Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (da je na delovnem mestu vpričo strank uporabljala telefon za lastne potrebe, da ni izvajala čiščenja lokala med izmeno in po njej, da ni obnavljala zalog v hladilniku in šanku, in da je na delovnem mestu uživala alkoholne pijače), zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tudi sicer teža tožnici očitanih kršitev, še zlasti upoštevajoč njihovo časovno in tudi siceršnjo neopredeljenost, ni takšna, da bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 29. 3. 2012 tožnici podala tožena stranka in jo je razveljavila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 29. 3. 2012 do 31. 8. 2012 prizna vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 10. 2011 in izplača neto nadomestila plač, obračunana od v izreku navedenih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila, to je od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in da je tožnici dolžna povrniti njene stroške postopka na transakcijski račun sodišča prve stopnje v znesku 471,00 EUR v roku osmih dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe v zvezi s tem, kar je vsebina listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisnikov oziroma prepisov. Razlogi v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih niso jasni in prepričljivi, sodišče prve stopnje je iz izvedenih dokazov izluščilo le tiste navedbe, ki so v korist tožnici. Prav tako se ni opredelilo do vseh relevantnih dejstev in ni izvedlo vseh bistvenih dokazov. Iz izpovedb prič in obeh zakonitih zastopnikov tožene stranke izhaja, da tožnica dela ni opravila tako, kot bi morala, da se je do gostov vedla nevljudno, neustrežljivo, kar vse tudi izkazuje, da delovnega razmerja ni bilo več možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sicer pa tudi tožničini nepovezani, nesmiselni in žaljivi odgovori na očitke kažejo, da je bilo zaupanje porušeno tudi s strani tožnice. Očitki tožnici nikakor niso splošni ali pavšalni, kot neutemeljeno meni sodišče prve stopnje. Prav tako so kršitve časovno opredeljene. Tožena stranka je zatrjevala, da so se vztrajne in ponavljajoče se kršitve pri delu tožnice pričele pojavljati v začetku marca 2012, kar izhaja tudi iz izpovedbe A.A., da se je tožnica spremenila enkrat februarja 2012 in iz izpovedbe A.B., da je bila tožnica dobra delavka do konca januarja 2012. Tožnica med postopkom ni uveljavljala morebitnih kršitev določb drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 10/2007). Datum storjene kršitve bi bil lahko pravno pomemben za presojo pravočasnosti odpovedi, vendar med strankama to ni bilo sporno in tožnica tega tudi ni uveljavljala. Tožnica je podala pisni zagovor, zato njena pravica do zagovora ni bila kršena, kljub temu da je imela za pripravo na zagovor dva delovna dneva in ne tri delovni dni, kot je določeno v drugem odstavku 83. člena ZDR. Tožena stranka je pravočasno predlagala dokaze v zvezi s tožničinim opravljanjem dela v času po izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar sodišče prve stopnje kljub temu ni izvedlo dokaza z vpogledom v promet na računu tožnice pri organizaciji za plačilni promet in ni opravilo poizvedb pri ZPIZ-u. Tožnica je sama izpovedala, da je bila v maju 2012 na delu v baru A.C., zato za ta čas ni upravičena do celotnega nadomestila plače. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pri tem ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisa zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka v pritožbi dejansko zgolj povzema abstraktni zakonski opis te bistvene kršitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenega nasprotja med tem, kar se v izpodbijani sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov (zvočnega snemanja v tem sporu ni bilo), in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker po mnenju pritožbe izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj bi se delovno razmerje s tožnico lahko nadaljevalo do izteka odpovednega roka, kljub ugotovljenim kršitvam. Tožena stranka se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 110. člena ZDR, ki kot pogoj izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vendar pa je ugotavljanje teh okoliščin in interesov lahko relevantno le v primeru, če je podan osnovni pogoj za izredno odpoved, to je, da zanjo obstaja razlog, določen z ZDR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z utemeljitvijo, da tožena stranka ni dokazala obstoja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato se mu tudi ni bilo potrebno ukvarjati s tem, ali obstajajo okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Z navedbo, da razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih niso jasni in prepričljivi pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče takšnih pomanjkljivosti ne ugotavlja, pritožba pa jih tudi ni v ničemer konkretizirala. