Jedro

Otroku soodgovornosti za nastalo škodo ni moč pripisati, saj smiselna uporaba določbe prvega odstavka 165. člena ZOR pripelje do zaključka, da za otroka do 7. leta starosti odgovarjajo starši ne glede na krivdo (torej tudi za nepripetje otroka z varnostnim pasom, kar v posledici lahko vzrokuje večjemu obsegu zadobljenih poškodb v prometni nesreči). V danem primeru torej ni moč govoriti o soprispevku oškodovanca v okviru prvega odstavka 192. člena ZOR, temveč je treba uporabiti tretji odstavek 206. člena ZOR, ki ureja vprašanje krivdne odgovornosti več oseb za isto škodo.

Izrek

Revizija proti pravnomočni sodbi se v delu za izpodbijani znesek 216,99 EUR s pripadki drugemu tožniku pravnomočne prisojene odškodnine zavrže. V preostalem delu se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v razmerju do revidenta v odločitvi glede drugemu tožniku prisojenega zneska 12.141,54 EUR s pripadki razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o povrnitvi revizijskih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožniki so se 5.12.1995 na magistralni cesti med S. in R. telesno poškodovali v prometni nesreči, ko je vozilo v blagem desnem ovinku zaradi poledenele ceste zaneslo v jarek, kjer se je prevrnilo na streho in nato nazaj na kolesa. Odškodnino za nastalo škodo vtožujejo od prve tožene stranke na podlagi krivdne odgovornosti, od druge tožene stranke pa na podlagi pogodbene odgovornosti (jamstvena zavarovalnica, pri kateri je imela prva tožena stranka zavarovano obratovalno odgovornost). Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati prvi tožnici znesek 281.120 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani zakonski obrestni meri. Prvi toženi stranki je sodišče nadalje naložilo, da prvi tožnici dodatno plača še znesek 4,363.800 SIT, drugemu tožniku znesek 2.561.600 SIT in tretjemu tožniku znesek 480.000 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz 4. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo. Sodišče je končno odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov.

Višje sodišče je pritožbam pravdnih strank deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prve tožnice v celoti razveljavilo glede nepremoženjske škode in v ugodilnem delu glede premoženjske škode, glede premoženjske škode v zavrnilnem delu pa le za odškodnino v zvezi s stroški prevoza. Glede drugega tožnika je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dosojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 10.689,36 EUR (prej 2,561.600 SIT) nadomestilo z zneskom 12.358,53 EUR (prej 2.961,600 SIT) ter nadalje v celoti razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede stroškov pravdnega postopka. V preostalem delu je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

Prva tožena stranka je vložila revizijo zoper drugo alinejo izreka sodbe sodišča druge stopnje in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodba sodišča prve stopnje najprej navaja, da je za prizadejane poškodbe, skladno s stališčem sodnega izvedenca medicinske stroke, izključna krivda na strani tožečih strank, ki se nista pripeli z varnostnim pasom, v nadaljevanju pa sodišče dosodi 20%-no sokrivdo za poškodbe, ki sta jih ti tožeči stranki utrpeli izključno zaradi padca iz vozila, ko se je to prevračalo. Sodba je zato v tem delu glede ugotovitve krivde pravdnih strank, pa tudi sicer, sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusiti. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo glede določila prvega odstavka 192. člena ZOR v zvezi z določilom 165. člena ZOR, saj je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da je drugi tožnik sam povzročil nastanek škode, ker se ni privezal, nato pa je dosodilo le 20%-no soodgovornost drugemu tožniku za iste prizadejane poškodbe. Poleg tega je treba upoštevati, da je bil drugi tožnik v času nezgode še mladoleten in je za njegovo nepripetje z varnostnim pasom odgovorna njegova mati. Revident izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo drugemu tožniku z naštevanjem številnih podrobnosti v zvezi z zdravljenjem, pretrpljenimi bolečinami, intenzivnostjo strahu ter posledicami škodnega dogodka, ki jih drugi tožnik trpi še danes in ki naj bi utemeljevale odškodnino v nižjem znesku. Poleg tega je sodišče druge stopnje navedlo tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj stranke na obravnavi sodišča druge stopnje niso bile prisotne. Revident graja tudi odločitev sodišča o odmeri stroškov pravdnega postopka. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, v dovoljenem delu pa utemeljena.

