Jedro

Vložitve pripravljalne vloge dan pred razpisanim narokom v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za namerno ravnanje v smeri preložitve naroka ter s tem zavlačevanja postopka. Šele takšna opredelitev ravnanja pooblaščenca tožene stranke pa bi vodila v zaključek, da je zlorabil procesne pravice.

Tožena stranka v pripombah na izvedensko mnenje ni navajala novih dejstev, ki bi povzročila spremembo dokazne teme in prevalitev dokaznega bremena nanjo. Predmet dokazovanja je ves čas ostal enak, zato je zaslišanje izvedenca na naroku predstavljalo nadaljevanje izvajanja dokaza, ki so ga predlagali tožniki. Stroški njegove izvedbe torej (predhodno) bremenijo njih.

Ker gre za hipotetično korist, za presojo ni odločilno, kako je v tem času nepremičnino uporabljala tožena stranka, niti kako so jo po vrnitvi nepremičnine v denacionalizacijskem postopku uporabljali tožniki. Pomembno je le, kakšna uporaba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju ter ali in kakšno korist bi tožniki z njo dosegli.

Plačilo procesnih obresti je mogoče zahtevati le od obresti, ki so na dan vložitve tožbe že zapadle in ne od obresti, ki tečejo med sodnim postopkom. V nasprotnem primeru bi bilo tožnikom omogočeno, da s sprotnimi kapitalizacijami obresti in spremembami tožbe neutemeljeno kopičijo obrestne zahtevke.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 11. 11. 2016 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 4. 1. 2017 se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) spremeni tako, da so stroške izvedenskega mnenja predhodno dolžni plačati tožniki.

III. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 11. 11. 2016

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pooblaščenca tožene stranke kaznovalo z denarno kaznijo 200,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, sicer jo bo sodišče prisilno izterjalo.

2. Zoper sklep se iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje pooblaščenec tožene stranke. V pritožbi v bistvenem navaja, da sodišče ob vročitvi dopolnitve izvedenskega mnenja strankama ni postavilo roka za vložitev pripomb, zato je imela tožena stranka to pravico storiti kadarkoli do konca postopka. Pooblaščenec tožene stranke z vložitvijo vloge dan pred narokom ni zlorabil procesnih pravic. Tožena stranka ima od vložene vloge korist, sodišče pa je pripombe štelo za utemeljene, saj je o njih izvedenca zaslišalo. Sodišče ni ugotovilo, da je hotel pooblaščenec z vložitvijo vloge doseči prestavitev naroka ter s tem škodovati tožnikom. Prav tako ni obrazložilo svojih navedb, da je njegovo ravnanje v nasprotju z Zakonom o odvetništvu (ZOdv) in Kodeksom odvetniške poklicne etike. Postopek traja že več kot šest let, ravnanje pooblaščenca tožene stranke ga ni bistveno zavleklo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po 9. členu ZPP morajo stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu. Skladno z 11. členom ZPP si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodišče lahko izreče denarno kazen pooblaščencu stranke, ki z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorablja pravice, ki jih ima po tem zakonu.

5. Tožba je bila vložena 13. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je v zadevi prvič odločilo s sodbo z dne 17. 10. 2011. Pritožbeno sodišče je to sodbo spremenilo, revizijsko sodišče je nato sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, slednje pa je ob ponovnem odločanju sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. V ponovljenem postopku je izvedenec dne 30. 5. 2016 izdelal dopolnitev mnenja in po pripombah strank dne 3. 10. 2016 še drugo dopolnitev. Hkrati z vročanjem zadnje dopolnitve mnenja strankama je sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 10. 11. 2016. Tožena stranka je dopolnitev izvedenskega mnenja z vabilom na narok prejela dne 6. 10. 2016, dne 9. 11. 2016 pa je po pooblaščencu vložila pripravljalno vlogo, v kateri je podala pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja.

6. Sodišče prve stopnje je pooblaščenca denarno kaznovalo, ker naj bi zlorabil procesne pravice s tem, ko je vlogo s pripombami na izvedensko mnenje vložil šele dan pred razpisanim narokom, zaradi česar sodišče dne 10. 11. 2016 glavne obravnave ni moglo končati, temveč je narok zaradi zaslišanja izvedenca preložilo.

