Jedro

Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njegovim zaključkom, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Tiaret, Ljudska demokratična republika Alžirija, državljan Alžirije.

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik 14. 8. 2017 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Z odločbo z dne 12. 10. 2017 je toženka njegovo prošnjo zavrnila, tožnik je zoper njeno odločitev sprožil upravni spor. Naslovno sodišče je s sodbo, I U 2383/2017 z dne 10. 11. 2017, tožbo tožnika zavrnilo. Tožnik je 4. 12. 2017 na zapisnik ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito in navedel, da nima novih razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, kot tudi ne novih dokazov, ki so nastali po zavrnitvi prve prošnje. Prav tako nima razlogov ali dokazov, ki bi obstajali že prej, vendar jih z razlogom ni mogel navesti. Toženka je ugotovila, da tožnik ni navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, kljub ustreznemu opozorilu uradne osebe. Za postopek po 64. in 65. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tujca. Tako tudi sodna praksa. Organa te določbe tudi ne obvezujejo, da sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičeval uvedbo ponovnega postopka. Ker tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, je toženka njegov zahtevek zavrgla.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedel je, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj v matični državi dolgoročno ne more preživeti. V pogojih izjemne revščine, ki obstajajo v Alžiriji, je za preživetje izjemnega pomena enotnost in pomoč družine. Ta mu je z uvedbo dedovanja po očetu in s tem povezanimi spori dokončno razpadla. Tožnik se je v matični državi poskušal postaviti na lastne noge, ampak zaradi velike revščine in brezposelnosti so prosta delovna mesta redka in konkurenca velika. Od leta 2004 do odhoda iz države je delal že veliko različnih del, po večjem delu države. Na koncu je vedno ostal brez službe in sredstev. Zato je obupal in ni videl druge možnosti kot odhod iz države. Iz tega razloga tožnik prosi, da se mu ponovno omogoči zaprositi za azil v Republiki Sloveniji in da se mu pomaga, da si lahko uredi življenje. Tožnik je predlagal, da sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, navedla, da sicer razume tožnikovo stisko, vendar da ta postopek ni sredstvo za reševanje težkih življenjskih situacij zaradi revščine v izvorni državi tožnika. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se zavrže zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 7. V 64. členu ZMZ-1 (v za obravnavo zadeve relevantnih določbah) je določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve; lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje kršitve takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek).

8. Po 65. členu ZMZ-1 pa oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, tj. 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

9. Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njegovim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

10. Sodišče najprej pritrjuje toženki, da tožnik v zahtevku ni navedel novih razlogov, niti ni predložil novih dokazov, prav tako ni navedel razlogov, ki so obstajali že prej, vendar jih z razlogom ni mogel navesti pri prvotni obravnavi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, kar je na izrecna vprašanja uradne osebe na zaslišanju pred toženko tudi sam izpovedal. Nasprotnega - tj. da je v postopku navedel nova dejstva in dokaze oziroma razloge, ki jih prej ni mogel v smislu 64. člena ZMZ-1 - v tožbi niti ne zatrjuje, temveč ponavlja razloge, zaradi katerih je svojo izvorno državo zapustil (družinske in ekonomske razloge, sorodstvene težave, ipd) in na podlagi katerih je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ta pa je bila v upravnem postopku z odločbo, št. 2142-773/2017/4 (1312-17) z dne 12. 10. 2017, zavrnjena kot očitno neutemeljena, tako odločitev pa je potrdilo tudi naslovno sodišče in s sodbo, I U 2383/2017 z dne 10. 11. 2017, tožbo tožnika zavrnilo, kot izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa.

11. Kot je poudarila že toženka (in s tem se strinja tudi sodišče) je breme predložitve dokazov v primerih, kot je obravnavani, v celoti na vlagatelju zahtevku in to ob sami vložitvi zahtevka (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Tako je tudi stališče sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na prosilca - tožnika, saj kot je bilo že navedeno, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ (sedaj prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1) oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Tega pa tožnik v obravnavanem primeru nedvomno ni izpolnil. 12. Glede na navedeno na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikova prošnja v tožbi, da se mu zaradi prej povzetih razlogov za odhod iz izvorne države omogoči ponovno zaprositi za azil v Republiki Sloveniji, saj zakonske določbe, ki veljajo za obravnavani primer, take odločitve sodišču ne dopuščajo. Če bi sodišče ravnalo, kot predlaga tožnik, bi s tem kršilo zakon.

13. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilno voden in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.