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč je v zvezi s tem možno kvečjemu uveljavljati pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevanih hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici je bilo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da na delovnem mestu tudi vpričo strank uporablja telefon za lastne potrebe, da ne izvaja čiščenje lokala med izmeno in po njej, da ne obnavlja zalog v hladilniku in šanku ter da na delovnem mestu uživa alkoholne pijače. Vse navedeno (razen uporabe telefona) naj bi direktorica tožene stranke opazila sredi marca 2012 pri rednem obisku lokala. Vendar pa direktorica tožene stranke, zaslišana kot stranka, ni potrdila navedb o ugotovitvi kršitev med rednim obiskom lokala v marcu 2012. Nasprotno, direktorica je izpovedovala o tem, da je konec januarja 2012 postala pozorno na tožničino obnašanje, ker je bilo iz posnetkov kamer razvidno, da je bila neprestano na telefonu, da je kadila in da je dvakrat pila rdeče vino in enkrat Jagermaister. Iz takšne izpovedbe bi celo izhajalo, da so bile kršitve storjene v januarju 2012, kar bi celo pomenilo, da je odpoved podana po poteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. V vsakem primeru pa drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili očitki tožnici zelo splošni, da niso bili posebej časovno opredeljeni in da je zato tudi njen zagovor lahko bil le splošen. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnici ni bilo dokazano v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano ravnanje, pravilno oprlo na vse izvedene dokaze in tako tudi na izpovedbe prič A.B., A.D. in B.B.. Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o časovni neopredeljenosti tožnici očitanega ravnanja. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer res navedla, da naj bi se vztrajne in ponavljajoče se kršitve tožnice, v mesecu marcu 2012 pričele zmeraj bolj odražati v zelo neprijaznem in arogantnem obnašanju do strank, vendar v dokaznem postopku kaj takšnega ni bilo ugotovljeno. Priča A.B. je sicer res izpovedala, da so se konec januarja stranke začele pritoževati, da se tožnica do gostov grdo obnaša, ni pa zatrjevala, da bi te pritožbe bile tudi kasneje, tožena stranka, ki je bila pri zaslišanju prisotna pa je o tem tudi ni povprašala.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tudi teža tožnici očitanih kršitev, še zlasti upoštevajoč njihovo časovno in tudi siceršnjo neopredeljenost, ni takšna, da bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na ugotovitev, direktorica tožene stranke po opravljenem zagovoru tožnici sploh ni nameravala podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč jo je klicala, da naj pride na delo in se je za odpoved odločila šele potem, ko se tožnica na delo ni zglasila, temveč je nastopila bolniški stalež. Navedeno pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev izpodbijane pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom. Ti razlogi niso bili dokazani, zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela obrnjenem dokaznem bremenu, kakor je določeno v drugem odstavku 82. člena ZDR, pravilno ugodilo temu delu tožbenega zahtevka. V drugem odstavku 82. člena ZDR je namreč določeno, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo.

Pač pa je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno ugodilo reintegracijskemu (za čas od 29. 3. 2012 do 31. 8. 2012) in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka. Tožena stranka je glede reparacijskega dela tožbenega zahtevka v prvi pripravljalni vlogi pravočasno predlagala tudi izvedbo dokaza z vpogledom v promet na računu tožnice pri organizaciji za plačilni promet, iz česar bi bilo razvidno, ali je tožnica morebiti delala na črno in ali je prejemala kakšne denarne prilive za čas od 1. 4. 2012. Glede reintegracijskega dela tožbenega zahtevka je tožena stranka predlagala poizvedbe pri ZPIZ o zaposlitvi tožnice po 1. 4. 2012. Sodišče prve stopnje o teh dokaznih predlogih sploh ni odločilo, s čemer je kršilo pravico tožene stranke do izjave v postopku, posledično pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v točki II izreka in III izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej odločilo o obeh dokaznih predlogih tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča je obema dokaznima predlogoma potrebno ugoditi, saj je tožena stranka navedla okoliščine, ki lahko opravičujejo domnevo, da je tožena stranka s svojim delom po izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmanjševala škodo, ki ji je zaradi tega nastajala. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo sodišče prve stopnje lahko znova odločilo o utemeljenosti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka za sporno obdobje od 29. 3. 2012 do 31. 8. 2012. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.