Jedro

Tožnik s tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 57. člena ZZZDR kot upnik prvega toženca zahteva ugotovitev, da sporna nepremičnina spada v skupno premoženje tožencev in da znaša delež vsake od strank ½. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tožnik pravilno ugotavlja, da gre za zavarovalno začasno odredbo, katere namen je zavarovanje – na podlagi upravičenja iz 57. člena ZZZDR v izvršilnem postopku, za realizacijo denarne terjatve do prvega toženca, zagotoviti predmet izvršbe. Gre torej za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencema prepoveduje odtujitev in obremenitev parcele št. 1020/79 k. o. X; da se začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi; da velja še trideset dni po pravnomočnosti odločbe; da vloženo pravno sredstvo ne zadrži njene izvršitve.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da samo izda začasno odredbo, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje prestrogo razlagalo pogoje za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagal je zavarovalno začasno odredbo, katere namen je zavarovanje upravičenja iz 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), v izvršilnem postopku za realizacijo (že obstoječe in že zapadle) denarne terjatve do prvega toženca zagotoviti predmet izvršbe. Navaja, da vztraja pri svojih trditvah, ki utemeljujejo izdajo začasne odredbe in jih ne ponavlja. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je že dosegel varstvo svoje pravice z zaznambo spora. Sklep o zaznambi spora je bil izdan 10. 9. 2014 (učinkuje od 4. 9. 2014 dalje), ni pa še pravnomočen. Tudi sicer ima zaznamba spora drugačne materialnopravne posledice kot začasna odredba.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik se v pritožbi le pavšalno sklicuje na navedbe, ki jih je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar pa bi moral dejstva oziroma razloge zaradi katerih meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ponovno navesti, da bi bil s pritožbo lahko uspešen (335. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo preizkusilo po uradni dolžnosti, v okviru določbe drugega odstavka 350. člena ZPP, in ugotovilo, da sodišče prve stopnje tam navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnik s tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 57. člena ZZZDR(1) kot upnik prvega toženca zahteva ugotovitev, da sporna nepremičnina spada v skupno premoženje tožencev in da znaša delež vsake od strank ½. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tožnik pravilno ugotavlja, da gre za zavarovalno začasno odredbo, katere namen je zavarovanje – na podlagi upravičenja iz 57. člena ZZZDR v izvršilnem postopku, za realizacijo denarne terjatve do prvega toženca, zagotoviti predmet izvršbe. Gre torej za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ).

6. Verjetnost terjatve je tožnik izkazal (razpolaga z izvršljivim notarskim zapisom; iz zemljiške knjige izhaja, da gre za skupno premoženje; pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka – prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

7. Pač pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tožnik ni izkazal ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da s trditvijo, da sporna nepremičnina ni obremenjena s stvarnimi in obligacijskimi pravicami, ni izkazal, da tožencema s predlagano odredbo ne bo nastala škoda oziroma bo škoda le neznatna (tretji odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ). Prepoved razpolaganja namreč predstavlja močan poseg v bistvene elemente lastninske pravice in lastnika znatno omejuje v njegovih pravno zavarovanih upravičenjih. Tožnik je še zatrjeval, da brez izdaje začasne odredbe obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, je izkazoval s trditvami o toženčevi pridobitvi potrdila o namenski rabi zemljišča le nekaj dni po pridobitvi posojila s strani tožnika, kar naj bi kazalo na „pripravo terena za izigravanje upnikov“; da sta toženca, po pridobitvi posojila, med seboj sklenila notarski zapis sporazuma o ugotovitvi obstoja skupnega premoženja (do 20. 1. 2014 pa je bila na nepremičnini vknjižena solastninska pravica tožencev, za vsakega do ½), s čimer je tožniku onemogočena izvršba na delež prvega toženca na skupnem premoženju. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da navedene okoliščine ne izkazujejo delovanja tožencev v smeri prodaje ali obremenitve nepremičnine, niti ne kakšnih objektivnih zunanjih dejavnikov zaradi katerih bi obstajala nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Navedeni sporazum le potrjuje zatrjevano dejstvo, da je nepremičnina skupno premoženje in ne sam zase in ne skupaj s potrdilom o namenski rabi zemljišča (2), ne izkazuje nevarnosti, da bo terjatev tožnika (zagotoviti predmet izvršbe) onemogočena ali otežena.

8. Ker je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe že iz navedenih razlogov utemeljeno zavrnilo, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z razlikama med zaznambo spora in začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve, ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, in nato zahteva izvršbo na ta delež.(2) Iz notarskega zapisa sporazuma o ugotovitvi obstoja skupnega premoženja (priloga A 10) izhaja, da je bilo potrdilo uporabljeno za potrebe tega notarskega zapisa.