Jedro

Pri tožencu je bistveno, da glede na prodajo nepremičnine in dogovor o izročitvi, po plačilu celotne kupnine ni imel več pravice to stvar uporabljati, zanj je torej to bila tuja stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožnici plača oziroma plačuje mesečno po 51 EUR na račun uporabnine za en prostor v hiši v K., v katerem se hranijo njegove stvari, začenši od 01.07.2001 do izpraznitve prostora - 29.05.2005, v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju B.K. na dan dospetja vsakega mesečnega zneska, z zakonskimi zamudnimi od dneva dospetja vsakega mesečnega zneska do plačila s tem, da se kot dan dospetja šteje prvi dan v mesecu za vsak mesec vnaprej, in je dolžan do pravnomočnosti sodbe nateklo uporabnino plačati v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Naložilo mu je tudi, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 526.590,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Meni, da so podani pritožbeni razlogi, predvsem je napačno uporabljeno pravo. Dejstvo je, da je tožnica v posest hiše prišla nezakonito in nasilno, zato je toženec tudi uspel v motenjski pravdi. Toženec je zato lahko imel soposest hiše vseskozi, tožnica pa ga ni nikoli tožila na izročitev nepremičnine v posest. V posesti je bila torej ves čas nezakonito, toženec pa je imel pravico do soposesti. Šele če bi s pravnomočno sodbo, ki bi glasila na izročitev posesti, tožnica uspela, bi postal nezakoniti posestnik. Materialno pravo je zato zmotno uporabljeno. Tožnica v zakonu za svoj zahtevek nima podlage za plačilo uporabnine. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo, ob tem pa tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka ni storilo (2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ne drži, kar izpostavlja pritožba, da naj bi bilo materialno pravo napačno uporabljeno, pri presoji, ali je zahteva za plačilo uporabnine utemeljena. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbo 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem v primeru, če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (enako sedaj 198. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je toženec tožeči stranki predmetno nepremičnino prodal, s kupoprodajno pogodbo, ter je tožnica celotno kupnino (tožencu in njegovi bivši ženi, kot prodajalcema) plačala do 15.06.2001. Dogovor strank v kupoprodajni pogodbi pa je bil tudi, da se tedaj, torej ob plačilu celotne kupnine, prodajalca, torej tudi toženec, zavežeta izročiti tožnici nepremičnino, ki je predmet kupne pogodbe. Zato je pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec po 15.06.2001 ni imel pravne podlage, da koristi predmetno nepremičnino, a jo delno je, tožnica pa je zato ni mogla v celoti koristiti, podan je tako dejanski stan iz 219. čl. ZOR, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče ter so drugačne pritožbene trditve pravno zgrešene. Dejstvo, da je toženec v motenjskem sporu uspel, je posledica tega, da se v motenjskih pravdah varuje obstoječe dejansko stanje in preprečuje samovolja, kar pa še ne pomeni, da bi se v motenjski pravdi ugotavljala pravica ene in druge strani do uporabe oz. posesti. Prav upravičenje do uporabe pa je ena od okoliščin, ki jih je treba presoditi, pri razlagi pojma tuja stvar, pri odločanju o pravici do uporabnine v smislu prikrajšanja in okoriščenja. Pri tožencu je bistveno, da glede na prodajo nepremičnine in dogovor o izročitvi po plačilu celotne kupnine ni imel več pravice to stvar uporabljati, zanj je torej to bila tuja stvar. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je glede na navedeno pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).