Jedro

Med etažnimi lastniki ni bilo izrecnega dogovora glede uporabe spornih delov hiše (terase in prostora pod stopniščem). Tožnik je teraso in podstrešne prostore, ki služijo stavbi kot celoti preuredil in to še v večjem obsegu, kot mu je bilo izdano dovoljenje upravnega organa. Drog, na katerem so antene, je pritrjen na skupen nosilni zid med to in sosednjo stavbo. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči utemeljeno zaključili, da posega tožnikov zahtevek na prepoved uporabe terase zaradi postavitve antene in na njeno odstranitev v pravice lastnika posameznega dela hiše, ki ima na skupnih delih hiše trajno pravico uporabe. Pri presoji, če je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo, pa je treba tudi upoštevati, da je morala biti pogodba o medsebojnih razmerjih med lastniki posameznih delov stavbe po Zakonu o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/76) in po prej veljavnem Zakonu o lastnini na delih stavb (Ur. l. SFRJ, št. 43/65 in 57/65) sklenjena v pismeni obliki, sicer ni imela pravnih učinkov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se toženi stranki prepoveduje uporaba terase na stanovanjski hiši last tožeče stranke, zlasti za postavitev TV antene in da mora tožena stranka antene odstraniti s terase, nadalje da mora tožena stranka odkleniti skupen pritličen prostor pod stopniščem, ga izročiti tožeči stranki v neovirano souporabo, v bodoče pa se vzdržati ravnanj, ki tožečo stranko ovirajo v uporabi skupnih prostorov. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, ne da bi jih točno opredelila. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da se zaključki sodišč ne ujemajo s podatki spisa. Pravni prednik tožene stranke je dal soglasje za preureditev skupnih prostorov in tudi za to, da ta del postane posebna lastnina tožeče stranke. Tako ni šlo za samovoljno ravnanje tožnikov ampak za izrecen dogovor med etažnimi lastniki. Tožena stranka od svojega pravnega prednika ni mogla pridobiti več pravic, kot jih je ta imel. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišči s temi vprašanji nista ukvarjali. Zmotna je ugotovitev, da so antene montirane na skupnem nosilnem zidu. Končno še navaja, da ni utemeljenega razloga za zavrnitev dela zahtevka, ki se nanaša na skupen pritličen prostor.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnost preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Revizijske navedbe o tem, da se zaključki sodišč ne skladajo s podatki spisa in da v sodbah manjka ocena sodišč o bistveni okoliščini, bi kazale, da uveljavlja tožeča stranka revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Omenjena kršitev je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takih nasprotij, kot jih vsebuje citirana določba, tožeča stranka v reviziji ne zatrjuje. Revizijske navedbe kažejo, da izpodbija tožeča stranka predvsem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP), se revizijsko sodišče z zadevnimi revizijskimi navedbami ni ukvarjalo. Po ugotovitvah revizijskega sodišča pa vsebuje izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka v letu 1972 kupila v hiši stanovanje v II. nadstropju s podstrešnimi prostori, v letu 1976 pa je preurejala podstrešne prostore. Tožena stranka je v letu 1977 kupila stanovanje v I. nadstropju. Med etažnimi lastniki ni bilo izrecnega dogovora glede uporabe spornih delov hiše (terase in prostora pod stopniščem). Tožnik je teraso in podstrešne prostore, ki služijo stavbi kot celoti preuredil in to še v večjem obsegu, kot mu je bilo izdano dovoljenje upravnega organa. Drog, na katerem so antene, je pritrjen na skupen nosilni zid med to in sosednjo stavbo. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči utemeljeno zaključili, da posega tožnikov zahtevek na prepoved uporabe terase zaradi postavitve antene in na njeno odstranitev v pravice lastnika posameznega dela hiše, ki ima na skupnih delih hiše trajno pravico uporabe. Zato zahtevku ni bilo ugodeno. Tožeča stranka s svojimi trditvami o izrecnem dogovoru med solastniki nasprotuje lastnim izjavam v teku postopka, razen tega pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno. Pri presoji, če je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo, pa je treba tudi upoštevati, da je morala biti pogodba o medsebojnih razmerjih med lastniki posameznih delov stavbe po Zakonu o pravicah na delih stavb (Ur.l. SRS, št. 19/76) in po prej veljavnem Zakonu o lastnini na delih stavb (Ur.l. SFRJ, št. 43/65 in 57/65) sklenjena v pismeni obliki, sicer ni imela pravnih učinkov.

Revizijskega ugovora glede zavrnitve zahtevka za odklenitev skupnega pritličnega prostora tožeča stranka ni obrazložila, čeprav sta sodišči prve in druge stopnje v razlogih sodb navedli, zakaj zahtevku ni bilo ugodeno. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa revizijsko sodišče proti taki odločitvi nima pomislekov.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).