Jedro

Pri določitvi višine sodne takse za revizijo sodišče upošteva vrednost glavnega zahtevka. Kadar stranka predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti iz razlogov, da ji sodna pošiljka ni bila vročena, mora o tem zatrjevati dejstvo in predlagati dokaz.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 22.10.2012 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 9. 10. 2012. S sklepom z dne 19. 11. 2012 pa je predlog tožene stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe okrožnega sodišča P 160/2010 z dne 7. 5. 2010 zavrnilo.

S prvim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o toženkinem ugovoru zoper plačilni nalog z dne 9. 10. 2012. S tem plačilnim nalogom je sodišče toženo stranko pozvalo, da plača sodno takso za revizijo, ki jo je vložila zoper sklep Višjega sodišča v Celju Cp 121/2012 z dne 30. 8. 2012. S tem sklepom je višje sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka. Z drugim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti.

Zoper oba sklepa se je toženka pravočasno pritožila. V pritožbi zoper prvi sklep smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in izpodbija višino takse za revizijo zoper sklep o obnovi postopka. V prvem delu pritožbe sicer navaja, da je odločitev sodišča korektna, nato pa razlaga nepravilnosti, ki so se pripetile v zvezi z vročanjem tožbe in zamudne sodbe. Navaja “da procedura poteka v obravnavi pravnega interesa, ki ne more biti ocenjen na znesek 100.000,00 EUR”. S tem izpodbija ocenjeno vrednost spora glede izpodbijanega sklepa ter navaja, da je vrednost spora nižja in da bi moralo sodišče ta “problem rešiti v smislu procesnih določb ZST in ZPP”. Sodišču očita, da odločitve ni obrazložilo in predlaga, da s pritožbi ugodi in sklep razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo njen predlog za razveljavitev potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 160/2010 z dne 7. 5. 2010, smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču pa očita tudi bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je kršilo določbo drugega odstavka 42. člena ZIZ, saj je šlo za takšno napako pri vročanju, zaradi katere zamudna sodba ni mogla postati niti pravnomočna niti izvršljiva. Vročitev ni bila pravilno opravljena, zato tudi za toženo stranko ne more teči rok za vložitev pravnega sredstva niti paricijski rok. Vročanje ni bilo pravilno, zaradi tega pa je sodišče napačno potrdilo pravnomočnost in izvršljivost zamudne sodbe. Vsa navajanja iz njenega predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe pa izhajajo tudi že iz njenih prejšnjih vlog v tem postopku. K samemu predlogu pa je predložila tudi zamudno sodbo ter fotokopijo vročilnice z dne 27. 5. 2010, ob priloženih dokazilih pa je tudi zatrjevala, da podpis na vročilnici ni njen. Dokazila je nesporno predložila k samemu predlogu, v predlogu pa se je tudi izrecno opredelila do podanih dokazov, ter jih tudi zelo podrobno in nazorno obrazložila. Nato se sklicuje na predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila zoper zamudno sodbo in na vse dokaze, ki jih je v tem predlogu predlagala. Zato bi sodišče moralo tudi v tem postopku izvesti vse te dokaze in ni res, da tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza za svoje navedbe. Sodišče bi moralo upoštevati določbe ZIZ, po katerih sme v postopku presoje razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodišče, ki je odločbo izdalo, tudi samo razveljaviti neupravičeno potrdilo. Zato postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za razveljavitev potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti ni le dokazno breme stranke, pač pa tudi v dolžnosti samega sodišča, saj zakon izrecno za ta postopek določa oficialno dolžnost sodišča. To pa je sodišče prezrlo. V nadaljevanju pritožbe navaja dejstva, iz katerih izhaja, kako ji je bila napačno vročena tožba, pa tudi sodba, saj je toženka v času vročanja zamudne sodbe živela v Münchnu in ne v Sloveniji. To dejstvo je bilo poznano tudi tožeči stranki, kar izhaja tudi iz vložene tožbe z dne 2. 6. 2008, kjer je tožnik bivališče, kamor naj se vroča tožba ter vse nadaljnje vloge označil v Švici. Zato je bilo tožniku znano, da toženka ne živi v Sloveniji. Ker torej toženi stranki niti tožba niti sodba nista bili vročeni, je sodišče napačno potrdilo pravnomočnost in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep spremeni tako, da se predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe ugodi in se to potrdilo razveljavi. Predlaga izvedbo dokazov in sicer zaslišanje strank, vročilnice, izvida in mnenja izvedenca grafološke stroke, vpogled v spis naslovnega sodišča P 160/2010, zaslišanje priče …, …, kopijo tožbe in vpogled v pravdni spis Okrožnega sodišča v Celju P 497/2008. Vse te dokaze je že predlagal. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

