15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 429/2005 z dne 9. 3. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu št. P 30/2003 z dne 25. 10. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je pritožnik dolžan tožeči stranki plačati znesek 2.896 DEM v tolarski protivrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 1993 do plačila. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo. Sodišči sta svojo odločitev utemeljili s tem, da sta pravdni stranki 15. 10. 1991 sklenili dogovor o obročnem odplačevanju, s katerim sta se dogovorili, da bo pritožnik svoj dolg v višini 110.000 SIT odplačal v 24 mesečnih obrokih v višini 248,27 DEM v tolarski protivrednosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi temu stališču nasprotuje in trdi, da sodišči nista nikjer navedli vsebine dogovora z dne 15. 10. 1991. Zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Trdi, da je obrazložitev sodbe Višjega sodišča v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu, ter da je zato arbitrarna. Listina z dne 15. 10. 1991 naj bi bila nejasna in med strankama sporna, saj naj bi nosila na koncu pripis pritožnikove žene "dolg na dan 15. 10. 1991 SLT 100.000,00 je dokončen". Pritožnik zatrjuje, da z ženo na vsebino predlaganega dogovora nista pristala in zanika sklenitev takega dogovora. Nasprotuje tudi ugotovitvi Višjega sodišča o tem, kakšen motiv naj bi s tožečo stranko imela za sporni dogovor. Trdi, da motivi za sklenitev spornega dogovora niso bili nikoli predmet obravnave, Višje sodišče pa tudi ni obrazložilo, na kakšni podlagi je prišlo do te ugotovitve. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

B.

3.Pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi povečini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, v pravilnost te ocene pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ker je vsebina 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitek pritožnika o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

5.Očitek pritožnika, da sodišči nista nikjer navedli vsebine dogovora z dne 15. 10. 1991, ni utemeljen. Iz prvostopenjske sodbe, ki ji pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo pritožnik svoj dolg v višini 110.000 SIT odplačal v 24 mesečnih obrokih v višini 248,27 DEM v tolarski protivrednosti. Dejstvo, da se pritožnik s tako ugotovitvijo sodišč ne strinja, za utemeljitev zatrjevanih kršitev Ustave ne zadošča.

6.Očitek o kršitvi 22. in 25. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da je obrazložitev sodbe Višjega sodišča v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu, in je zato arbitrarna. Vendar ta očitek ni utemeljen. Oceno arbitrarnega ravnanja bi namreč lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi sodišča ni mogoče očitati. Višje sodišče je razumno obrazložilo, zakaj šteje, da je bila vsebina dogovora (listine) med strankama nesporna, pojasnilo pa je tudi, zakaj ni sledilo navedbam pritožnika o tem, da je pritožnikova žena s svojim pripisom na navedeno listino spremenila njeno vsebino. Zgolj to, da se pritožnik ne strinja s stališčem sodišča, da je bil sklenjen dogovor o obročnem odplačevanju, ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Ugotovitev Višjega sodišča glede motiva za sklenitev dogovora z devizno klavzulo pa za odločitev sodišča ni bila pomembna.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Z navedbo o tem, da je pravdni postopek trajal 13 let, pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić