz po 16. členu ZTro oz. da bi moral ugotavljati plačnike trošarine po 17. členu ZTro. Uvozne dajatve so po mnenju sodišča izračunane na pravilni pravni podlagi, tožnik pa sami višini niti ne oporeka, v zadevi pa tudi ni sporno, da gre za istovrstno blago, saj iz upravnih spisov izhaja, da tožnik niti prejemnik blaga temu v postopku nista oporekala. V zvezi z očitkom tožnika, da carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka in da je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno, na drugačno odločitev ne vpliva, saj se z drugačno uvrstitvijo blaga v tarifno oznako trgovski naziv blaga ne spreminja, ker mora deklarant v polje 31 carinske deklaracije vpisati običajni trgovski opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga, kar pravilno navaja tudi tožena stranka.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je neupravičeno pritegnjen v postopek. Tožnik se je sam vpisal v polje 14 carinske deklaracije, v kateri se je z oznako 3 deklariral kot posredni zastopnik v smislu 2. alineje 2. odstavka 5. člena CZS, torej kot carinski deklarant. Deklaracijo pa vložil po osebi, ki je navedena v polju 54 in ki jo je tudi lastnoročno podpisala in odtisnila žig. Zato po mnenju sodišča carinski organ ni imel razlogov za preverjanje pooblastil, ker ni imel razlogov za dvom v osebo, ki je vložila deklaracijo. Tudi ne gre za nezakonito spreminjanje prvotne odločitve o carinskem dolgu in neustavno razlago 78. člena CZS, kot meni tožnik. Da pa je bil v obravnavanem primeru obračunani znesek nižji, kot je določeno v CZS, pa izhaja iz ugotovitev carinskega laboratorija o sestavi blaga, saj blago s takšno sestavo sodi v drugo tarifno oznako od deklarirane.

Po mnenju sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z strokovnim mnenjem in zapisnikom in je imel možnost podati ugovore, vendar pa drugačnih dokazil, kot izhajajo iz strokovnega mnenja tožnik ni predložil, pa tudi iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ostalo dejansko stanje glede tega nepopolno ugotovljeno, navedeno pa izhaja tudi iz dokumentacije, ki je bila priložena k carinski deklaraciji. Očitki glede nepopolnega izreka niso utemeljeni, izpodbijana odločba vsebuje vse obvezne sestavine po 213. členu in 214. členu ZUP. Sodišče se ne strinja s tožnikom, tako kot je pravilno odgovorila že tožena stranka, da bi moral izrek, ki je dajatveni, vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, saj ugotovitev dejanskega stanja izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Neutemeljeni so tudi očitki glede opustitve dolžnosti glavne obravnave, saj ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi, strokovno mnenje carinskega laboratorija pa ni izvedeniško mnenje v smislu ZUP. Carinski laboratorij je organizacijska enota GCU, ki posameznim carinskim uradom zagotavlja strokovno pomoč za odločanje v konkretnih zadevah. Če uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, pa glede na 1. odstavek 189. člena ZUP postavitev izvedenca ni potrebna (takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v zadevih X Ips 1398/2005, X Ips 1613/2006).

Glede tožbenih ugovorov v zvezi s pravnim položajem, obveznostim špediterja v carinskem postopku ter pooblaščencem po zaposlitvi pa je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špedicijske pogodbe (npr. I Up 150/2003 z dne 30. 5. 2006). Neutemeljeni so očitki glede (ne)veljavnosti pooblastila državne podsekretarke C.C., saj v skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, dokler ni preklicano oz. odvzeto (glej sodba VS RS X Ips 6/2008).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije in EKČP, kot tudi ne razlogov ničnosti, na kateri je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.