15. 7. 2015

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Franci Korez, Grobelno, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Toš in partnerji, d. o. o., Ljubljana, na seji 15. julija 2015

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Ip 88/2015 z dne 26. 3. 2015 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Šentjurju št. In 55/2011 z dne 16. 9. 2014 in z dne 12. 12. 2014 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku zavrnilo predloga pritožnika kot tretjega za odlog izvršbe in za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa o domiku. Njegovo pritožbo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjski odločitvi. Odločitev o odlogu izvršbe je utemeljilo na stališčih, da so bila izvršilna dejanja že opravljena, izvršba pa že končana, zato ni ničesar več mogoče odložiti, da je sklep o domiku že pravnomočen, kupnina pa že plačana, zato ima kupec že pričakovalno pravico na nepremičnini in da je že sklep o izročitvi pravnomočen, zato je toliko manj možen odlog izvršbe. Odločitev o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti sklepa o domiku pa je Višje sodišče sprejelo na podlagi stališč, da mu sklep o domiku ni bilo treba vročiti, ker ni bil udeleženec postopka v času tretje javne dražbe v trenutku izdaje in odprave sklepa o domiku ter da razveljavitev klavzule o pravnomočnosti ni več mogoča, ko je sklep o izročitvi nepremičnine kupcu že pravnomočen.

Pritožnik zatrjuje, da sta mu sodišči kršiti pravico do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave, ker nista upoštevali, da je na sporni nepremičnini na originarni način pridobil lastninsko pravico, saj sta z dolžnico nepremičnino pridobila v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zato naj bi šlo za skupno lastnino, čeprav to ni vpisano v zemljiški knjigi. Navaja, da je to okoliščino navedel na tretji javni dražbi, vendar sodišče tega noče upoštevati. Iz sodne prakse (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-128/03 z dne 27. 1. 2005, Uradni list RS, št. 14/05, in OdlUS XIV, 33, in na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010) naj bi izhajalo, da prodaja celotne nepremičnine zaradi poplačila dolga enega zakonca pomeni poseg v lastnino drugega zakonca. Sklicuje se tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča (konkretneje sklep št. II Ips 15/2010 z dne 13. 12. 2012 in sodbo št. II Ips 452/2010 z dne 29. 9. 2011) iz katere, naj bi izhajalo, da je izvršba na premoženje osebe brez izvršilnega naslova proti tej osebi nedopustna. Navedene sodne prakse sodišči nista upoštevali, zato naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Vztraja, da bi mu sklep o domiku moral biti vročen, pa mu ni bil, in že zato bi sodišči morali ugoditi predlogu za razveljavitev njegove klavzule o pravnomočnosti. Od tretje dražbe bi ga sodišče moralo obravnavati kot stranko postopka in mu vročiti sklep o domiku. Sklicevanje sodišč na pravnomočnost sklepa o izročitvi nepremičnine naj bi bilo neutemeljeno, saj mu tudi ta sklep ni bil vročen oziroma mu ni bil vročen na pravilen način in to niti potem, ko je uspel z razveljavitvijo klavzule o pravnomočnosti sklepa o izročitvi. Poleg tega se mu zdi nedopustno, da sodišči dajeta prednost kupčevi lastninski pravici pred njegovo originarno pridobljeno lastninsko pravico. Navaja, da je vložil tudi tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe in izbrisno tožbo ter da bo z njima uspel. Predlaga tudi začasno prekinitev postopka izvršbe oziroma vsaj zadržanje polovice kupnine ter povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo.

B.

3.Odločitev glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe temelji na treh stališčih, in sicer: 1) da so bila izvršilna dejanja že opravljena in da je izvršba že končana, zato ni mogoče ničesar več odložiti, 2) da je sklep o domiku že pravnomočen, kupnina je že bila plačana, kupec pa ima pričakovalno pravico na nepremičnini, zato odlog ni možen, in 3) da je tudi že sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pravnomočen, zato je še toliko manj možen odlog izvršbe. Tudi odločitev glede razveljavitve klavzule o pravnomočnosti sklepa o domiku je utemeljena na dveh stališčih, in sicer: 1) na stališču o nevročitvi sklepa o domiku, ker pritožnik ni bil stranka postopka, ter 2) na stališču, da razveljavitev klavzule ni več mogoča, ko je sklep o izročitvi pravnomočen, saj je treba varovati dobrovernega kupca.

4.Odločitvi Višjega sodišča tako glede odloga izvršbe kot tudi glede razveljavitve klavzule o pravnomočnosti sklepa o domiku temeljita na več nosilnih stališčih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč (prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007, Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89, in št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010, Uradni list RS, št. 86/10). Teh zahtev pritožnik v ustavni pritožbi ni izpolnil.

