Jedro

Tožnik v pritožbi v glavnem ponavlja navedbe, dane tekom postopka, do katerih se je prvo sodišče v sodbi že ustrezno opredelilo. Bistvene ugotovitve prvega sodišča so, da tožnik ni dokazal, da trifazni priključek ni deloval in da je pri njegovi izvedbi prišlo do napake. Dokaznega bremena za morebitno odškodninsko odgovornost toženke oziroma njeno neupravičeno obogatitev ni zmogel. Dokazna ocena prvega sodišča je zlasti glede presoje zastaranja zahtevkov in aktivne legitimacije tožnika skrbna in pravilna. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema, pavšalne pritožbene navedbe pa je ne omajejo. Tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče ugotovilo, da je tožnik postavitvi izvedenca nasprotoval, je neizkazana, saj prvo sodišče v obrazložitvi sodbe takšnega zaključka ni podalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba (sodba in sklep) spremeni tako, da se: - doda nova II. točka, ki se glasi: ''Delni umik tožbe z dne 5. 6. 2020 za plačilo 514.064,00 EUR se vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi.''; - v dosedanji II. točki, ki postane III. točka izreka, znesek 923.930,36 EUR nadomesti z zneskom 409.866,36 EUR; - v dosedanji III. točki, ki postane IV. točka izreka, znesek 4.930,00 EUR nadomesti z zneskom 4.479,84 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo1 je prvo sodišče dovolilo spremembo tožbe (I. točka), tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo (II. točka) in mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke (III. točka).

2. Zoper odločbo v celoti se laično pritožuje tožnik, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče sodbo v celoti razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku v višini 409.866,36 EUR.

Navaja, da se je prvo sodišče s spremembo tožbe v I. točki izreka postavilo v položaj zagovornika goljufij. Toženka je namreč imela ekskluzivno pravico vzdrževanja električne napeljave vključno z redno menjavo števcev, ki jih je potrebno vsakih nekaj let ponovno umeriti in pravilno priklopiti. Sam je bil zaradi nefunkcionalne izvedbe ogoljufan in diskriminiran v primerjavi z drugimi odjemalci (sosedi), saj je plačeval kot za dve stanovanjski hiši skupaj. Tožba se tudi skladno s sodno prakso ne more spremeniti tako, da bremeni tistega, ki je bil prikrajšan oziroma oškodovan.

Nadalje navaja, da prvo sodišče v II. točki izreka zmotno navaja višino tožbenega zahtevka v višini 923.930,00 EUR, saj je bila po prvi obravnavi junija 2020 višina zahtevane odškodnine znižana na 409.866,36 EUR. Sprememba, ki pomeni, da mora oškodovanec plačati stroške goljufu, ni sprejemljiva.

Obširno podaja svoje mnenje glede delovanja sodnega sistema in pomena zakonskih predpisov. Nedopustno je, da lahko država oglobi distributerja električne energije v imenu končnih uporabnikov, sam uporabnik pa od distributerja ne prejme niti dejanskega preplačila goljufivo izstavljenih postavk na položnicah.

Oporeka ugotovitvam prvega sodišča glede zastaranja. Ne drži, da primer zastara v primeru periodičnih (mesečnih) plačil računov brez pravne podlage. Pretekla preplačila se namreč skupaj z obrestmi pripisujejo glavnici, kar pomeni, da rok za zastaranje začne ponovno teči z vsakim naslednjim izstavljenim in plačanim računom. Zastaralni rok je tako lahko začel teči šele s plačilom zadnje položnice (leta 2016). Do zastaranja tudi ni moglo priti, ker je bila vsakokratna priključitev merilne naprave nepravilna in bi napaka morala biti odkrita že ob menjavi (vsakih nekaj let).

Med drugim se ne strinja, da sodišče oporeka njegovi legitimacijski pravici in navaja, da v nasprotju z navajanjem sodišča sodnemu izvedencu ni nikoli nasprotoval, ampak je to želel doseči, pa mu je bilo na obravnavi povedano, da lahko o tem odloči le sodišče. 3. Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrženje pritožbe oziroma podredno njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprva pojasnjuje, da je napačno toženkino stališče, izraženo v odgovoru na pritožbo, da se tožnik pritožuje le zoper I. točko izreka, ki je po vsebini sklep, in ne tudi zoper samo sodbo. Obvezne sestavine pritožbe določa 335. člen Zakona o pravdnem postopku.2 Te so navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga, izjava, da se sodba (sklep) izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbeni razlog in podpis pritožnika. Med navedenimi obveznimi sestavinami pritožbe sta nujni sestavini samo dve: navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga in podpis pritožnika (tretji odstavek 343. člena ZPP). Brez njiju je pritožba nepopolna in jo sodišče zavrže. Napačno poimenovanje odločbe, zoper katero se vlaga pritožba (sklep namesto sodba), stranki ne škoduje. Zadošča namreč navedba podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, katero odločbo pritožnik izpodbija.

V konkretnem primeru tožnik sicer sprva odločbo sodišča, izdano dne 8.6.2021, napačno poimenuje sklep, vendar je iz vsebine pritožbe, kot tudi kasnejše izrecne navedbe v pritožbi (na strani 3), razbrati, da jo dejansko izpodbija v celoti.