7. Pritožbeno sodišče pritrjujejo sodišču prve stopnje, da bi pooblaščenec tožene stranke pripombe na izvedensko mnenje lahko podal prej kot dan pred razpisanim narokom, prav tako se strinja, da se je mogel in moral zavedati, da zaradi tako pozne vložitve vloge narok ne bo opravljen. Tako sodišče kot nasprotna stranka sta namreč potrebovala čas za preučitev pripomb in odločitev o tem, ali terjajo dopolnitev izvedenskega mnenja ali pa dopuščajo zaključek glavne obravnave brez nadaljnjega izvajanja dokaza.

8. Kljub nekorektnemu ravnanja pooblaščenca tožene stranke pa je stališče sodišča prve stopnje, da je s pozno vložitvijo pripravljalne vloge zlorabil procesne pravice, prestrogo.

9. Zloraba pravic je najhujša oblika nevestnega uveljavljanja procesnih pravic. Gre za takšno izvrševanje pravic, ki drugemu škoduje, ne da bi imel upravičenec kakšno korist od izvršitve pravic, oziroma takšno uporabo procesnih pravic, ki nima nič skupnega z objektivnim ciljem pravde, ki je v zakoniti in pravilni odločitvi. Eden od primerov zlorabe procesnih pravic je njeno izkoriščanje zaradi oteževanja in zavlačevanja postopka. Kot je razvidno iz samega zakonskega besedila (hkrati pa je imanentno samemu institutu zlorabe pravic) mora iti za hoteno oziroma naklepno (dolozno) postopanje. Zgolj nevestno oziroma malomarno postopanje ne pomeni zlorabe pravic.1

10. Pooblaščencu tožene stranke ni mogoče očitati dejstva, da je v imenu svoje stranke podal pripombe na izvedensko mnenje, saj je to pravica stranke, sodišče prve stopnje pa je pripombe ocenilo za dovolj tehtne, da je o njih izvedenca zaslišalo. Prav tako je pretiran očitek o zlorabi pravice zaradi pozne vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo razpisalo ob vročitvi dopolnitve izvedenskega mnenja ter v relativno kratkem času, s čimer je samo ustvarilo zelo omejen časovni okvir za seznanitev strank z izvedenskim mnenjem, podajo pripomb na mnenje, seznanitev nasprotne stranke in sodišča s pripombami ter potrebno ukrepanje sodišča (vabljenje izvedenca na narok). Hkrati ob vročitvi mnenja strankama ni postavilo roka za podajo pripomb. Upoštevajoč te okoliščine pa odgovornosti za to, da glavna obravnava dne 10. 11. 2016 ni bila končana, ni mogoče naprtiti le pooblaščencu tožene stranke, prav tako njegove vložitve vloge dan pred narokom ni mogoče šteti za namerno ravnanje v smeri preložitve naroka ter s tem zavlačevanja postopka. Šele takšna opredelitev ravnanja pooblaščenca tožene stranke pa bi vodila v zaključek, da je zlorabil procesne pravice. Pri tem ni nepomembno, da postopek traja že več kot 6 let ter da sta tožena stranka in njen pooblaščenec svoje pravice sicer izvrševala korektno ter brez težnje, da postopek neupravičeno podaljšata. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 286.a člena ZPP ni utemeljeno, saj slednja predstavlja temelj za neupoštevanje prepoznih vlog, ne opravičuje pa izreka denarne kazni kot skrajnega sredstva za vzpostavitev nujne procesne discipline.2

11. Ker izpodbijani sklep temelji na napačni uporabi 11. člena ZPP, ga je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo.

O pritožbi zoper sklep z dne 4. 1. 2017

12. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu gradbene stroke R. G. priznalo nagrado za podajanje ustnega izvedenskega mnenja v višini 204,20 EUR (I. točka izreka), od nagrade in stroškov odmerilo prispevke za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje (II. točka izreka), ugotovilo, da izvedenec ni zavezanec za plačilo DDV (III. točka izreka), odločilo, da bodo stroški izdelave izvedenskega mnenja izplačani iz stroškov tožene stranke (IV. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni na račun sodišča plača znesek 223,35 EUR za plačilo stroškov izvedenskega dela in sodišču v istem roku predloži dokazilo o plačilu (V. točka izreka).

