Jedro

O obstoju izvenzakonske skupnosti ni možno odločati kot o tožbenem zahtevku; tožba s takim zahtevkom ni dovoljena.

Določbe SPZ o prirasti in pridobitvi lastnine ne veljajo za pridobitev in ureditev skupnega premoženja zakoncev.

„Skupne finance“ ne pomeni, da morata imeti partnerja dobesedno fizično združena vsa svoja sredstva in da z njimi v celoti skupno razpolagata. Zadostuje že, da sredstva, ki jih z delom pridobi eden, delno porabi tudi za kritje izdatkov, ki bi bili v primeru neobstoja zveze stroški drugega partnerja. Vsekakor pa se dopušča določeno ravnanje partnerja, da v večji meri sam odloča o konkretni porabi sredstev, ki jih sam zasluži.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. in IV. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v II. točki izreka glede ugotovitve obstoja izvenzakonske skupnosti razveljavi in se tožba na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka ugotovilo, da je tožeča stranka solastnik nepremičnine parc. št. 1430/2 k.o. X v solastniškem deležu do 41/100, pod II. točko izreka je ugotovilo, da je med tožečo stranko in pokojno A.Z., umrlo 11.4.2010, obstajala izvenzakonska skupnost, in sicer od 14.10.2002 do smrti pokojne, in da gre tožeči stranki zakonita dedna pravica po pokojni A.Z., pod III. točko izreka je v presežku oziroma kolikor zahteva tožeča stranka drugače, tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, pod IV. točko pa je toženi stranki naložilo v solidarno povrnitev tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.775,95 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila, glede na pritožbene navedbe zoper I., II. in IV. točko izreka, tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o obstoju izvenzakonske skupnosti prekoračilo tožbeni zahtevek, ker v tožbi ni bil določen rok pričetka teka te skupnosti in je torej bil ta zahtevek v tem delu nejasen. Poleg tega se o obstoju izvenzakonske skupnosti odloča le kot o predhodnem vprašanju in odločitev ne sme biti zaobsežena v izreku odločbe. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb 48. člena, 8. člena in 54. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Prav tako se v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se je v odgovoru na tožbo izrecno sklicevala na pravila o prirasti in na 48. člen SPZ. Navedeno določilo uzakonja načelo superficies solo cedit, katerega povsem jasno določa tudi 8. člen SPZ. Lastninska pravica na nepremičnini se razširi tudi na premičnino, ki je postala sestavni del nepremičnine, torej njena prirast, kar določa tudi 54. člen SPZ. Pritožba izrecno opozarja na voljo pokojne A.Z., da tožnik na njenem premoženju ne pridobi stvarnopravnih pravic, kar potrjujejo tudi dejstva, da ta na naslovu pokojne ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, da je ona to izrecno izrazila, ko je povedala, kaj bo z njenim premoženjem po njeni smrti, torej, da stanovanje v Novem mestu dobi ena hčerka, zidanico pa njena vnukinja. To njeno voljo bi sodišče moralo upoštevati, saj med tožnikom in pokojno ni bilo niti tihega dogovora o njegovi solasti pri vlaganju v njeno nepremičnino. Po izvedenih dokazih vsaj ob smrti A.Z. med njo in tožnikom ni več obstajala izvenzakonska skupnost. To med drugim potrjujejo tudi okoliščine, da je pokojna leta 2009 prosila hči za pomoč za nove zobe, ne pa tožnika, da tožnik nič konkretnega ne ve povedati o premoženju pokojne, niti kaj je ona dejansko delala v C. d.d., ne ve nič povedati o njeni evidenci gradnje in kakšni so bili dejanski izdati te gradnje, njuno ločeno premoženje potrdita toženki in priče D., B. in P., ki obenem potrdijo tudi tožnikovo nasilje nad pokojno, da tožnik ni nič točnega vedel povedati o svojih kreditih in pokojna zanje sploh ni vedela, da se je kmalu po smrti A.Z. tožnik poročil z drugo žensko. Ko pritožba napada v sodbi ugotovljeni delež tožnika na nepremičnini parc. št. 1430/2 k.o. X, navaja, da les za ostrešje in njegova vgradnja, kar predstavlja 5 % vrednosti nepremičnine, ni bilo darilo njegovega brata tožniku, ampak je to bila proti usluga tožnikovega brata za pomoč tožnika njemu, kar potrdi kot priča zaslišan že brat tožnika M.B.. Tudi sicer glede preostanka vrednosti nepremičnine ni pravilno, da se ta deli po enakih deležih, saj je bil prispevek pokojne A.Z. občutno večji od prispevka tožnika. Pri določanju tega deleža sodišču prve stopnje očita nekritično presojo dokazov, podaja svojo dokazno oceno in predoča številne račune, s katerimi je material za izgradnjo zidanice nabavila pokojna A.Z.. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokaz s poizvedbo pri banki X o gibanju sredstev na njenem računu od leta 2003 do njene smrti, ker bi se s tem lahko potrdilo, da je ona financirala izgradnjo objekta. Kredit tožnika iz leta 2007 ni bil porabljen za to gradnjo, ampak ga je očitno porabil za stroške zamenjave avtomobila, medtem ko je bil obravnavani objekt takrat že praktično končan in že leta 2006 tudi vseljen. Pritožba na koncu ponovno poda svojo obširno dokazno oceno in pavšalno navede, da izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izrecno navede, da sodba nima razlogov, v čem sodišče priči A.B. ni verjelo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitve in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po izrecni določbi drugega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se o vprašanju obstoja izvenzakonske skupnosti, če je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od obstoja te skupnosti, odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti, odločitev o tem vprašanju pa ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. To pomeni, da se o obstoju izvenzakonske skupnosti lahko odloča le kot o predhodnem vprašanju in ta odločitev ni zaobsežena v izreku odločbe (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 473/2008). Ker torej o obstoju izvenzakonske skupnosti ni možno odločati kot o tožbenem zahtevku, torej tožba s takim zahtevkom ni dovoljena, je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in tožbo v tem obsegu kot nedovoljeno zavreči (352. člen ZPP).

