Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo: lažji zvin vratne hrbtenice – 3,6 povprečnih plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 3.338,31 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter 62,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2006, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora tožnici povrniti 949,65 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Večji del pritožbenih navedb je namenjen graji izvedenskega mnenja, ki ga pritožnica ocenjuje kot deplasirano. Ne strinja se namreč z ugotovitvijo izvedenca, da je utrpela lažji zvin vratne hrbtenice. Poudarja, da so posledice hude, da je bolečine trpela veliko dlje, kot je ugotovil izvedenec, da je trpela neizmerno hude duševne bolečine in zelo hud primarni in sekundarni strah. Ni se bala le zase, ampak tudi za svojega bodočega otroka.

Pritožnica še poudarja, da bi jo moralo sodišče zaslišati, saj bi lahko ona jasno in razumljivo povedala, kako se je počutila. Če bi izvedenec slišal njeno izpoved, bi nedvomno korigiral izvedensko mnenje.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica sodišču prve stopnje smiselno očita, da je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka (četudi tega pritožbenega razloga izrecno ne uveljavlja), ko je ni zaslišalo. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da je bilo takšno ravnanje sodišča pravilno, saj se pritožnica narokov za glavno obravnavo, ko jo je sodišče vabilo na zaslišanje, brez opravičila ni udeležila. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja, da bi morala tožnica takšno bistveno kršitev uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče (prvi odstavek 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (1)). Sodišče prve stopnje je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo 12. 1. 2009 neizvedene dokaze zavrnilo. Takrat bi tožnica lahko uveljavljala sedaj zatrjevano kršitev. V pritožbi ne navaja nobenega razloga, ki bi ji preprečeval uveljavljanje kršitve že na naroku 12. 1. 2009. Očitane kršitve v pritožbenem postopku zato več ne more uspešno uveljavljati.

Sicer pa pritožnica izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu škode. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v navedbe tožnice, da je posledice obravnavanega škodnega dogodka doživljala travmatično. Vendar pa mora sodišče pri prisoji odškodnine, ob tem, ko sicer upošteva subjektivno trpljenje oškodovanca, le-tega tudi objektivizirati. Tudi temu je namenjena postavitev izvedenca medicinske stroke. Kako je izvedenec ugotovil, da je tožnica utrpela lažjo poškodbo vratne hrbtenice, je izčrpno, popolno, logično in preverljivo pojasnil. Pritožbeno sodišče, tako kot že tudi sodišče prve stopnje, v tak zaključek ne dvomi. Tožničino neargumentirano pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem (torej, da poškodba ni bila lahka), dvoma v pravilnost, strokovnost in popolnost izvedenskega mnenja ne uspe vzpostaviti.

Glede na ugotovljene posledice zvina vratne hrbtenice (dvomesečno zdravljenje, enako dolgo bolečinsko obdobje, nekaj nevšečnosti med zdravljenjem ter strah), pa je prisojena odškodnina v mejah odškodnin, ki se prisojajo za podobno hude škode. Prisojena odškodnina namreč ustreza 3,6 povprečnim neto plačam v državi v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Takšna odškodnina ustrezno upošteva vse ugotovljene subjektivne okoliščine, torej trajanje in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti, intenziteto in trajanje strahu, tudi spričo tožničine nosečnosti. Pritožbene navedbe o prenizkem vrednotenju tožničinih težav niso utemeljene. Višje sodišče celo opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da poškodba tožnici ni zapustila nikakršnih trajnih posledic, kar pomeni, da tožnici odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ne pripada (ker pa je odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka iz tega naslova plačati 834,56 EUR postala pravnomočna, višje sodišče vanjo ni poseglo).

Primerjava s podobnimi zadevami v novejši sodni praksi (primerjaj zadeve II Ips 130/2008, II Ips 575/2007, II Ips 54/2007 in II Ips 784/2008) pokaže, da so za podobno hude oziroma hujše poškodbe ter posledice prisojene odškodnine od treh do petih povprečnih plač (skupaj z odškodnino za dejansko obstoječe duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti!). Odmerjena odškodnina je torej tudi ob upoštevanju načela objektivizacije ter ob umestitvi v sodno prakso pravilna in nikakor ni prenizka.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da se je tožnica bala tudi za svojega nerojenega otroka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da strah za drugega ni pravno priznana škoda.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške. Odločitev temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in št. 45/2008.