Jedro

Zmotno je materialno pravno naziranje pritožbe, da plačilo avansa velja za sprejem ponudbe in da izvajalec ne more enostransko zahtevati plačila avansa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo razliko med avansom in aro. Avans (slovensko predplačilo ali predujem) pomeni izjemo od načela vzajemnosti izpolnitev, saj je bistvo avansa v tem, da ga mora ena stranka plačati, še preden druga stranka začne s svojo izpolnitvijo. Plačilo avansa sicer lahko velja kot konkludenten sprejem ponudbe, vendar to ni bistvo avansa. Dogovor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da mora toženec v okviru že sklenjene podjemne pogodbe plačati avans, je v skladu z načelom pogodbene avtonomije strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožnica je vtoževala plačilo na podlagi pogodbe o delu za arhitekturne storitve v zvezi s toženčevo nepremičnino. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec in med drugim navaja, da je tožnica neupravičeno izdala račun za 50 % avansa za izdelavo idejnega načrta za hišo. Če plačila avansa ni, tudi celotnega naročila ne more biti, šteje se, da je toženec odstopil od posla in od sodelovanja. Torej velja plačilo avansa za sprejem ponudbe in je v edini pristojnosti naročnika. Tožnica ni vse do danes vložila nobenega dela in ni opravila nobene storitve. Da tožnica ni izdelala idejnega načrta, je potrdila, saj za izdelavo še ni prejela vhodnih podatkov, zato ne drži, da je bila podjemna pogodba sklenjena. Sodišče ni izvajalo nobenih od toženca predlaganih dokazov, toženec je predlagal izvedenca arhitekturne stroke. Toženec sumi, da je tožnica v svoji izjavi na sodišču krivo izpovedovala, da bi prikrila, da z avansnim računom zaračunane storitve ni opravila.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V navedenem postopku se zahtevek nanaša na plačilo denarnega zneska do 2.000 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku1), v katerem veljajo posebna pravila postopka. Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj bi sodišče prve stopnje tožencu kršilo pravico do izjave, ker ni izvedlo »nobenih« dokazov, ki jih je toženec predlagal. V sporu majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Toženec je v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje strank (ki ga je sodišče izvedlo) in listinske dokaze (ki jih je sodišče vpogledalo), o izvedencu arhitektu pa je govoril šele na prvem naroku, kar je glede na 451. in 453. člen ZPP prepozno in zato neupoštevno.

7. Kot že pojasnjeno, se sodbe v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba v pretežni meri uveljavlja prav ta pritožbeni razlog, ko navaja, da tožnica ni vložila nobenega dela in ni opravila nobene storitve; da ni izdelala idejnega načrta; da ni bila sklenjena pogodba (kar je bistvo pritožbenih navedb v I. in II. točki pritožbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba bila sklenjena preko elektronske pošte, da je bil dosežen konsenz o vseh bistvenih sestavinah (26. do 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da se je toženec zavezal plačati avans (29. točka obrazložitve), poleg tega pa je tožnica tudi delno (do 50 %) izpolnila svojo pogodbeno obveznost, ko je tožencu izročila idejno urbanistično študijo, ki jo je po navodilih toženca tudi popravila – razdelila in pripravila za tri objekte (32. in 33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na to dejansko stanje je sodišče druge stopnje glede na 458. člen ZPP vezano.

8. Zmotno je materialno pravno naziranje pritožbe, da plačilo avansa velja za sprejem ponudbe in da izvajalec ne more enostransko zahtevati plačila avansa. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve pravilno pojasnilo razliko med avansom in aro. Avans (slovensko predplačilo ali predujem) pomeni izjemo od načela vzajemnosti izpolnitev, saj je bistvo avansa v tem, da ga mora ena stranka plačati, še preden druga stranka začne s svojo izpolnitvijo (primerjaj tudi 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Plačilo avansa sicer lahko velja kot konkludenten sprejem ponudbe, vendar to ni bistvo avansa. Dogovor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da mora toženec v okviru že sklenjene podjemne pogodbe plačati avans, je v skladu z načelom pogodbene avtonomije strank.

9. Neutemeljene (in deloma tudi nerazumljive) so pritožbene navedbe v II. točki pritožbe v zvezi z nesporazumom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obširno ter skrbno obrazložilo (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da v konkretnem primeru ni šlo za nesporazum (disenz – 16. člen Obligacijskega zakonika2), temveč za zmoto, ki niti ni opravičljiva v smislu drugega odstavka 46. člena OZ. S temi obširnimi, natančnimi in skrbno argumentirani razlogi sodišča prve stopnje – tako glede pravne narave avansa kot glede vprašanja, ali je šlo za nesporazum ali zmoto – se pritožba vsebinsko niti ne sooči, temveč le ponavlja svoja zmotna naziranja, na katera je tožencu že odgovorilo sodišče prve stopnje.

10. Naposled pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženec »sumi, da je tožeča stranka v svoji izjavi na sodišču krivo izpovedala.« Prvič: sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pretežno oprlo na listinske dokaze (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato izpovedba niti ni bila bistvena; drugič pa, če toženec meni, da je tožnica krivo izpovedala, mora vložiti ustrezno kazensko ovadbo (in v primeru, če se bo ta izkazala za neutemeljeno, sprejeti posledice krive ovadbe). Toženec svoje »sume« o domnevni krivi izpovedbi gradi zgolj na svoji trditvi, da tožnica zaračunanega načrta ni izdelala, ne da bi se pri tem soočil z razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nasprotno – da je tožnica delo delno opravila (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa je nanjo vsebinsko odgovorila, zato ji mora toženec na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo odvetniško nagrado za odgovor (250 točk ali 150 EUR), 2 % materialnih stroškov (3 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (33,66 EUR). Stroške mora povrniti v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.