Jedro

Šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99) je mogoče status in pravice žrtve vojnega nasilja priznati tudi osebi, ki je imela ob začetku izvajanja nasilnega dejanja ali nasilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega ozemlje Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep izveden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Mariboru, št. U 183/99-6 z dne 12.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.5.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi z dne 17.7.1997, s katero je Upravna enota R. zavrnila njegovo zahtevo z dne 25.1.1996 za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, ker za priznanje niso izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja ((Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko dne 25.6.1943 iz kraja L. na ozemlju Štajerske v Republiki Avstriji, kjer je živel in bil zaposlen, in da ima obdobje dela v Avstriji priznano v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo v trajanju od 2.12.1941 do 24.6.1943. Po 1. členu ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 4. členu ZZVN je ob pogojih iz 2. člena in 1. odstavka 3. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih sil prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen, če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Po 4. odstavku 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju Republike Avstrije, vendar le, če gre za ozemlje dežele Koroške. Ker je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko iz kraja L., ki je na ozemlju Štajerske v Republiki Avstriji, je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN-D) je mogoče status in pravice žrtve vojnega nasilja priznati tudi osebi, ki je imela ob začetku izvajanja nasilnega dejanja ali nasilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega ozemlje Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep izveden. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik dne 23.6.1999 vložil zahtevo za priznanje statusa na podlagi ZZVN-D. Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo. Ni točna ugotovitev, da bi pred prisilno mobilizacijo živel v Avstriji. Med nemško okupacijo je veljal za vse okupirane države, torej tudi za Slovenijo enoten "Deutsches Reich". To pomeni, da je bilo takrat vse okupirano ozemlje ena država in da države Avstrije ni bilo. Nemški okupator je na območju celotnega Reicha preganjal ljudi, ki mu niso bili naklonjeni. Njega je nasilno pregnal iz R. že novembra 1941. Kot je že navedel v upravnem postopku, je moral pod grožnjo policije zapustiti delovno mesto v Tovarni d. R. in prisilno oditi na delo v L. v tovarno S.. Zato ni mogel dočakati prisilne mobilizacije v R. Ker v času nemške okupacije ni bilo države Avstrije, ne drži navedba sodišča prve stopnje, da naj bi imel obdobje "dela v Avstriji" priznano v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Pa tudi sicer mu je bila ta doba priznana šele leta 1974. Ne drži pa tudi, da bi dne 23.6.1999 vložil nov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje je po 1. členu ZZVN žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. S takšno opredelitvijo je zakonodajalec izpostavljenost nasilnih ukrepov vezal na ozemlje sedanje Republike Slovenije, z uveljavitvijo ZZVN-B pa je status žrtve vojnega nasilja priznal tudi državljanom Republike Slovenije, katerim je bil prisilni ukrep ali prisilno dejanje povzročeno na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma dežele Koroške v Republiki Avstriji oziroma bivše Kraljevine Jugoslavije izven ozemlja sedanje Republike Slovenije (4. odstavek 2. člena ZZVN). Ker se status in pravice žrtve vojnega nasilja priznajo pod pogoji zakona, v obravnavanem primeru ZZVN, so neupoštevni pritožbeni ugovori, s katerimi se tožnik sklicuje na okupacijski režim druge svetovne vojne.

Neupoštevni so tudi pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik ponavlja tožbene ugovore, ko zatrjuje, da zaradi prisilnega dela v L. ni mogel dočakati prisilne mobilizacije v R. Iz upravnih spisov izhaja, da se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na ugotovitev tožene stranke, da je tožnik pred prisilno mobilizacijo živel v L., kjer je delal v tamkajšnji tovarni in da ima obdobje dela v Avstriji tudi priznano v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Iz upravnih spisov izhaja, da sta organ prve stopnje in tožena stranka ugotavljala tudi dejstva in okoliščine za priznanje statusa delovnega deportiranca in ugotovitev, da za priznanje niso izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZZVN, oprla na izjave tožnika in na listine, in sicer na odločbo OLO M. - okolica, Sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko, Posebne komisije za priznavanje delovne dobe, z dne 23.2.1953, odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 11.3.1997 in potrdilo O.S.A. z dne 30.5.1952. V upravnih spisih je tudi zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 15.5.1997, iz katerega izhaja, da je tožnik sam izjavil, da ga je na delo v L. poslal delovni urad (A.), da je delal od 7.00 zjutraj do 17.00 popoldne, da je imel prosti čas do 22.00 ure, ko je moral biti v skupinskem lagerju, da je bil za delo normalno plačan, čeprav ne toliko kot v R. in da je v L. dobil dne 24.6.1943 poziv za nemško vojsko.

Glede na ugotovitev organa prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik bil dne 25.6.1943 prisilno mobiliziran iz kraja L. na ozemlju Štajerske v Republiki Avstriji, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo toženi stranki, da za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca ni pogojev, ker prisilni ukrep ni bil povzročen na ozemlju, določenem s 1. oziroma 2. členom ZZVN. Točna pa je tudi navedba sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 23.6.1999 vložil nov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, saj je takšen zahtevek v upravnih spisih.

Glede na navedeno in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.