I. O pritožbi tožene stranke zoper sklep o odmeri sodne takse: Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je bila vložena tožba zaradi ugotovitve in priznanja lastninske pravice, vrednost spornega predmeta pa je bila ocenjena na 100.000,00 EUR. 39. člen ZPP, ki ureja ugotovitev vrednosti spornega predmeta določa, da kadar je za ugotovitev stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) določa ugotovitev vrednosti predmeta postopka po 19. členu, kjer je splošna določba, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, za ugotavljanje vrednosti pa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, razen če v tem zakonu ni določeno drugače. Za plačilo sodne takse pa je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 19. člena). Glede na te določbe pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je za izračun sodne takse upoštevalo vrednost predmeta glavnega zahtevka, to je tisto vrednost, ki je navedena v tožbi. Iz plačilnega naloga izhaja, da je sodišče odmerilo sodno takso v višini 1.719,00 EUR po tar. št. 1121 ZST-1 oziroma bi jo moralo pravilno odmeriti po tar. št. 1132 in sicer s količnikom 3. Zgolj napačna navedba tarifne številke pa še ne pomeni, da je odločitev sodišča nepravilna, saj je količnik pri obeh tarifnih številkah 3,0. Glede na to pa pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

II. O pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti: Sodišče prve stopnje je v sklepu obširno in natančno obrazložilo, zakaj ni moglo ugoditi predlagateljici in razveljaviti klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti. Pri tem je pravilno izhajalo iz določbe 42. člena ZIZ. Povzelo je potek postopka in način vročanja tožbe in sodbe toženi stranki. V točki 5 sklepa pa je pravilno navedlo, da v konkretnem primeru toženka ni izkazala, da v času vročanja zamudne sodbe dejansko ni prebivala na naslovu stalnega prebivališča oziroma da je prebivala v tujini kot to zatrjuje. Pravilno sodišče navaja, da le v primeru, če bi toženka za verjetno izkazala, da na naslovu stalnega prebivališča v tem času ni živela, bi lahko govorili, da je bila vročitev zamudne sodbe nepravilna, v tem primeru pa bi bil njen predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti utemeljen. Sodišče je pravilno navedlo, da toženka v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni ponudila prav nobenega dokaza kot tudi, da je bilo dokazno breme na njeni strani.

Pritožbene navedbe o tem, da je toženka predlagala vse dokaze, niso utemeljene, saj je toženka vse dokaze predlagala, ko je predlagala obnovo postopka, ko pa je predlagala razveljavitev klavzule pravnomočnosti, pa je le opisovala dejansko stanje, sodišču pa ni ponudila prav nobenega dokaza. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da dokazno breme za te trditve ni bilo na strani toženke in da bi moralo sodišče le-to ugotavljati po uradni dolžnosti. Sodišče lahko res po uradni dolžnosti razveljavi klavzulo pravnomočnosti kadar ugotovi, da je bila pravnomočnost potrjena napačno in da gre za pomoto pri potrditvi klavzule pravnomočnosti (določba drugega odstavka 42.člena ZIZ). Kadar pa stranka zatrjuje napačno vročitev oziroma dejstva, ki bi opravičevala razveljavitev takšne klavzule, pa mora ne le zatrjevati dejstva, ampak tudi predlagati dokaze. Dokazno breme je bilo v tem primeru na toženi stranki. Sodišče tudi ni moglo upoštevati dokazov, ki jih je toženka predlagala v predlogu za obnovo postopka, saj bi toženka takšne dokaze morala predlagati v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, kjer bi morala zatrjevati in dokazati, da ji sodba ni bila pravilno vročena, kar je sodišče tudi obrazložilo v točkah 5 in 6 sklepa. Toženka sicer skuša s pritožbo nadoknaditi to, česar ni storila v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, vendar pa pritožbeno sodišče takšnih prepozno predloženih dokazov ne more upoštevati oziroma bi jih lahko upoštevalo le ob pogojih, ki so določeni v 337. členu ZPP. Zato tudi ta pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnica s pritožbama ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165 in 154/I).