Jedro

Za poslovne stavbe ne velja enoletni zastaralni rok, ki velja za terjatve upravnika večstanovanjske stavbe.

Pravila o zastaranju morajo biti določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi glede: – odločitve o razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205511/2012 z dne 25. 12. 2012 in zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 358,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012, – zavrnitve tožbenega zahtevka za znesek 123,04 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012, – odločitve o izvršilnih in pravdnih stroških in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje: – v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za znesek 11,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012, – v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za znesek 4,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012, – v delu, v katerem tožeča stranka od zneska 127,83 EUR zahteva zakonske zamudne obresti za čas od 20. 12. 2012 do 25. 12. 2012. III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205511/2012 z dne 25. 12. 2012 razveljavi tudi v I. in III. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Nadalje je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v višini 96,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 388. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka (upravnik) vtoževala terjatve iz naslova upravljanja in obratovanja poslovne stavbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da za takšne terjatve velja enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato je tožbeni zahtevek iz razloga zastaranja v celoti zavrnilo.

7. OZ v 6. točki prvega odstavka 355. člena določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v roku enega leta.

8. Po oceni pritožbenega sodišča terjatev upravnikov poslovnih stavb pod citirano zakonsko določilo ni mogoče umestiti. Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem,(1) kot pravniškem(2) jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami, že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno. Pravila o zastaranju morajo biti namreč določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. To še posebej velja za izjeme (enoletni zastaralni rok pa je izjema glede na splošni, petletni oziroma pri gospodarskih pogodbah triletni zastaralni rok), katere je vselej potrebno razlagati zožujoče ali a contrario – izjem z analogijo ni dopustno širiti na druge, četudi primerljive primere.(3)

9. V pravilnost tovrstne razlage je pritožbeno sodišče prepričal tudi njen preizkus v luči namenske metode razlage besedila. Po oceni pritožbenega sodišča zakonodajalec v določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ termin večstanovanjske hiše ni vključil po naključju, temveč prav z namenom, ker je želel „ugodnost“ izjemnega, enoletnega zastaralnega roka podeliti izključno dolžnikom, katerih obveznosti so nastale v zvezi z terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš (in torej ne tudi dolžnikov – uporabnikov upravljavskih storitev v poslovnih stavbah). Kajti kljub na videz enaki vsebini terjatev – tako pri upravljanju večstanovanjskih hiš, kot pri upravljanju poslovnih stavb gre za terjatve v relativno nizkih zneskih, ki nastajajo mesečno in se nanašajo na podobne vrste opravil in storitev, ter nadalje dejstvu, da v obeh primerih kot upnik nastopa upravnik, pa se glede osebe uporabnika – dolžnika, upravljanje večstanovanjske hiše oziroma poslovne stavbe v bistvenem razlikuje(4). Uporabniki upravljavskih storitev v večstanovanjskih hišah so namreč (praviloma) gospodinjstva oziroma fizične osebe, katere zakon (prvi odstavek 6. člena OZ) obvezuje, da pri svojem ravnanju ravnajo s skrbnostjo kot v lastnih zadevah (skrbnost dobrega gospodarja). Slednja pa se, ko gre za hrambo potrdil o plačilih stroškov upravnika, pogosto kaže kot pomanjkljiva, saj je znano, da ti uporabniki, predvsem zaradi zgoraj opisanih lastnosti teh terjatev, potrdil o plačilih vedno ne hranijo oziroma jih ne hranijo dalj časa. Prav tega se je očitno zavedel tudi zakonodajalec, zato je z določitvijo krajšega zastaralnega roka zavaroval pravni položaj teh dolžnikov ter na ta način preprečil dolgotrajne spore, kopičenje neplačanih zadev in predvsem olajšal dokazovanje, da so obveznosti izpolnjene. Če bi nasprotno veljalo splošno pravilo o zastaranju, bi morale fizične osebe prav vsako potrdilo o plačilu hraniti celih pet let (346. člen OZ), kar pa bi bilo glede na naravo in pogostnost teh terjatev vsekakor pretirano in neživljenjsko.

10. Drugače kot za uporabnike večstanovanjskih hiš velja za uporabnike poslovnih stavb, torej gospodarske subjekte. Slednji so, kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje (tolmačilo pa napačno), zavezani k višji stopnji skrbnosti, ki je v določenih primerih tudi zakonsko normirana. Tako na primer Zakon o davčnem postopku (ZDavP–2) od gospodarskih subjektov izrecno zahteva, da listinsko dokumentacijo (med katere spadajo tudi potrdila o plačilih) hranijo najmanj pet let (32. člen v zvezi s 125. členom ZDavP–2). Čim je tako, pa je bojazen, da dolžniki kot gospodarski subjekti in uporabniki poslovnih stavb ne bi hranili potrdil o plačilu oziroma jih ne bi hranili dovolj časa, povsem odveč. Razširitev enoletnega zastaralnega roka na terjatve upravljanja poslovnih stavb, kjer kot dolžniki nastopajo predvsem gospodarski subjekti, tako ne bi bila le v nasprotju z jezikovno razlago besedila, temveč tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, zaradi katerega je določil uporabo enoletnega zastaralnega roka. Da je temu tako, lahko nenazadnje sklepamo tudi upoštevaje dejstvo, da je zakonodajalec v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ (gre za primerljive terjatve s terjatvami, kot jih predvideva 6. točka citiranega člena) predvidel enoletni zastaralni rok samo, če je dobava ali storitev izvršena za potrebe gospodinjstva,(5) medtem ko dobave in storitve za druge odjemalce (torej tudi za gospodarske subjekte) zastarajo bodisi po pravilih za občasne terjatve, po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb ali po splošnem zastaralnem roku. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje bi torej imelo za posledico, da bi bili etažni lastniki v poslovnih stavbah, ki za enake (negospodinjske) storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem v slabšem položaju. Za takšno razlikovanje pa ni utemeljenega razloga.