13. Zoper IV. in V. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožena stranka in navaja, da so pripombe na izvedensko mnenje in ustna dopolnitev mnenja sestavni del dokazovanja z izvedencem. Tožena stranka v pripombah na izvedensko mnenje ni podala novih navedb, temveč ugovore proti obstoječemu mnenju izvedenca. Njene pripombe tako niso nov dokazni predlog, zato ni podlage, da je sodišče plačilo stroškov ustne dopolnitve mnenja naložilo njej.

14. Pritožba je bila vročena tožnikom in izvedencu, ki nanjo niso odgovorili.

15. Pritožba je utemeljena.

16. V skladu s prvim odstavkom 153. člena ZPP mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo tega dokaza. Stroške za izvedbo dokaza z izvedencem torej predhodno trpi stranka, ki ga je predlagala. Pripombe na pisno izvedensko mnenje in ustna dopolnitev mnenja so sestavni del dokazovanja z izvedencem, ki je potreben, ker ta dokaz (zaradi nejasnosti, pomanjkljivosti, nerazumljivosti, protislovnosti izvida in mnenja) dotlej ni uspel. Če stranka glede iste dokazne teme predlaga dopolnitev mnenja in zaslišanje izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog, ki bi povzročil prevalitev dokaznega bremena in njegovih posledic na nasprotno stranko.3

17. Tožena stranka v pripombah na izvedensko mnenje ni navajala novih dejstev, ki bi povzročila spremembo dokazne teme in prevalitev dokaznega bremena nanjo. Predmet dokazovanja je ves čas ostal enak, zato je zaslišanje izvedenca na naroku predstavljalo nadaljevanje izvajanja dokaza, ki so ga predlagali tožniki. Stroški njegove izvedbe torej (predhodno) bremenijo njih.

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se stroški izvedenskega dela plačajo iz sredstev tožnikov, ki so dolžni založiti za to potrebni znesek (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah zoper sodbo

19. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnikom nerazdelno plača znesek 56.452,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 13. 5. 2010 dalje, kar so tožniki zahtevali več ali drugače, pa je zavrnilo. Odločilo je, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

20. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki in tožena stranka, vsi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

21. Tožena stranka v pritožbi v bistvenem navaja, da tožniki v postopku niso podali zadostne trditvene podlage. Izvedenec je ekonomsko možnost izkoriščanja nepremičnine parc. št. 163/6 k. o. X predpostavljal ter jo ugotavljal preko trditvene podlage tožnikov. Tako je ugotovil, da bi bilo mogoče nepremičnino oddajati v najem za druge dejavnosti (kot npr. prodaja rabljenih vozil), česar tožniki niso zatrjevali. Tožniki tudi niso dokazali, da bi imeli dovoljenje za opravljanje gospodarske dejavnosti oddajanja nepremičnine v najem za odprta skladišča, kakor tudi ne, da je takšna raba nepremičnine dopustna in zakonita. Izvedenec bi pri ugotavljanju odmene lahko upošteval le dejavnost, ki predstavlja zakonito izkoriščanje nepremičnine. Izvedenec tudi ni upošteval, da bi bile za opravljanje takšne dejavnosti potrebne večje investicije. Izvedenec je v mnenju navedel, da so se začele razmere na trgu poslovnih nepremičnin v letu 2000 spreminjati, kljub temu pa je za celotno obdobje od 7. 12. 1991 do 2. 4. 2007 izračunal enako nadomestilo. Sodišče mu zato ne bi smelo slediti, temveč bi moralo samo opraviti pravilen izračun ali izvedenca pozvati k dodatnim pojasnilom. Izvedenec je ugotovil, da bi bilo celotno parc. št. 163/6 k. o. X mogoče koristiti šele s preureditvijo (znižanjem obstoječih brežin), hkrati pa je nadomestilo izračunal za njeno celotno površino. Izvedenec je napačno izračunal višino tržne najemnine, saj je pri metodi primerljivih oddaj upošteval neprimerljive nepremičnine ter oglaševane cene, nekaterih podatkov o primerjanih nepremičninah pa niti ni mogoče preveriti. Nadalje je pri izračunu upošteval prenizka odbitka na račun neizterljivosti najemnine (2 %) in nezasedenosti nepremičnine (6 %), svojega mnenja pa ni podkrepil z nobenimi izračuni. Glede na vse pomanjkljivosti sodišče odločitve ne bi smelo opreti na njegovo mnenje, temveč bi moralo samo ugotoviti, da tožniki v relevantnem obdobju ne bi mogli ekonomsko izkoriščati nepremičnine in zato niso upravičeni do nadomestila. Tožena stranka ugovarja tudi datumu začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

