Jedro

Če prosilec ne ravna v skladu s prisilnimi predpisi po ZMZ, se ne more uspešno sklicevati na določbe Procesne direktive ali Listine EU o temeljnih pravicah glede učinkovitega sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep, št. 2142-180/2010/72 (1312-04) z dne 12. 8. 2014, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikovo (drugo) ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, vložene na podlagi 56. in 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa tožene stranke. Tožnik ni navajal nobenih novih dejstev ali okoliščin in je celo sam povedal, da so razlogi in okoliščine še vedno enaki kot prej. Kot tožbene novote zavrne tožnikove navedbe glede njegovega razgovora z inšpektorjem B. C. iz Centra za tujce ter posledično zavrne predloge za zaslišanje predstavnika PIC, inšpektorja B. C. in tožnika samega.

3. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaključek sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo tožnikovega pogovora z inšpektorjem, je nepravilen in neutemeljen. Na podlagi 39. člena Direktive Sveta 2005/85/ES o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Procesna direktiva) morajo države članice zagotoviti, da ima prosilec za azil pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, enako zahtevo pa postavlja tudi Listina EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Nacionalne procesne določbe torej ne smejo ovirati učinkovitosti določb prava EU, zato se morajo upoštevati tudi tožnikove trditve in dokazi, ki jih je predložil v tožbi v upravnem sporu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki upravnega in sodnega spisa, izhaja, da je tožnik pred vložitvijo obravnavanega zahtevka že dvakrat zaprosil za priznanje mednarodne zaščite (prvo prošnjo je vložil 17. 8. 2010 in drugo 16. 6. 2011) ter vložil dva zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na podlagi 56. in 57. člena ZMZ, prvega dne 3. 4. 2014 in drugega, ki je predmet tega upravnega spora, dne 8. 8. 2014. 7. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja iz prvega odstavka 40. člena ZMZ ali je prošnjo izrecno umaknila, ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz petega odstavka 105. člena tega zakona, ali pa je bil ta postopek ustavljen, lahko vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZMZ predloži nove dokaze ali navedena nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 56. člena ZMZ); novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz opravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (drugi odstavek 56. člena ZMZ). Na podlagi določbe tretjega odstavka 57. člena ZMZ o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka prejšnjega člena (drugega odstavka 56. člena ZMZ), s sklepom dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 43. členom tega zakona, v nasprotnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožnikovo tožbo s sklicevanjem na razloge in obrazložitev izpodbijanega sklepa tožene stranke. Tožnik v drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 56. in 57. člena ZMZ ni navajal nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov, ki bi bistveno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar je ugotovila in obrazložila tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Navajal tudi ni, da „novih“ dejstev iz opravičenih razlogov takrat ni mogla uveljavljati. Navedenega pritožba niti ne problematizira.

9. Edini pritožbeni ugovor v obravnavani zadevi je, da bi moralo prvostopenjsko sodišče presojati tudi dejstvo, ki ga tožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni navajal, navajal pa ga je v tožbi, kar navaja tudi sam. Nanaša se na njegov razgovor z inšpektorjem B. C. iz Centra za tujce in na domnevne inšpektorjeve izjave glede tožnikove izvorne države. Sodišče prve stopnje je to navedbo opredelilo kot nedopustno tožbeno novoto in je ni upoštevalo, pritožnik pa meni, da bi jo na podlagi določb Procesne direktive in Listine EU, ki se nanašajo na pravico stranke do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, moralo upoštevati.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik zaradi procesnih določb ZUS-1, ki ga omejujejo pri navajanju novih dejstva in novih dokazov v tožbi (52. člen ZUS- določa, da lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka opravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta), glede na okoliščine obravnavanega primera, ni bil v ničemer omejen pri uveljavljanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva.

11. Tožnik je bil že v predhodnih postopkih seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi v postopku po ZMZ, o možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnimi organi ter rokih za uveljavljanja pravnih sredstev v smislu prvega odstavka 9. člena ZMZ. Da v obravnavanem postopku s svojimi pravicami in dolžnostmi ne bi bil seznanjen, niti ne trdi. Med dolžnosti prosilca (88. člen ZMZ) spadajo tudi dolžnosti, da mora v najkrajšem možnem času utemeljiti svojo prošnjo in po resnici predstaviti okoliščine in dejstva, potrebna za utemeljitev prošnje, ter tudi prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti, če ni drugih razpoložljivih dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča te splošne določbe ZMZ veljajo tudi za postopek z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka na podlagi 56. in 57. člena ZMZ.

12. V obravnavanem primeru pa določba 52. člena ZUS-1, ki tožnika omejuje pri navajanju novih dejstev in dokazov v upravnem sporu (če so obstajala v času upravnega postopka), po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja nesorazmernega posega v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Kot že navedeno bi tožnik moral že v upravnem postopku pri toženi stranki navajati kot novo dejstvo razgovor z inšpektorjem, na katero se sklicuje v tožbi. Če pa so obstajale okoliščine, zaradi katerih tega dejstva v postopku pri toženi stranki ni mogel (ali hotel) navajati, bi moral to pojasniti in obrazložiti v tožbi (kar mu omogoča 52. člen ZUS-1, pa tega ni storil. Torej je sam opustil svojo dolžnost po 52. členu ZUS-1, zato njegovih nedopustnih tožbenih novot prvostopenjsko sodišče ni smelo upoštevati.

13. Postopek priznanja mednarodne zaščite se začne kot upravni postopek, sodno varstvo pravic, obveznosti oziroma pravnih koristi, v katerih je v upravnem postopku odločeno, pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Če prosilec ne ravna v skladu s prisilnimi določbami po ZMZ, se po mnenju Vrhovnega sodišča ne more uspešno sklicevati na določbe Procesne direktive in Listine EU o temeljnih pravicah glede učinkovitega sodnega varstva. Pravica do učinkovitega sodnega varstva na podlagi navedenih dveh predpisov tudi ne predpostavlja, da nacionalna sodišča ne smejo uporabiti ali upoštevati nobene (za stranke) omejevalne procesne določbe nacionalnega prava.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).