Jedro

Za pravilnost odločitve o zastaranju terjatve so odločilna dejstva o zapadlosti terjatve in začetku teka zastaralnega roka, trajanju zastaralnega roka in poteku zastaralnega roka.

Tudi v kolikor bi držalo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, s čimer bi lahko bila podana kršitev pravice do izjave, tega v pritožbi ne more uveljavljati tožeča stranka. Pritožnik se namreč ne more sklicevati na postopkovne kršitve, ki so bile storjene v škodo nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 234,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 91926/2015 z dne 26. 5. 2015, razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.542,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2013 do plačila (II. točka izreka). V III. točki izreka je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 684,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. in III. točko izreka se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da podrednemu zahtevku ugodi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pravdi primarno zahtevala plačilo obračuna obresti št. 8700, s katerim je obračunala natekle obresti od prepozno plačanih računov do 3. 4. 2013, ko je tožeča stranka prišla do poplačila računov z unovčenjem bančne garancije. Računi so bili izdani na podlagi Pogodbe o izvajanju pogodbe o koncesiji in pogodbe o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju: Pogodba). Kot odložni pogoj za začetek veljavnosti pogodbe je bila določena obveznost tožene stranke po izročitvi neodvisne bančne garancije na prvi poziv. Sodišče je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je z unovčenjem bančne garancije tožeča stranka prišla do poplačila zamudnih obresti v znesku 6.542,00 EUR glede na določila Obligacijskega zakonika – OZ o vračunavanju izpolnitve (287. in 288. člen). Kot neutemeljen je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo obresti v višini 925,88 EUR, ker gre v tem primeru za prepoved anatocizma (375. člen OZ).

6. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2017 postavila podredni tožbeni zahtevek na plačilo 6.542,00 EUR, kolikor bi bil znesek neplačanega dela računa št. 125612, če bi sodišče štelo, da so bile zakonske zamudne obresti po primarnem zahtevku plačane z unovčenjem bančne garancije. Sodišče prve stopnje je podredni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Glede na to, da je navedeni račun zapadel v plačilo 4. 1. 2013, tožeča stranka pa je podredni tožbeni zahtevek postavila 6. 9. 2017, je potekel triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ).

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodbe ne da preizkusiti, s čimer bi naj bila podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba problematizira, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da Pogodba stopi v veljavo, ko jo podpišejo vse tri pogodbene stranke in ko je izpolnjen pogoj izročitve bančne garancije tožeči stranki, slednje pa se je zgodilo po 14. 8. 2013. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je šlo za tipkarsko napako, saj bi se pravilno moralo glasiti na leto 2012, kot na ostalih mestih v odgovoru na tožbo. Pritožbeno sodišče temu sledi, saj v odgovoru na tožbo tožena stranka v tej zvezi ves čas navaja letnico 2012, razen na enem mestu v VII. točki odgovora na tožbo, kjer navede letnico 2013, kar kaže na očitno tipkarsko napako. Nenazadnje tudi iz same bančne garancije (priloga B1 in B2) izhaja, da je datum izdaje garancije 13. 8. 2012. Sicer pa navedeno ne more vplivati na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve. Za pravilnost odločitve o zastaranju terjatve so odločilna dejstva o zapadlosti terjatve in začetku teka zastaralnega roka, trajanju zastaralnega roka in poteku zastaralnega roka. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je račun št. 125612 zapadel v plačilo 4. 1. 2013, tako da je s 5. 1. 2013 začel teči triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (336. in 349. člen OZ). Terjatev je glede na določila o računanju časa (drugi odstavek 62. člena OZ) zastarala z iztekom 5. 1. 2016 (in ne 4. 1. 2017 kot pomotoma navaja sodišče prve stopnje - 337. člen OZ). Tožbeni zahtevek pa je tožeča stranka postavila 6. 9. 2017, s čimer je utemeljen ugovor zastaranja in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožba navedenim zaključkom sploh ne oporeka, pač pa se zgolj sklicuje na tipkarsko pomoto tožene stranke na enem mestu v odgovoru na tožbo, s čimer pa ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve.

8. Vprašanje začetka veljavnosti Pogodbe z vidika odločitve o podrednem tožbenem zahtevku ni bilo odločilno. Tožena stranka je navajala, da je Pogodba začela veljati po 14. 8. 2012, ko je tožeča stranka prejela bančno garancijo. Račun, ki je predmet podrednega zahtevka, pa je zapadel v plačilo 4. 1. 2013, ko veljavnost Pogodbe ni bila sporna. Tudi v kolikor bi držalo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, s čimer bi lahko bila podana kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tega ne more uveljavljati tožeča stranka v pritožbi. Pritožnik se namreč ne more sklicevati na postopkovne kršitve, ki so bile storjene v škodo nasprotne stranke.1

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zaradi tega je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka, mora pa toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife – OT je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo 500 točk (tar. št. 21/1 OT) in 2% materialne stroške (11. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znese 234,09 EUR. Zakonske zamudne obresti od obveznosti plačila pravdnih stroškov začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji dne 13. 12. 2006).

1 Jan Zobec v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba 2009, str. 268.