Jedro

Glede same višine odmerjene izvedenine pa pritožnica pravi le to, da je po mnenju nekaterih drugih izvedencev z jeseniškega okolja zelo visoka. Takšna navedba je pavšalna, ne pove točno oziroma konkretno s čim se pritožnica ne strinja in zato ni upoštevna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom sodnemu cenilcu in izvedencu J. K. odmerilo, kot avtorski honorar, izvedenino v znesku 1.197,38 EUR, ki vključuje tudi 6 % prispevek v višini 67,78 EUR.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožnica. V laični pritožbi predlaga, da se izvedencu zahtevani znesek nakaže takoj po zaključku roka za pripombe s pogojem, da v primeru upravičene dopolnitve ne bo ponovnih "zahtevnin". Če pa bo izvedensko delo v celoti zavrnjeno kot nekvalitetno pa predlaga, da se znesek deloma vrne. Nadalje navaja, da je priznani znesek izvedenine po mnenju drugih izvedencev iz jeseniškega okolja zelo visok. Pravilnika o tarifah še ni uspela preveriti in upravičenost ne more dokončno presojati. V nadaljevanju vloge navaja, da je bila sporna nepremičnina za potrebe cenitve pregledana že šestkrat. Predujem je vedno zalagala ona. Ne ve, zakaj sodišče ne uveljavi delitve stroškov za izvedenca, in to vsaj v primeru, ko so pripombe z obeh strani. Na izvedensko delo mora dati še pripombe, vendar pa ob pisanju pritožbe še ne ve, ali bodo potrebne upravičene dopolnitve, kar pa je odvisno tudi od nasprotnega udeleženca. Moti jo misel, da bo morala zato ponovno zalagati in ne tudi nasprotni udeleženec. Zlasti jo moti, da sodišče ne upošteva njenih zahtev, ko daje naloge izvedencu. Sodišče prosi, da to pritožbo gleda bolj kot vprašanje in podaljša rok za morebitno dejansko pritožbo. Glede plačila predujma pa pravi, da ima sodišče različne kriterije glede na razloge, ki vodijo v delitev. V primeru nasilja naj ne bi predujma zalagala žrtev.

Toženec je podal odgovor na pritožbo. Odgovarja le na tisti del, kjer tožeča stranka kritizira tudi sklep o postavitvi izvedenca in se nanaša na obseg izvedenskega dela. Zavrača vse očitke tožnice. Ne more pa biti ravnodušen do navedbe tožnice, da je sodišče naložilo plačilo predujma žrtvi. V tej pravdi tožeča stranka ni nikakršna žrtev. Tožniku tekom postopka ni priznala nobenih ugovorov, niti sama ni priznala cenitve, zato je dolžna izvedbo novega dokaza plačati sama.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je z napadenim sklepom odmerilo avtorski honorar sodnemu cenilcu in izvedencu J. K. Večina pritožbe pa sploh ne gre v smeri same odmere izvedenine, pač pa se nanaša na samo izvedensko mnenje in na mnenja prejšnjih izvedencev. Ker slednje ni predmet sklepa zoper katerega se tožnica pritožuje, pritožbeno sodišče na navedbe ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP). Glede same višine odmerjene izvedenine pa pritožnica pravi le to, da je po mnenju nekaterih drugih izvedencev z jeseniškega okolja zelo visoka. Takšna navedba je pavšalna, ne pove točno oziroma konkretno s čim se pritožnica ne strinja in zato ni upoštevna.

Po povedanem se pokaže pritožba tožnice kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP), zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Bil je nepotreben in stroške zanj krije tožena stranka sama.