11. Glede na vse navedeno, se zaključek sodišča prve stopnje, ki je za zastaranje vtoževanih terjatev uporabilo enoletni rok, izkaže kot materialnopravno zmoten (341. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo, kakšen je pravilni rok za zastaranje vtoževanih terjatev.

12. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo računov iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz lastnih sredstev za toženo stranko (stroški obratovanja), ter iz naslova povračila stroškov upravljanja, na podlagi sklenjene Pogodbe o upravljanju (stroški upravljanja).

13. Po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da imajo vtoževane terjatve iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem s strani tožeče stranke za toženo stranko pravno naravo verzijskega zahtevka, ki je posebna oblika instituta neupravičene obogatitve (197. člen OZ). Za tovrstne terjatve velja, da zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ), zastaranje pa začne teči z izpolnitvijo znakov neupravičene obogatitve, to je ob prehodu koristi od tožeče stranke na toženo stranko. Relevantni za tek zastaranja so torej datumi, ko je tožeča stranka za toženo stranko plačala stroške dobaviteljem, saj je bila v tistem trenutku tožeča stranka prikrajšana, tožena pa obogatena, in ne, kot trdi pritožba, šele po poteku leta, ko je obveznost zapadla v plačilo oziroma je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun.

14. Za terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja za stroške upravljanja na temelju sklenjene Pogodbe o upravljanju, ter ob upoštevanju, da gre pri obeh strankah za gospodarska subjekta in torej gospodarsko pogodbo, pa Obligacijski zakonik predpisuje triletni zastaralni rok (349. člen OZ).

15, Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila dne 25. 12. 2012, kar pomeni, da so iz naslova verzije zastarale vse terjatve, ki so nastale do 25. 12. 2007, iz naslova stroškov upravljanja na pogodbeni podlagi pa so zastarale vse terjatve, ki so nastale do 25. 12. 2009. 16. Glede na navedeno so terjatve tožeče stranke za plačilo stroškov obratovanja in upravljanja za maj 2007, ter terjatve glede plačila stroškov upravljanja na podlagi Pogodbe o upravljanju za obdobje od junija do avgusta 2008, mesec oktober in november 2008 (vse skupaj v znesku 11,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012, in sicer konkretno gre za: – znesek 4,64 EUR z valuto 13. 10. 2007, – znesek 1,40 EUR z valuto 2. 2. 2009, – znesek 1,40 EUR z valuto 18. 2. 2009, – znesek 1,40 EUR z valuto 2. 3. 2009, – znesek 1,42 EUR z valuto 2. 4. 2009, – znesek 1,41 EUR z valuto 14. 5. 2009.) že zastarale, in je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Delna potrditev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi delno potrditev odločitve v obrestnem delu (glede kapitaliziranih obresti v višini 4,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012 – priloženi obračun obresti je kot priloga sestavni del obrazložitve te odločbe).

17. Prav tako je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti oziroma procesnih obresti od kapitaliziranih obresti od celotne glavnice od 20. 12. 2012 do 25. 12. 2012. OZ namreč v 381. členu določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila 25. 12. 2012, zato ji po materialnem pravu, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pred tem datumom procesne obresti ne gredo.

18. Glede terjatev, ki se nanašajo na stroške obratovanja od vključno junija 2008 dalje (vse skupaj v znesku 358,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 , in sicer konkretno gre za: – znesek 58,31 EUR z valuto 2. 2. 2009, – znesek 76,48 EUR z valuto 18. 2. 2009, – znesek 55,78 EUR z valuto 2. 3. 2009, – znesek 89,64 EUR z valuto 2. 4. 2009, – znesek 78,04 EUR z valuto 14. 5. 2009.) pa obveznosti niso zastarale, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno razveljavilo in v razveljavljenem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi delno razveljavitev odločitve v obrestnem delu (glede kapitaliziranih obresti v višini 123,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012).

19. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o podanem ugovoru zastaranja, pri tem pa upoštevati, da gre v obravnavanem primeru za terjatve upravnika poslovne stavbe, za katere ne velja zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Če bo ugotovilo, da vtoževane terjatve niso zastarale, pa bo moralo presoditi še ostale ugovore tožene stranke, katerih presoja je v dosedanjem postopku izostala (tako glede ugovorov zoper glavno terjatev, kot glede obstoja / teka zakonskih zamudnih obresti).

20. Ker je v posledici vrnitve v ponovno sojenje dela tožbenega zahtevka ostal nedoločen uspeh strank v pravdi, je bilo potrebno vrniti v novo odločanje tudi odločitev o stroških postopka (tako izvršilnih kot pravdnih), da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo glede na končni uspeh strank v postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

––––––––––––––––––––

(1) Večstanovanjska hiša: hiša, ki ima več stanovanj (vir SSKJ).

(2) Večstanovanjske stavbe so samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji, stanovanjski bloki, stolpiči, stolpnice in podobno (tretji odstavek 2. člena Stanovanjskega zakona – 1).

(3) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 608/2006. (4) Na to kaže tudi dejstvo, da za upravljanje večstanovanjskih hiš veljajo druga pravna pravila (konkretno določbe Stanovanjskega zakona –1 ter Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih hiš), kot to velja za upravljanje poslovnih stavb, za katere se uporablja izključno Stvarnopravni zakonik.

(5) Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je (bil) prav v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju in katerih obveznosti po določbi 1. točke prvega ostavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu – prim.: Kranjec, V., N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 488 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014.