22. Tožniki v pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 5. 10. 2016, s katero so tožniki uveljavljali plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, pri čemer so zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 68.021,00 EUR obračunali na dan 10. 11. 2016, od takrat dalje pa od kapitalizirane glavnice v višini 105.863,15 EUR zahtevali plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče nato spremembe tožbe v izreku sodbe ni upoštevalo, saj je tožnikom prisodilo le zakonske zamudne obresti od glavnice. Sodišče je od ugotovljenega zneska najemnine neutemeljeno odštelo stroške za vzdrževanje, neizkoriščenost nepremičnine in tveganje z likvidnostjo/neizterjavo v skupni višini 11.569,00 EUR.

23. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor, obe stranki sta na pritožbo odgovorili.

24. Pritožbi nista utemeljeni.

25. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbo 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

26. Tožniki kot pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev H. in W. od tožene stranke kot denacionalizacijske zavezanke na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen vtožujejo plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja nepremičnin parc. št. 163/6 in 168/2, obe k. o. X, ki sta bili pokojnima upravičencema vrnjeni v postopku denacionalizacije.

27. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na nepremičnino 168/2 k. o. X, zavrnilo, medtem ko mu je glede parc. št. 163/6 k. o. X delno ugodilo.

28. Po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. V skladu z ustaljeno sodno prakso navedena določba z uporabo argumenta a contrario predstavlja podlago za priznavanje tovrstnih zahtevkov za obdobje od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja v naravi. Upravičenec lahko na tej podlagi uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Gre za vzpostavitev hipotetične situacije za nazaj, kako bi denacionalizacijski upravičenec uporabljal nepremičnine in kako bi z njimi gospodaril, če bi mu bilo to omogočeno že ob uveljavitvi zakona. V sodni praksi so se oblikovale različne metode izračuna te koristi. Eden od načinov ugotavljanja koristi je najemnina, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca, in stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec.4

29. V konkretnem primeru so se tožniki pri zatrjevanju in dokazovanju obstoja in višine izgubljene koristi odločili za metodo hipotetične najemnine, torej najemnine, ki bi jo sami dosegli, če bi jim bila nepremičnina vrnjena že ob uveljavitvi ZDen in bi jo oddajali v najem.

30. Ker gre za hipotetično korist, za presojo ni odločilno, kako je v tem času nepremičnino uporabljala tožena stranka, niti kako so jo po vrnitvi nepremičnine v denacionalizacijskem postopku uporabljali tožniki. Pomembno je le, kakšna uporaba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju ter ali in kakšno korist bi lahko tožniki z njo dosegli.5 Posebej o pritožbi tožene stranke

31. Tožena stranka v pritožbi pritrjuje zgoraj opredeljenim pravnim izhodiščem, vztraja pa, da bi bilo potrebno ob njihovi pravilni uporabi tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj tožniki niso dokazali, da bi imeli korist, če bi s parc. št. 163/6 k. o. X razpolagali že ob uveljavitvi ZDen.

32. V sodni praksi je od odločitve v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/1997 z dne 1. 7. 1998 uveljavljeno enotno stališče, da gredo zahtevki na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen upravičencem že od dneva uveljavitve ZDen in ne šele od dneva vložitve zahteve za denacionalizacijo.6

33. Tožniki so trdili, da bi parc. št. 163/6 k. o. X v obdobju od 1991 do 2007 lahko oddajali v najem za odprto skladišče za lesne in gradbene materiale ali tudi za postavitev lesenih lop za skladiščenje podobnih materialov. Čisto vrednost najemnine so ocenili na 1,5 EUR/m2 na mesec.

34. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniki s to opredelitvijo niso zadostili svojemu trditvenemu bremenu glede obstoja in višine izgubljene koristi. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 138/2013 z dne 23. 4. 2015, so to storili, ugovor tožene stranke, da je nepremičnina tržno nezanimiva ter je ni bilo mogoče ekonomsko izkoriščati z oddajanjem v najem, pa pomeni, da so dejstva, ki so jih tožniki zatrjevali v okviru metode ugotavljanja višine izgubljene koristi, sporna, kar terja izvedbo dokaznega postopka.

35. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo navodilom pritožbenega sodišča in s pomočjo izvedenca ugotavljalo, ali je obstajala realna možnost s strani tožnikov zatrjevanega načina uporabe parc. št. 163/6 k. o. X. Postavljeni izvedenec je po analizi njenih naravnih lastnosti, upravnih omejitev ter relevantnih tržnih razmer takšno možnost delno potrdil. Ugotovil je, da postavitev lop ali skladišč ni skladna s prostorskimi akti in zato ni dopustna, vendar je parcelo mogoče koristiti za odlaganje in skladiščenje stvari na prostem, upoštevajoč razmere na trgu pa je tudi dejansko obstajala možnost njene oddaje v ta namen. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je izvedenec možnost ekonomskega izkoriščanja nepremičnine predpostavljal. Prav tako so neutemeljeni očitki, da se je odgovoru na vprašanje sodišča izognil s tem, da je ugotovil možnost rabe, ki je drugačna od zatrjevane. Dejstvo, da je izvedenec v dopolnitvi mnenja pod opombo omenil možnost uporabe nepremičnine za prodajo rabljenih vozil, ne pomeni, da ni potrdil navedb tožnikov, niti da je prekoračil zastavljeno nalogo in trditveno podlago. Iz njegovega zaslišanja je tako razvidno, da je kot odgovor na pripombo tožene stranke zgolj omenil dodatno možnost, tudi pri tej ugotovitvi pa je ostal v okviru rabe nepremičnine kot odprtega skladišča. Sodišče prve stopnje s tem, ko se je oprlo na takšno izvedensko mnenje, zato ni prekršilo razpravnega načela, prav tako ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja.

36. Lastnik sme svojo nepremičnino oddati v najem za poslovni namen ne da bi opravljal gospodarsko dejavnost oddajanja poslovnih prostorov v najem, še manj mora imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki naj bi se na tej nepremičnini izvajala. Za veljavno sklenitev najemne pogodbe tudi ni dolžan izpolnjevati posebnih pogojev. Tožniki zato niso bili dolžni zatrjevati in dokazovati, da so imeli dovoljenje za opravljanje dejavnosti oddajanja zemljišča v najem oziroma skladiščenja, sodišče prve stopnje pa s tem, ko se do tega dejstva ni izrecno opredelilo, ni storilo nobene procesne kršitve.

37. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ju storilo, ker ni raziskovalo dopustnosti rabe zemljišča za namen skladiščenja materiala. Potem ko je tožena stranka v vlogi z dne 26. 11. 2015 navedla, da na parc. št. 163/6 k. o. X ni dovoljeno postaviti skladišč in lop in bi bila za to potrebna sprememba njene namembnosti7, je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo, da pri ugotavljanju možnosti oddajanja nepremičnine v najem upošteva tudi dopustnost rabe. Izvedenec je po vpogledu v Dolgoročni plan občin in mesta Ljubljane za obdobje od 1986 do 2000 za območje Mestne občine Ljubljana, Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje ŽG Ljubljana in potrdilo o namenski rabi ugotovil, da je bila postavitev lop in skladišč prepovedana, medtem ko je bila raba nepremičnine kot odprtega skladišča za različne materiale dopustna in možna. Tožena stranka ugotovitvam izvedenca ni konkretizirano ugovarjala in ni navajala, da je bilo odlaganje materiala na nepremičnini upoštevajoč prostorske akte prepovedano.8 Prepozni in neutemeljeni so zato njeni očitki, da je izvedenec predpostavljal opravljanje nezakonite dejavnosti. Dejstvo, da je nepremičnina opredeljena kot zemljišče namenjeno stanovanjski gradnji in spremljajočim dejavnostim ter prometnim površinam, ne pomeni, da je njegova raba za odlaganje materiala prepovedana. Prav tako dopustnosti takšne rabe ne izključuje dejstvo, da se nepremičnina nahaja v območju, ki je namenjeno pretežno stanovanjski gradnji. Slednje vpliva le na intenzivnost rabe, ki je zaradi bližine stanovanjskih hiš nizka, kar je izvedenec upošteval pri izračunu višine nadomestila. Glede na vsebino podanih ugovorov je tudi zadostna obrazložitev, v kateri je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve izvedenca in jih ocenilo za prepričljive, zato sodba ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami.9

