Jedro

Posest je dobroverna (poštena), če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR oziroma določba paragrafa 1463 ODZ). Pri tem se dobrovernost domneva (tretji odstavek 72. člena ZTLR in paragraf 328 ODZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženi M. H. trpi sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, sklenjene med tožencema o nakupu zemljišča s parc. št. 8, vpisano pri vl. št. 189 k.o. ... Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, po katerem bi bil toženi M. H. dolžan tožeči stranki izstaviti listino, na katere podlagi bi bil opravljen zemljiškoknjižni prepis parc. št. 8, vl. št. 189 k.o. ... na ime in v korist tožnice.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom in tretjim odstavkom 302. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Iz razlogov sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče razbrati ocene izpovedi priče B. J. na način, kot je bila podana. Kot nekdanji tajnik poravnalnega sveta Krajevne skupnosti B. je namreč povedal, da je bila predmet obravnave na poravnalnem svetu menjava zemljišč. V tej smeri revizija podrobno analizira potek postopka, ki se nanaša na izpovedbo priče, opozarja pa tudi na dejstvo, da so njegovo izpoved potrdile tudi druge priče. Vsak od "uporabnikov kozolcev" je uporabljal tudi zemljišče, ga vzdrževal in kosil travo. Izpeljani dokazni postopek torej ni potrdil sklepanja v izpodbijani sodbi, da je tožnica zemljišče s parcelno št. 8 uporabljala v nepristni veri, oziroma da bi morala vedeti, da je v preteklosti šlo le za zamenjavo kozolcev. V izpodbijani sodbi za drugačno stališče niso navedeni prepričljivi razlogi, ki bi temeljili na izvedenih dokazih. Spor je bil obravnavan arbitrarno, zaradi česar izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na glavni obravnavi dne 2.6.2006 je tožeča stranka zahtevala neposredno zaslišanje priče B. J. in se s prebranjem zapisnika o njegovem prejšnjem zaslišanju ni strinjala. Sodišče prve stopnje priče ni zaslišalo, dopustilo pa je izvedbo dokaza z uradnim zaznamkom, ki ga je priča napisala. Ravnalo je v nasprotju z določbo 4. člena in tretjega odstavka 302. člena ZPP. Sicer pa je tožnica imela sporno zemljišče v posesti najmanj v času, ko je bila lastnica celotne kmetije, posesti pa ji ni nihče branil, ali jo pri tem oviral. Ob domnevi dobrovernosti posesti se postavlja vprašanje, ali je toženi stranki uspelo dokazati, da dobre vere ni bilo. Trditev, da je šlo le za zamenjavo kozolcev, ne vzdrži presoje. Tožnica je namreč živela v prepričanju, da je zemljišče okrog kozolca, čeprav meri okrog 1400 m2, njeno. Postavlja se vprašanje, čigava zgodba je verjetnejša in čigava dobrovernost prepričljivejša. Upoštevati je treba, da je v kmečkem okolju do podobnih primerov menjav v preteklosti večkrat prihajalo, pri čemer je dolgoletna uporaba močnejša od stanja v katastru. Nepravilno je bil torej uporabljen četrti odstavek 28. člena ter drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR oziroma paragrafa 1477 in 1463 ODZ.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama. Toženi M. H. je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po prvem odstavku 4. člena ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Priča B. J., katere izpoved revizija ocenjuje kot ključno v podporo stališča tožeče stranke, je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 4.1.2000 (list. 73 spisa) v navzočnosti pravdnih strank in njunih pooblaščencev. Po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je na novi glavni obravnavi dne 2.6.2006 druga predsednica senata sprejela dokazni sklep, med drugim tudi z zaslišanjem priče B. J., vendar pa je, čeprav je tožeča stranka zahtevala ponovno zaslišanje navedene priče, odločila, da se zapisniki o izpovedbah te priče in nekaterih drugih prič preberejo. Glede na določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP takšna odločitev ne nasprotuje načelu neposrednosti, izraženem v drugem odstavku 4. člena ZPP: čeprav se mora glavna obravnava pred spremenjenim senatom začeti znova, pa sme sodišče potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o njihovih izpovedbah. Sodišču prve stopnje torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 4. členom in 302. členom ZPP.

V okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se revizija obširno ukvarja z analizo izpovedi zaslišanih prič, predvsem B. J. in omenjeno izpoved primerja z izpovedbami Š. G., A. J., A. V. in M. K.. Podaja svojo dokazno oceno, ki naj bi potrjevala, da je ob razpravi pred poravnalnim svetom v letu 1981 bilo prizadetim jasno, da pravni predniki tožeče stranke in toženega G. niso zamenjali le uporabe kozolcev, temveč tudi zemljišč okrog njih. Temu nasprotna je dokazna ocena, ki jo sprejema sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se z njo v izpodbijani sodbi strinja. Po določbi 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne. Sodbama nižjih sodišč ni mogoče očitati, da nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na odgovor na vprašanje, ali je v preteklosti prišlo le do zamenjave rabe kozolcev, ali do zamenjave zemljišč, na katerih kozolca stojita. Revizijsko sodišče v dokazno oceno glede na izrecno prepoved, ki jo vsebuje določba tretjega odstavka 370. člena ZPP, ne sme posegati. V reviziji postavljena drugačna dokazna ocena bi mogla pripeljati do ustreznega ukrepanja na revizijski stopnji le v okoliščinah iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa sodbama nižjih sodišč ni mogoče očitati nejasnosti v njunih razlogih ali medsebojnih nasprotij v razlogih. Sodišči sta se opredelili do vseh izvedenih dokazov in sta posebej skrbno ocenili izpovedbo priče B. J.. V tem obsegu pa revizija ne konkretizira, katere izpovedbe prič naj bi bile v razlogih izpodbijane sodbe zajete drugače, kakor pa so priče dejansko izpovedale. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija s sicer obširno grajo sprejete dokazne ocene načenja dejanska vprašanja, ki pa ne morejo biti predmet revizijskega odločanja.

Tožničino lastninsko upravičenje naj bi temeljilo na menjavi zemljišč, izvršeni med pravnimi predniki pravdnih strank v prejšnjem stoletju, po kateri naj bi se lastninska dejanja na zamenjanih zemljiščih izvrševala v dobri veri. Takega pravnega izhodišča tožnica med pravdo ni menjala in pri njem vztraja tudi v reviziji. Vendar glede na dejanske ugotovitve obvelja, kar je zapisano v izpodbijani sodbi, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi sama oziroma njeni pravni predniki pridobili lastninsko pravico na parc. št. 8 k.o. ... na podlagi menjalne pogodbe, niti tega, da bi bila menjalna pogodba sploh sklenjena. Ker obstoj menjalne pogodbe ni dokazan, bi tožnica na spornem zemljišču lahko pridobila lastninsko pravico le z dejansko dolgoletno uporabo v dobri veri in prepričanju, da je zemljišče njeno (ker naj bi menjava zemljišč bila veljavno ustno dogovorjena). Posest je dobroverna (poštena), če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR oziroma določba paragrafa 1463 ODZ). Pri tem se dobrovernost domneva (tretji odstavek 72. člena ZTLR in paragraf 328 ODZ). Zato je res, da je tožena stranka tista, ki mora dokazati, da so tožnica oziroma njeni pravni predniki vedeli oziroma bi morali vedeti, da imajo v posesti le uporabo zamenjanega kozolca, da pa menjava kozolcev ni bila izvedena ob istočasni menjavi lastništva zemljišč, na katerih kozolca stojita. V tem okviru je odločilna dokazna presoja izpovedi prič in strank o tem, v kakšnem obsegu in v kakšnem namenu sta se zamenjana kozolca uporabljala. Izpodbijana sodba se je določno opredelila do tistega dela dokazne presoje, vsebovane v sodbi sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožbeno podlago o priposestvovanju spornega zemljišča. Ob dejstvu, da je tožena stranka dokazno izpodbila domnevo o dobrovernosti uporabe celotne parcele št. 8 k.o. ..., ni mogoče sprejeti teze, da je toženi G. prodajal tujo, tožničino stvar, kupec M. H. pa je za to vedel. Le ob takšnem sklepanju bi namreč bilo mogoče zagovarjati stališče, da je sporna kupoprodajna pogodba med tožencema nična.

Obveljajo torej razlogi izpodbijane sodbe, ki zatrjevane ničnosti kupoprodajne pogodbe med tožencema ne potrjujejo. Obseg morebitnega priposestvovanja kozolca na parc. št. 8 k.o. ..., s posledičnim lastninskim upravičenjem v navedenem obsegu, ni predmet presoje glede na postavljeni tožbeni zahtevek, ki meri na ničnost kupne pogodbe med tožencema, katere predmet je bil nakup celotnega zemljišča parc. št. 8, vl. št. 189 k.o. ...

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, zaradi česar je po določbi 378. člena ZPP bilo treba odločiti o neutemeljenosti revizije. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, sama trpi stroške, ki so ji pri tem nastali, enako pa tudi toženi M. H., katerega odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 155. člena v zvezi s členom 165 ZPP).