Jedro

Ob ugotovitvah, da je prišlo pri toženi stranki do organizacijskih sprememb na delovnem mestu strokovnega sodelavca, na katerem tožnica dejansko že dve leti ni delala, z razporeditvijo del tega delovnega mesta na druge izvajalce, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je šestmesečni objektivni rok za podajo odpovedi iz šestega odstavka 88. člena v času odpovedi še veljavnega ZDR že potekel in da prerazporeditev del na delovnem mestu strokovnega sodelavca na druge delavce na položaj tožnice, ki dela na tem delovnem mestu že dve leti ni opravljala, ni mogla vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 734,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka do dneva plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 11. 2. 2013, in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnice na delo. Ugotovilo je, da je imela tožnica pri toženi stranki od 16. 5. 2008 dalje sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca z zahtevano izobrazbo VII. stopnje, da pa je od leta 2011 dalje opravljala drugo manj zahtevno delo v oddelku šifrantov, ki je ustrezalo zahtevam delovnega mesta referent s V. stopnjo zahtevnosti. Zato je štelo, da sta imeli tožnica in tožena stranka dejansko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Ker je tožena stranka zaradi racionalizacije poslovanja tožničina dela v oddelku šifrantov razporedila na druge delavke, je sodišče presodilo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Hkrati je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni razpolagala z ustreznimi prostimi delovnimi mesti, za katera bi lahko tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, niti ni več obstajala potreba po njenem delu na delovnem mestu strokovnega sodelavca.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, glede zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ob ugotovitvah, da tožnica že vse od leta 2011 dalje ni več opravljala dela strokovne sodelavke, temveč drugo manj zahtevno delo, na podlagi katerega je med strankama dejansko prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, je presodilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2008 za delovno mesto strokovnega sodelavca ni bila zakonita, saj je z vidika opravljanja dela na tem delovnem mestu tudi šestmesečni objektivni rok za podajo odpovedi že potekel. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da je bil v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen ekonomski in organizacijski razlog, zaradi katerega so prenehale potrebe po delu tožnice, to je potrebe po delu skeniranja in vnašanja podatkov, zaradi razporeditve na druge zaposlene, nato pa v nasprotju s tem zaključi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, ker je tožničino delo strokovnega sodelavca postalo nepotrebno že v letu 2011. Graja izhodišče sodišča druge stopnje, da je pomemben le naziv delovnega mesta v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa dejstvo, da je bila odpoved podana, ker je prenehala potreba po dejanskem delu tožnice, čeprav za to delo tožnica ni imela sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje, da takšna odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse, ki je bila oblikovana na stališču, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izkazati, da je nastal poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu, ki ga je delavec dejansko opravljal, pri čemer sam naziv delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi ni pomemben. Ker je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po njenem delu, ki ga je opravljala v zadnjih dveh letih, je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi neobrazloženega odstopa od utečene sodne prakse revizija sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. V odgovoru je tožnica prerekala revizijske navedbe, ob smiselnem sklicevanju na razloge izpodbijane sodbe, in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je ugotovilo nezakonitost sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - Tožnica je imela s toženo stranko od 16. 5. 2008 dalje sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovne sodelavke s VII. stopnjo zahtevnosti.

- Od leta 2011 dalje tožnica ni več opravljala dotedanjih del strokovnega sodelavca, temveč je vse do sporne odpovedi opravljala manj zahtevna dela skeniranja in vnašanja podatkov v oddelku šifrantov.

- Tožena stranka je delovne zadolžitve, ki so se dotlej opravljale v okviru delovnega mesta strokovnega sodelavca, prerazporedila na ostale delavce.

- Dejanske potrebe po tožničinem delu na delovnem mestu strokovnega sodelavca ni bilo že dve leti pred sporno odpovedjo oziroma tožnica dela na tem delovnem mestu že dve leti ni opravljala.

8. V nasprotju z revizijskimi navedbami, sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi tega, ker je prenehala potreba po delu skeniranja in vnašanja podatkov zaradi razdelitve teh del na druge delavce, temveč je ugotovilo, da so bila na druge delavce razporejena dela iz delokroga strokovne sodelavke, ki jih tožnica že od leta 2011 dalje ni opravljala. V zvezi s tako ugotovitvijo tožena stranka ni izrecno uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka (le-to je uveljavljala le v zvezi z domnevnim neobrazloženim odstopom od ustaljene sodne prakse in v zvezi z datumom vročitve odpovedi, ki v tem primeru za odločitev ni bil bistven). Zato je revizijsko sodišče na gornje dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Ob ugotovitvah, da je prišlo pri toženi stranki do organizacijskih sprememb na delovnem mestu strokovnega sodelavca, na katerem tožnica dejansko že dve leti ni delala, z razporeditvijo del tega delovnega mesta na druge izvajalce, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je šestmesečni objektivni rok za podajo odpovedi iz šestega odstavka 88. člena v času odpovedi še veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) že potekel in da prerazporeditev del na delovnem mestu strokovnega sodelavca na druge delavce na položaj tožnice, ki dela na tem delovnem mestu že dve leti ni opravljala, ni mogla vplivati. Ob takih ugotovitvah se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, ki je bila oblikovana na drugače ugotovljenih okoliščinah odpovedi iz poslovnega razloga.

10. Glede na navedeno v reviziji navedeni razlogi, na katere je revizijsko sodišče vezano, niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče v skladu z veljavno Odvetniško tarifo odmerilo na 734,00 EUR.