38. Opozorila tožene stranke na trenutno veljavne prostorske akte in možnost njihove spremembe niso pomembna. Po neprerekanih ugotovitvah izvedenca je namreč do spremembe, ki je prepovedala izvajanje dejavnosti oddajanja parc. št. 163/6 k. o. X za poslovni namen, prišlo šele v letu 2010. 39. Pritožba obširno graja ugotovitve izvedenca glede višine nadomestila in ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na njegovo mnenje oprlo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče po preučitvi mnenja pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je mnenje jasno in popolno, v njem pa ni nasprotij in pomanjkljivosti. Izvedenec je na vsa pravno relevantna vprašanja odgovoril ter na glavni obravnavi svoje ugotovitve natančno in argumentirano pojasnil. Tožena stranka po zaslišanju izvedenca ni podala obrazloženih pripomb niti ni predlagala drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je zato mnenje upravičeno označilo za prepričljivo ter odgovore izvedenca sprejelo kot logične in strokovno utemeljene. Pritožbene navedbe, ki bodo podrobneje obravnavane v nadaljevanju, takšnega zaključka ne omajejo.

40. Sodišče postavi izvedenca, kadar samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem (243. člen ZPP). Vprašanji višine korekcijskih faktorjev in prilagoditve oglaševanih cen presegata splošno razgledanost in zato terjata posebna znanja, ki jih sodišče nima. Zavzemanje tožene stranke, da sodišče v tem delu samo nadomesti ugotovitve izvedenca ter jih prilagodi njenim predlogom, zato ne more biti uspešno.

41. Pritožba izvedenskemu mnenju očita protislovnost, ker je izvedenec ugotovil, da se je začel nepremičninski trg spreminjati v letu 2000, hkrati pa je za celotno relevantno obdobje izračunal isti znesek mesečnega nadomestila. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožena stranka v pripombah na izvedensko mnenje ter med zaslišanjem tovrstne pripombe ni podala, niti ni od izvedenca zahtevala dodatna pojasnila. Ker v pritožbi ne navaja razlogov, ki bi ji to preprečevali, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da začetek in postopno spreminjanje razmer na trgu poslovnih nepremičnin samo po sebi ne pomeni, da so bile spremembe v relevantnem obdobju dejansko realizirane do mere, ki je vplivala na višino tržne najemnine.

42. Izvedenec je pri izračunu najemnine za parc. št. 163/6 k. o. X res upošteval površino v izmeri 950 m2, čeprav je navedel, da bi bilo celotno površino nepremičnine moč koristiti (šele) s preureditvijo obstoječih brežin. Ne držijo pa pritožbene navedbe, da je tožena stranka temu oporekala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je v vlogi z dne 17. 6. 2016 navedla le, da oblika parcele in konfiguracija terena močno otežujeta postavitev gospodarskih objektov. Tudi sicer je neutemeljen očitek, da izvedenec in sodišče prve stopnje obstoječih brežin nista upoštevala. Iz tabele primerljivih oddaj, ki je bila podlaga za izračun višine nadomestila, namreč jasno izhaja, da je izvedenec to okoliščino upošteval kot omejitev predmetne nepremičnine ter zaradi nje pričakovano najemnino znižal za 10 %. Načinu upoštevanja omejitve tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, pomislekov vanj pa ne vzbujajo niti pritožbene navedbe. Zatrjevanega nasprotja v izvedenskem mnenju zato ni, prav tako ni ostalo prezrto nobeno pravno pomembno dejstvo.

43. Tožena stranka v pritožbi po nepotrebnem ponavlja trditve o nujnosti investicij za potrebe rabe nepremičnine kot odprtega skladišča. Iz pisnega mnenja izvedenca in njegovih ustnih pojasnil je razvidno, da je pri izračunu koristi tožnikov upošteval obstoječe stanje in zaradi neopremljenosti zemljišča izračunal ustrezno nižje nadomestilo. Pritožba prezre pojasnila izvedenca, da bi tožniki v primeru oddajanja opremljene nepremičnine res imeli določene stroške, vendar bi bila tudi tržna najemnina kot merilo za izračun nadomestila zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine sorazmerno višja.

44. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da je izvedenec pri izračunu tržne najemnine po metodi primerljivih oddaj upošteval nepremičnine, ki so bistveno bolje opremljene od obravnavane nepremičnine in zato z njo niso primerljive. Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izdelal tabelo, v kateri je sporno nepremičnino primerjal s petimi nepremičninami. Pri tem je primerljive nepremičnine z upoštevanjem obrazloženih faktorjev prilagodil lastnostim ocenjevane nepremičnine, s tem dobil pet verjetnih zneskov, za katere bi bilo slednjo mogoče oddati v najem, nato pa izračunal povprečje tako dobljenih najemnin. Selektivno izpostavljanje posameznih podatkov dvoma v ustreznost uporabljene metode in pravilnost rezultata ne more vzbuditi. Iz dokazil o primerjanih poslih jasno izhaja, da so bile predmet oddaje pri zemljišču št. 1 in 2 le zunanje površine. Pri zemljišču št. 2 so navedeni površina zemljišča, koordinate in naslov, zato je identifikacija nepremičnine možna, mnenje pa je bilo mogoče preizkusiti. Višino odstotka znižanja oglaševanih cen (10 %) je izvedenec podal na podlagi svojega strokovnega znanja in poznavanja trga nepremičnin ter jo ob ustnem zaslišanju ustrezno pojasnil. Tožena stranka z neobrazloženim in dokazno nepodprtim vztrajanjem pri svoji oceni (40 %) zato dvoma vanjo in s tem v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vzbuditi.

45. Neutemeljena je tudi pritožbena graja višine upoštevanih odbitkov. Pritožba ob tem prezre bistveni del izvedenčevega pojasnila, da je pri izračunu izhajal iz verjetne najemnine, zato je potrebno upoštevati tudi verjetno stopnjo nezasedenosti nepremičnine in neizterljivosti najemnin. Ker gre v konkretnem primeru za nizko najemnino, je izvedenec utemeljeno upošteval povprečno stopnjo nezasedenosti in neizterljivosti. Očitek izvedencu, da ni predstavil raziskav, ki so podlaga njegove ocene, je prepozen, saj tožena stranka tega ni zahtevala, njena pooblaščenka pa je odgovore izvedenca na naroku označila za korektne. Tudi dejstvo, da nepremičnina po letu 2007 ni bila oddana v najem, dvoma v pravilnost mnenja ne vzbuja, saj so se po letu 2008 zaradi gospodarske krize razmere na trgu poslovnih nepremičnin bistveno spremenile.

46. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je v obdobju od 7. 12. 1991 do 2. 4. 2007 obstajala realna možnost ekonomskega izkoriščanja parc. št. 163/6 k. o. X kot odprtega skladišča ter pravilno in popolno ugotovilo višino koristi, ki bi jo tožniki dosegli z njenim oddajanjem v najem.

47. Pravilna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. V primeru neposlovnih obveznosti, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).10 Neutemeljene so zato navedbe tožene stranke, da bi lahko prišla v zamudo kvečjemu z vročitvijo tožbe. Prav tako je neutemeljeno njeno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 114/2010 z dne 7. 11. 2013, saj iz nje izhaja, da gredo tožeči stranki obresti vsaj od dneva prejema izvedenskega mnenja, kar ne izključuje prisoje zakonskih zamudnih obresti od zgodnejšega datuma.