5.Glede odločitve o odlogu izvršbe pritožnik prvega izmed stališč, s katerimi je Višje sodišče utemeljilo svojo odločitev, tj. da odlog izvršbe ni več mogoč, ker so bila izvršilna dejanja že opravljena, četudi bi lahko bilo ustavnopravno sporno, pritožnik ni uspel izkazati njegove protiustavnosti. Pritožnik bi moral utemeljiti, v čem je ustavnopravna spornost sprejetega stališča. Ustavna pritožba je namreč posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, v njej izrecno navesti (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-273/04 z dne 9. 3. 2006, Uradni list RS, št. 30/06). Pritožnikova posplošena trditev, da zavrnitve odloga ni mogoče opravičiti s tem, da je izvršba že v določeni fazi, za izkaz ustavnopravne spornosti navedenega stališča ne zadošča.

6.Enako velja za odločitev Višjega sodišča o predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa o domiku. Pritožnik stališča sodišča, zakaj ga ni štelo za udeleženca postopka in mu zato tudi ni vročalo sklepa o domiku, ne more izpodbiti le s ponavljanjem pritožbenih navedb, da bi morala biti vročitev opravljena, ker je bil na naroku in ker je vložil ugovor tretjega. Izpodbiti bi moral utemeljitev, ki jo je sprejelo Višje sodišče, in sicer, da je bil na naroku kot javnost in da je ugovor tretjega vložil po izdaji sklepa o domiku in po njegovi odpravi, da je izvedel za domik na dražbi, da je bil sklep o domiku objavljen na sodni deski in da bi tako lahko vložil pritožbo zoper njega, pa je ni, temveč je pred njegovo pravnomočnostjo vložil ugovor tretjega, ki pa ga ni mogoče šteti za pravno sredstvo zoper sklep o domiku. Pričakovanje pritožnika, da bo Ustavno sodišče ponovno presojalo njegove navedbe, uveljavljene v pravnih sredstvih, vloženih v sodnih postopkih, ni utemeljeno. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem, ampak je njegov preizkus omejen na presojo, ali izpodbijane sodne odločbe vsebujejo pravna stališča, ki so z vidika kakšne človekove pravice oziroma temeljne svoboščine nesprejemljiva (prim. prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

7.Ker torej pritožnik že za prvo izmed stališč tako pri odločitvi o odlogu izvršbe kot pri odločitvi o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti ni uspel izkazati protistavnosti, to po presoji senata Ustavnega sodišča pomeni, da so očitki neutemeljeni. Da je z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (zlasti sodbe v zadevi Zehentner proti Avstriji z dne 16. 7. 2009) sporno stališče, ki daje kategorično prednost dobrovernemu kupcu, brez oprave tehtanja interesov pritožnika in kupca, kadar je sklep o izročitvi že pravnomočen, na uspeh z ustavno pritožbo ne more vplivati. Navkljub morebitni ustavnopravni spornosti tega stališča ostajajo druga, samostojna stališča, na podlagi katerih je, kot rečeno Višje sodišče, utemeljilo svoji odločitvi. Za ta stališča pa, kot pojasnjeno, pritožnik ni uspel izkazati njihove protiustavnosti, saj ni zadostil naloženemu trditvenemu bremenu.

8.Pritožnik očita sodiščem še arbitraren odstop od uveljavljene in enotne sodne prakse. Ta očitek bi lahko bil pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za uspeh ustavne pritožbe bi moral pritožnik izkazati troje: 1) da glede določenega pravnega vprašanja že obstoji enotna in uveljavljena sodna praksa; 2) da je sodišče v njegovem primeru, ki je istovrsten, od te prakse odstopilo; in 3) da ta odstop (v procesnem smislu) ni ustrezno obrazložilo (prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-688/05 z dne 29. 3. 2006). Vendar pritožnik obstoja drugega pogoja ne izkaže. V obravnavanem primeru namreč ne gre za istovrsten primer. Ne gre namreč za odločanje o dopustnosti izvršbe na sporno nepremičnino, temveč gre za odločanje o odlogu izvršbe oziroma razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti sklepa o domiku. Pri teh odločitvah tako vprašanja, na katera se nanaša sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, ne morejo priti v poštev.

9.Čeprav predmet izpodbijanja ni sklep o izročitvi, senat Ustavnega sodišča ugotavlja še, da so si trditve o (ne)pravnomočnosti sklepa o izročitvi med seboj v nasprotju. Pritožnik po eni strani navaja, da mu pisanje, tj. sklep o izročitvi, ni bilo vročeno, na drugi strani pa dvakrat ponovi, da mu je bilo vročeno, vendar naj bi bila vročitev (vsaj) napačna, pri čemer opisuje, kako je bila vročitev opravljena in kako bi morala biti opravljena. Slednje kaže nato, da je bila vročitev opravljena, da se je seznanil s pisanjem in le to je pravno odločilno pri presoji kršitve pravice do informiranja, ki jo zagotavlja vročanje, kot realno dejanje (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 35). Pritožnik je tako imel možnost, da bi sklep o izročitvi vložil pritožbo, pa je ni, zato je sklep postal pravnomočen.

10.Glede na navedeno senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (1. točka izreka).

11.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Senat Ustavnega sodišča je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

12.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa Predsednica senata