V premoženjskih sporih, za kar gre v tej pravdi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe presega 4172,9 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka. Zahteval je plačilo 16.691,70 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 216,99 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago in se v takem primeru vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega od tožnikovih zahtevkov posebej. Že v tožbi postavljen zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne dosega mejnega zneska za dovoljenost revizije, zato revizija v tem delu ni dovoljena.

V ostalem, torej proti odločitvi o nepremoženjski škodi, je revizija dovoljena (vrednost spornega predmeta znaša 12.141,54 EUR) in tudi utemeljena.

Vsi tožniki – prva tožnica kot voznica in njena sinova kot sopotnika, so v istem škodnem dogodku utrpeli več hudih poškodb. Sodišče prve stopnje je ob 20% soodgovornosti prve tožnice in drugega tožnika zaradi neuporabe varnostnega pasu ugotovilo 80%-no krivdno odgovornost prve tožene stranke ter pogodbeno odgovornost druge tožene stranke in tožnikom prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je glede prve tožnice sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo glede nepremoženjske škode in v ugodilnem delu glede premoženjske škode, ker sodišče prve stopnje ni dovolj razmejilo škode, ki bi tožnici nastala ob tem, če bi v vozilu bila privezana, od škode, ki jo je dejansko utrpela in je zato vprašljiva pravilnost odločitve glede višine njenega soprispevka k nastali škodi. Glede 20% soprispevka drugega tožnika, ki prav tako ni bil privezan z varnostnim pasom, pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da takšna odločitev toženim strankam ne more biti v škodo, saj je bil otrok ob nezgodi star komaj 6 let in zatorej deliktno nesposoben (in mu torej sploh ni mogoče naprtiti soodgovornosti za nastalo škodo). Takšno stališče sodišča druge stopnje pa je materialnopravno zmotno.

Res je sicer, da otroku soodgovornosti za nastalo škodo ni moč pripisati, saj smiselna uporaba določbe prvega odstavka 165. člena ZOR pripelje do zaključka, da za otroka do 7. leta starosti odgovarjajo starši ne glede na krivdo (torej tudi za nepripetje otroka z varnostnim pasom, kar v posledici lahko vzrokuje večjemu obsegu zadobljenih poškodb v prometni nesreči). V danem primeru torej ni moč govoriti o soprispevku oškodovanca v okviru prvega odstavka 192. člena ZOR, temveč je treba uporabiti tretji odstavek 206. člena ZOR, ki ureja vprašanje krivdne odgovornosti več oseb za isto škodo in se glasi: „ Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.“ Uporaba argumenta a contrario pripelje do pravnega zaključka, da v primeru, ko pa je mogoče ugotoviti delež tistih, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, le-ti ne odgovarjajo solidarno. Ali bo delež moč ugotoviti, bo sicer odvisno tudi od ugotovitev sodnega izvedenca. Ker pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede prve tožnice razveljavilo prav iz razloga, da sodišče obsega prvi tožnici nastalih poškodb, ki bi tožnici nastale ob pravilni uporabi varnostnega pasu, od vseh zadobljenih poškodb ni razmejilo (in zato zaključek o višini njenega soprispevka ni pravilen), to pomeni, da bi tudi v primeru razmejitve obsega drugemu tožniku nastalih poškodb, ki bi mu nastale ob pravilni uporabi varnostnega pasu, od vseh zadobljenih poškodb, sodišče lahko ugotovilo soprispevek tretjega – matere otroka in o obsegu odgovornosti prve tožene stranke za drugemu tožniku nastalo škodo odločilo po pravilih iz tretjega odstavka 206. člena ZOR. Ker je odgovornost prve tožnice za nepripetje z varnostnim pasom drugega tožnika revident zatrjeval že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje glede soodgovornosti tožnikov razveljavilo le glede prve tožnice, glede vprašanja njene odgovornosti za nepripetje drugega tožnika z varnostnim pasom pa je naredilo zmotni pravni zaključek, temelječ na zmotni pravni podlagi, je ostalo dejansko stanje (obseg poškodb drugega tožnika, ki ga je pripisati nepripetju z varnostnim pasom) nepopolno ugotovljeno in je zato vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot to izhaja iz drugega odstavka izreka.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.