Posebej o pritožbi tožnikov

48. Tožniki v pritožbi vztrajajo, da jim sodišče prisodi celotni vtoževani znesek, ki vključuje tako nadomestilo za nezmožnost uporabe nepremičnine parc. št. 168/2 k. o. X kot tudi celotno zahtevano nadomestilo za parc. št. 163/6 k. o. X. Ker pa razlogov za nepravilnost odločitve o zavrnitvi zahtevka glede parc. št. 168/2 k. o. X ne navajajo, hkrati pa obrazloženo ne ugovarjajo višini izračunane tržne najemnine za parc. 163/6 k. o. X, je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo zgolj preizkus sodbe po uradni dolžnosti. Pri tem ni ugotovilo kršitev materialnega prava niti absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

49. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri izračunu višine nadomestila za parc. št. 163/6 k. o. X od ugotovljene tržne najemnine odbilo stroške vzdrževanja nepremičnine, faktor neizkoriščenosti nepremičnine in faktor tveganja z likvidnostjo. Izhodišče za ugotavljanje višine nadomestila je bila namreč hipotetična najemnina, zato je za izračun koristi, ki bi jo tožniki dejansko dosegli z oddajanjem nepremičnine v najem, potrebno upoštevati stroške, ki bi jih ob tem imeli, in tveganja, ki bi jim bili izpostavljeni.

50. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni upoštevalo dopuščene spremembe tožbe. Slednjo je namreč upoštevalo na način, da je tožnikom zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice priznalo že od vložitve tožbe dalje (in ne od izdaje sodbe kot so zahtevali v tožbi). V preostalem delu je obrestni del zahtevka zavrnilo, kar je vsebovano v III. točki izreka.

51. Skladno z določbo 381. člena OZ je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Plačilo procesnih obresti je tako mogoče zahtevati le od obresti, ki so na dan vložitve tožbe že zapadle in ne od obresti, ki tečejo v času trajanja sodnega postopka. V nasprotnem primeru bi bilo tožnikom omogočeno, da s sprotnimi kapitalizacijami obresti in spremembami tožbe neutemeljeno kopičijo obrestne zahtevke. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožnikom prisodilo obresti za čas od vložitve tožbe dalje, medtem ko je zahtevek za plačilo obrestnih obresti zavrnilo.

52. Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbi strank je zato kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

53. Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena z drugim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

54. Tožena stranka je v pritožbenem postopku priglasila stroške vložitve pritožb zoper sklep z dne 4. 1. 2017 in sodbo ter stroške odgovora na pritožbo, tožniki pa so priglasili stroške vložitve pritožbe zoper sodbo in odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je glede vseh pritožb vodilo enotni pritožbeni postopek, zato je tudi o vseh priglašenih stroških odločilo enotno. Pravdni stranki sta s pritožbama zoper sodbo propadli, hkrati sta obe vložili odgovor na pritožbo. Tožena stranka je s pritožbo zoper sklep z dne 4. 1. 2017 sicer uspela, vendar je obravnavanje te pritožbe predstavljalo manjši del pritožbenega postopka, hkrati pa za razliko od tožnikov ni bila dolžna plačati stroškov sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Na podlagi celovitega tehtanja uspeha pravdnih strank v pritožbenem postopku in višine nastalih jima stroškov, je ustrezna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, str. 73 in J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 102 ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1516/2015 z dne 27. 5. 2015 in Višjega sodišča v Celju Cpg 188/2014 z dne 3. 9. 2014 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS I R 190/2012 z dne 29. 11. 2012, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1516/2015 z dne 27. 5. 2015 in Višjega sodišča v Celju Cpg 188/2014 z dne 3. 9. 2014 3 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 502, 503 4 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013, II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998, II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 200/2013 z dne 20. 11. 2014 in druge 5 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016 6 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016 7 To je tudi edina navedba, s katero je tožena stranka ugovarjala, da s strani tožnikov zatrjevana raba ni skladna s prostorskimi akti. Navedbe tožene stranke, da na parceli ni dopustno graditi lop in skladišč, je potrdil tudi izvedenec, ki je zato nadomestilo izračunal zgolj upoštevajoč možnost rabe nepremičnine kot odprtega skladišča. Da bi bila nezakonita in nelegalna tudi takšna uporaba nepremičnine, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila. 8 V vlogi z dne 9. 11. 2016 je takšen dvom izrazila le glede drugih dejavnosti, za katere je izvedenec ugotovil, da bi jih bilo mogoče opravljati na parceli, češ da jih namembnost prostora nujno ne dovoljuje. 9 Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2015 z dne 14. 5. 2015 10 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 354/2011 z dne 4. 9. 2014, II Ips 58/2012 z dne 18. 12. 2014, II Ips 19/2015 z dne 14. 5. 2015, II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016, II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016