Jedro

Nižji sodišči sta pravilno zavrnili izvedbo dokaza z izvedencem, saj toženec v roku, ki mu ga je sodišče že podaljšalo, ni založil predujma za njegovo izvedbo. Toženec je bil opozorjen na posledice neplačila predujma in poučen, da lahko zaprosi za oprostitev plačila predujma pri organu za brezplačno pravno pomoč, česar ni storil. Priča je bila na narok za glavno obravnavo večkrat neuspešno vabljena, toženec pa ni vedel povedati, kje se priča nahaja oziroma njenega točnega naslova, zato ni zadostil zahtevi iz 236. člena ZPP, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče tudi ta dokazni predlog pravilno zavrnilo. Toženec ni predlagal oprave uradnih poizvedb o prebivališču priče, kar bi lahko storil. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05-21 z dne 6.3.2008 in obseg revizijskega izpodbijanja je revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč v obrestnem delu zahtevka spremenilo tako, da obresti prenehajo teči z dnem, ko so dosegle navedena zneska.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča delno spremeni tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi sodba prvostopenjskega sodišča delno spremeni tako, da se sklep o dovolitvi izvršbe za plačilo zapadlih in neplačanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.697,62 EUR (prej 1.605.020 SIT) in od zneska 230,20 EUR (prej 55.166 SIT), ki presegajo navedena zneska, razveljavi ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 28.7.1999, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 6.927,83 EUR (prej 1.660.186 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 6.697,62 EUR (prej 1.605.020 SIT) tečejo od 29.12.1998 do plačila in od zneska 230,20 EUR (prej 55.166 SIT) od 13.8.1999 do plačila, in ji povrniti izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.7.1999 do plačila.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je toženec vložil pravočasno revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi s tem, da izpodbijano sodbo spremeni v smislu revizijskih navedb, podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da ni sodeloval pri najemu posojila, da posojilne pogodbe ni podpisal, da je bilo nesporno ugotovljeno, da gre za očitno goljufijo in ponarejanje listin, in da je možno, da je kredit na njegovo ime uredila B. K. oziroma A.. V nadaljevanju revizije opisuje okoliščine v zvezi z B. K. oziroma A. iz katerih naj bi izhajalo, da je neutemeljeno obsojen za vračilo posojila. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka vidi v tem, da je pravočasno in pravilno predlagal vse dokaze s katerimi je dokazoval, da podpis na sporni posojilni pogodbi ni njegov, vendar sodišče ni izvedlo dokazov z izvedencem grafologom in z zaslišanjem priče B. K. oziroma A., ki sta bistvena za rešitev pravde. Za izvedenca si ni mogel privoščiti založitve predujma. Poskušal je pri organu za brezplačno pravno pomoč, a je bil zavrnjen z razlago, da njegov osebni dohodek presega cenzus. Kljub nekoliko drugačni situaciji sodišče ni analogno uporabilo določb drugega oziroma tretjega odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), po katerih je dolžno med drugim postaviti izvedenca po uradni dolžnosti. Za pričo ni mogel dobiti njenega naslova, kar je sodišču sporočil. Sicer je mogoče, da ni predlagal uradnih poizvedb, vendar je prava neuka stranka, kar je razlog, da je bilo to mogoče razbrati iz njegovih navedb. Opozarja tudi na pravilo ne ultra alterum tantum, ki ga je pritožbeno sodišče spregledalo kljub materialnopravnemu določilu in odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, čeprav bi ga moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tožeča stranka zahteva zamudne obresti od glavnice od 29.12.1998 oziroma od 13.8.1999 in je jasno, da so le-te že dosegle in presegle glavnico.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Toženec je bil na prvem naroku za glavno obravnavo opozorjen v smislu 283. člena ZPP, vendar je izjavil, da se bo zastopal sam, kar je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem tudi storil. Revizijska trditev, da je pravočasno predlagal izvedbo dokazov z izvedencem grafologom in z zaslišanjem priče B. K. oziroma A., sicer drži, vendar sta po presoji revizijskega sodišča nižji sodišči izvedbo teh dokazov pravilno zavrnili. Izvedbo dokaza z izvedencem sta zavrnili skladno s tretjim odstavkom 153. člena ZPP, saj toženec v roku, ki mu ga je sodišče že podaljšalo, ni založil predujma za njegovo izvedbo. Toženec je bil opozorjen na posledice neplačila predujma in poučen, da lahko zaprosi za oprostitev plačila predujma pri organu za brezplačno pravno pomoč, česar ni storil. Njegova navedba, da je bil zavrnjen pri organu za brezplačno pravno pomoč z razlago, da njegov osebni dohodek presega cenzus, nima podlage v spisu. Prvostopenjsko sodišče je namreč s poizvedbami ugotovilo, da prošnje ni nikoli vložil. Tožencu je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da za izvedbo dokaza z izvedencem po uradni dolžnosti ni bilo nobene pravne podlage, temu pa revizijsko sodišče še dodaja, da ne gre za situacijo, ki bi utemeljevala analogno uporabo drugega oziroma tretjega odstavka 254. člena ZPP, za kar se neutemeljeno zavzema revizija, saj se omenjeni določbi nanašata samo na razreševanje nasprotij oziroma pomanjkljivosti med mnenji več izvedencev in določata med drugim le možnost postavitve drugega, dodatnega izvedenca. Priča B. K. oziroma A. je bila na narok za glavno obravnavo večkrat neuspešno vabljena, toženec pa ni vedel povedati kje se priča nahaja oziroma njenega točnega naslova, zato ni zadostil zahtevi iz 236. člena ZPP, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče tudi ta dokazni predlog pravilno zavrnilo. Že pritožbeno sodišče je tožencu pojasnilo, da prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti opraviti poizvedb o prebivališču priče, saj toženec ni predlagal oprave uradnih poizvedb, kar bi lahko storil. Revizijsko sodišče pa nadalje ocenjuje, da je neutemeljen tudi revizijski očitek, da bi bilo mogoče iz njegovih navedb razbrati, da je predlagal opravo uradnih poizvedb o prebivališču priče, saj takšnih navedb ni nikoli podal. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da toženec ni sodeloval pri najemu posojila, da ni podpisal posojilne pogodbe,...).

Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je tako v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: – toženec je kot posojilojemalec s tožnico kot posojilodajalko 4.12.1996 sklenil (podpisal) veljavno posojilno pogodbo za namensko posojilo v nominalnem znesku 6.259,38 EUR (prej 1.500.000 SIT) z odplačevanjem v 60 mesečnih obrokih, pri čemer je prvi zapadel v plačilo 31.1.1997; – saldo kredita je dne 1.12.1998 znašal 6.697,62 EUR (prej 1.605.020 SIT); – natekle obresti zaradi zamud s plačili posameznih obrokov so dne 29.12.1998 znašale 271,93 EUR (prej 65.166 SIT), vendar so bile v višini 41,72 EUR (prej 10.000 SIT) že poravnane, tako da znašajo še 230,20 EUR (prej 55.166 SIT).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožbeni zahtevek glede vračila glavnice po presoji revizijskega sodišča v celoti utemeljen. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v tem delu zavrnilo.

Revizijsko sodišče pa pritrjuje revizijskemu očitku o neupoštevanju pravila ne ultra alterum tantum na pritožbeni stopnji sojenja glede zakonskih zamudnih obresti, ki od prisojenih zneskov tečejo od 29.12.1998 oziroma od 13.8.1999 dalje do plačila. Ustavno sodišče je dne 2.3.2006 z odločbo U-I-300/04 (Uradni list RS, št. 28/2006) razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih ( Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. V obravnavani zadevi so zakonske zamudne obresti do odločitve prvostopenjskega sodišča (13.9.2005) že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05-21 z dne 6.3.2008 in obseg revizijskega izpodbijanja obresti od 29.12.1998 glede zneska 6.697,62 EUR (prej 1.605.020 SIT) in od 13.8.1999 glede zneska 230,20 EUR (prej 55.166 SIT)Ć je revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč v obrestnem delu zahtevka spremenilo tako, da obresti prenehajo teči z dnem, ko so dosegle navedena zneska (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Sprejeta odločitev o stroških v revizijskem postopku (3. točka izreka) temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Za presojo uspeha se pri tem upošteva le odločitev o glavnem zahtevku, te odločitve pa toženec ni izpodbil. Zato mora stroške, ki jih je imel z revizijo, kriti sam.