6. Prvo sodišče je upoštevalo napačno višino tožbenega zahtevka. Iz tožnikove vloge z dne 5. 6. 2020 izhaja, da celotni tožbeni zahtevek zmanjšuje na 409.866,36 EUR. Na ta znesek je tožnik zvišal zahtevek z zneska 396.703,00 EUR, katerega je pred to spremembo tožbe uveljavljal iz naslova dejanskih preplačil, v preostalem delu pa je tožbo umaknil. V vlogi se sklicuje, da mu je bilo na glavni obravnavi svetovano, da bo tudi v primeru uspeha finančno na izgubi, zaradi česar se je odločil svoj zahtevek reducirati (zgolj) na povračilo dejanskih preplačil.3 V nadaljevanju tudi pojasni, da se je glede na specifikacijo izstavljenih položnic pri določanju zreducirane vrednosti zahtevka osredotočil zgolj na eno postavko – obračunsko moč.

Kot pojasni v pritožbi je tožbeni zahtevek zmanjšal na povračilo dejanskih preplačil, saj je z vidika zastaralnih rokov edino ta postavka ostala nesporna. Tudi iz zapisnika glavne obravnave z dne 10.3.2020 izhaja, da je bil pripravljen sprejeti poravnalno ponudbo toženke, ki se je zavezala odstopiti od uveljavljanja pravdnih stroškov, če bi tožnik v celoti umaknil tožbo. Nenazadnje je z isto vlogo prvo sodišče seznanil, da umika tožbo zoper drugo toženko (po sklenitvi izvensodne poravnave). Kljub laičnosti vloge pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil tožnikov namen tožbeni zahtevek v celoti zmanjšati na preostalih 409.866,36 EUR, zlasti upoštevajoč konkretne okoliščine primera. Razlaga prvega sodišča, da je s to vlogo tožnik tožbeni zahtevek spremenil in povišal zgolj v delu (le po tej 'postavki'), s katerim je tožil na povrnitev dejanskih preplačil4, je pomanjkljiva. Iz njegove vloge izhaja, da tožbeni zahtevek v preostalem delu (povrnitev stroškov priključka in izgube osebnega dohodka, kar glede na upoštevano vrednost spornega predmeta v sodbi ustreza znesku 514.064,00 EUR) umika in vztraja le še v reduciranem delu, t.j. za znesek 409.866,36 EUR.

Glede na pojasnjeno prvo sodišče ni upoštevalo delnega umika tožbe. Ker se toženka o delnem umiku ni izjavila v 15 dneh od prejema tožnikove vloge, se šteje, da je vanj privolila (drugi odstavek 188. člena ZPP).

7. Tožnik v pritožbi v glavnem ponavlja navedbe, dane tekom postopka, do katerih se je prvo sodišče v sodbi že ustrezno opredelilo. Bistvene ugotovitve prvega sodišča so, da tožnik ni dokazal, da trifazni priključek ni deloval in da je pri njegovi izvedbi prišlo do napake. Dokaznega bremena za morebitno odškodninsko odgovornost toženke oziroma njeno neupravičeno obogatitev ni zmogel. Dokazna ocena prvega sodišča je zlasti glede presoje zastaranja zahtevkov in aktivne legitimacije tožnika skrbna in pravilna. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema, pavšalne pritožbene navedbe pa je ne omajejo. Tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče ugotovilo, da je tožnik postavitvi izvedenca nasprotoval, je neizkazana, saj prvo sodišče v obrazložitvi sodbe takšnega zaključka ni podalo.

8. Med drugim tožnik v pritožbi podaja svoje mnenje glede delovanja sodnega sistema ter pomena zakonskih predpisov in nasploh izraža nezadovoljstvo nad sprejeto odločitvijo. Tovrstni očitki za obravnavano zadevo niso relevantni, zato se skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je postopek za znesek v višini 514.064,00 EUR ustavilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka v II. točki izreka je bila pravilna, upoštevajoč delni umik pa je pritožbeno sodišče korigiralo zgolj višino zavrnjenega dela tožbenega zahtevka in posledično stroškovno odločitev v III. točki izreka. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu tožnikovo pritožbo zavrnilo in odločbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s tožbenim zahtevkom v celoti propadel, zato je toženki dolžan povrniti stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je po delnem umiku tožbe za pravdna dejanja strank po tem trenutku upoštevalo nižjo vrednost spora (409.866,36 EUR). Posledično so stroški toženke nižji in znašajo 4.479,84 EUR. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in ne predstavlja potrebnega stroška (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glede na procesno vsebino I. točke izreka bi moralo prvo sodišče odločbo pravilno poimenovati kot sodbo in sklep. 2 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP. 3 Tožnik je tožbeni zahtevek razčlenil na tri dele, in sicer povrnitev stroškov priključka, povrnitev dejanskih preplačil in povrnitev izgube osebnega dohodka (ter vsakega posebej vrednostno ocenil). 4 In sicer iz prvotno zahtevanih 396.703,00 EUR na 409.866,36 EUR.