Jedro

Nepravilno ravnanje delodajalca je v tem, da delavec (čistilka) pri delu z agresivnimi čistilnimi sredstvi (zaradi organizacije selitve in oddaje očal) ni mogel uporabiti zaščitnih očal, ki bi jih moral uporabljati pri takšnem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v celoti obstaja odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek, ki se je pripetil 31. 5. 2010. Tožnica se je tega dne poškodovala pri opravljanju dela pri družbi I. F. d.o.o., ki je imela sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na dan škodnega dogodka opravljala pri toženi stranki delo čistilke, čistila je vse, od tal do stropa, kot tudi vagončke za pranje mesa in da tega dne ni mogla uporabljati zaščitnih očal, ker so vso opremo pred tem zaradi selitve oddali v skladišče. Ko je pobrala na tleh ležeči kanister, ki se je prevrnil, ji je v oči pljusknila tekočina in ji povzročila poškodbe. Sodišče prve stopnje je presojalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke in s tem tožene stranke, na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih in na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tako je ugotovilo, da je tožeča stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica in da tožnici ni mogoče očitati prispevka k nastali poškodbi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava (ZPP člen 338/1 točki ena in tri). S pavšalnimi navedbami izpodbija odločitev sodišča prve stopnje kot napačno in v nasprotju z določili materialnega prava, sodišču očita, da je napačno presojalo odgovornost zavarovanca in da je naklonjeno tožnici. Navaja, da sodišče ne bi smelo spregledati, da je za ugotovitev podlage odškodninske odgovornosti potrebnih več elementov. V konkretnem primeru pa niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče je napačno zaključilo, da je podana odgovornost njihovega zavarovanca, ker je napačno pristopil k organizaciji selitve, sodišču pa tudi očita, da so takšni zaključki v nasprotju z dokazi in izpovedbami v spisu. Tožnica je bila usposobljena za delo in je vedela kako mora delo opravljati kot tudi, da mora pri delu s čistili uporabljati zaščitna očala in rokavice. Sodišče je tudi ugotovilo, da so delavci pri delu neradi uporabljali zaščitna očala, zato se je sodišče povsem po nepotrebnem ukvarjalo z organizacijo selitve. Tako iz izpovedbe tožnice kot priče Š. M. izhaja, da je tožnica tega dne imela na razpolago tudi zaščitna očala. Nihče od nadrejenih tožnici ni dal navodil, da mora že teden dni prej pospraviti svoja zaščitna očala, ampak je več kot očitno to storila tožnica prostovoljno, saj po njihovem mnenju sploh ni nikoli uporabljala zaščitnih očal. Ni res, da bi bil Š. M. v svoji izpovedbi neprepričljiv glede očal, saj je ta priča tudi povedala, da je imela zaščitna očala pri sebi, vendar jih ni uporabljala. Zato sodišču očita nepravilno odločitev in meni, da je njena odgovornost podana le iz razloga, ker je bilo pri njej sklenjeno zavarovanje odgovornosti in da sodišče ni ugotovilo elementov odškodninske odgovornosti, zato bi moralo zahtevek tožnice zavrniti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da ni podane njene odgovornosti. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Tožnica se je poškodovala pri delu, pri zavarovancu tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje, glede na trditveno podlago ene in druge stranke, pravilno presojalo odškodninsko odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ. Da bi se tožena stranka razbremenila svoje odgovornosti, bi morala dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Ostale elemente odškodninske odgovornosti pa je bila dolžna dokazati tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo potrebno pri delu, ki ga je tožnica takrat opravljala, ko je dvigovala prevrnjeni kanister s čistilom, obvezno uporabljati zaščitna očala, saj gre za opravilo, ki je povezano z agresivnimi čistilnimi sredstvi, kar je tožnica tudi vedela, ker je bila o tem poučena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnica tega dne imela na razpolago zaščitna očala in na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (ZPP čl. 8), pravilno zaključilo, da tožnica na dan škodnega dogodka ni imela možnosti uporabiti zaščitnih očal. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo ravnanje zavarovanca tožene stranke po strožjih kriterijih (OZ čl.6, drugi odstavek), saj mora ravnati s profesionalno skrbnostjo, medtem ko za ostale udeležence v obligacijskih razmerij zadošča, da ravnajo s skrbnostjo povprečnega človeka. Zato ne držijo pritožbeni očitki tožene stranke o tem, da je sodišče bilo bolj naklonjeno tožnici in da ni upoštevalo realnega stanja. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, v čem vidi odgovornost tožene stranke oziroma pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je prišlo do škode brez njene krivde. Obrazložitev sodišča prve stopnje je jasna in nedvoumna, prav tako pa tudi argumentirana, zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da so zaključki sodišča napačni in v nasprotju z izpovedbami prič v spisu. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnica vedela, da mora pri takšnem delu uporabljati tudi zaščitna očala, vendar pa je potem ugotovilo, da le-teh zaradi organizacije selitve in zato , ker so jih morali delavci oddati, tega dne ni mogla uporabljati. V tem pa je sodišče pravilno videlo nepravilno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Zato pritožbena navajanja tožene stranke o tem, kaj je tožnica vedela in kako bi morala ravnati, ne morejo izpodbiti argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, v čem vidi odgovornost tožene stranke. Pritožnica pozablja, da je bila tožena stranka profesionalna organizacija in da bi morala še toliko bolj vedeti, da delavcem z organizacijo dela ne more onemogočiti uporabe zaščitnih sredstev. Zato tudi ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z organizacijo selitve. Ne držijo tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožnica tega dne imela na razpolago zaščitna očala, saj so takšne navedbe v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje. Ob skrbni presoji vseh dokazov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in svojo odločitev tudi argumentiralo pa so neresne pritožbene navedbe o tem, da po mnenju tožene stranke tožnica nikoli ni uporabljala zaščitnih očal. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj je štelo da je zavarovanec tožene stranke odškodninsko odgovoren, zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o občutkih tožene stranke. Tožena stranka zgolj s pavšalnimi navedbami dejstev, ki jih sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov o svoji odškodninski odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo tako določbe OZ kot tudi Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki delovni organizaciji nalaga, da je dolžna skrbeti za varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, saj je sodišče svojo odločitev argumentiralo, ta argumentacija pa je tudi skladna z izvedenimi dokazi. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165, 154). Tožeča stranka, ki je vložila odgovor na pritožbo, stroškov te vloge ni priglasila.