Ko pritožba pavšalno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se pritožbeno sodišče o takšni pavšalni trditvi ne opredeljuje, ker je ni možno preizkusiti. Tako se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredelilo in izpodbijano sodbo preizkusilo v razlogih, katere pritožba opredeljeno izpostavlja in na katere pazi pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

Skupno premoženje zakoncev je po drugem odstavku 51. člena ZZZDR vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, kar po prvem odstavku 12. člena ZZZDR enako velja za izvenzakonsko skupnost. Skupno premoženje zakoncev se torej pridobi na podlagi zakona, na originaren način. SPZ v določbah 8., 48. in 54. člena, na katere izrecno se pritožba sklicuje, pa ureja t.i. prirast in pridobitev lastnine, v primeru take prirasti, kar pa je pridobitev lastninske pravice na izveden neoriginaren način. Zato se te določbe SPZ-ja ne morejo uporabljati in ne veljajo za pridobitev in ureditev skupnega premoženja zakoncev (enako odločba VSL I Cp 2236/2010). Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe res ni neposredno odgovorilo na navedbe toženk v zvezi s SPZ in te navedbe pritožbeno sodišče z zgornjim pojasnilom dopolnjuje oziroma je na te pritožbene navedbe odgovorilo sodišče prve stopnje posredno, ko je pojasnilo, da je nepremičnina parc. št. 143/2 k.o. X skupno premoženje tožnika in pokojne A.Z.. S takim pojasnilom je negiralo uporabo določb SPZ glede prirasta, kar sicer uveljavljata toženki v svojih navedbah.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izrecno voljo pokojne A.Z. glede usode njenih nepremičnin po njeni smrti, ker, kar je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo in utemeljilo že sodišče prve stopnje, njena volja ni bila izražena na zakonsko obvezno določen obličen način, posledično čemur se ne upošteva in ne more vplivati na stvarno-pravna upravičenja tožnika na njenem premoženju po njeni smrti. Pravice dedičev po smrti zapustnika so namreč zakonsko opredeljene in se jih lahko omeji le na zakonsko predviden način. Med takimi načini ni ustno izražene volje zapustnika drugim osebam.

Ko pritožba podaja argumente, s katerimi oporeka obstoju izvenzakonske skupnosti med tožnikom in pokojno A.Z., zlasti, da ta ni več obstajala ob njeni smrti, dejansko napada dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu, torej glede predhodnega vprašanja o obstoju izvenzakosnke skupnosti med tožnikom in pokojno A.Z.. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu v celoti sprejema in je pritožbeni pomisleki in argumentacija ne omaja. V izpodbijani sodbi so namreč glede nje prepričljivi, logični in vsi na dokazih temelječi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. Dodati je le, da ko pritožba zatrjuje ločene finance tožnika in A.Z., da „skupne finance“ ne pomeni, da morata imeti partnerja dobesedno fizično združena vsa svoja sredstva in da z njimi v celoti skupno razpolagata. Zadostuje že, da sredstva, ki jih z delom pridobi eden, delno porabi tudi za kritje izdatkov, ki bi bili v primeru neobstoja zveze stroški drugega partnerja. Vsekakor pa se dopušča določeno ravnanje partnerja, da v večji meri sam odloča o konkretni porabi sredstev, ki jih sam zasluži. To še toliko bolj velja za partnerja, kot je bilo pri tožniku in A.Z., ki se srečata v zrelih letih, pred tem pa sta oba že imela vsak svoje družinsko razmerje in ustvarjeno vsak svoje posebno premoženje.

Dokaz s poizvedbo pri banki X je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ne samo iz razloga, ker ni bil potreben zaradi že dovolj razjasnjene zadeve in ker se ne nanaša na relevantno dejstvo, ampak zlasti iz razloga, ker je to nedovoljeni, poizvedovalni dokaz. Z njim se že po navedbah pritožbe namreč ne bi potrjevalo s strani stranke zatrjevano dejstvo, ampak bi se z njegovo izvedbo dejstva šele ugotavljala, to je denarni tok na računu A.Z. od leta 2003 do njene smrti. Če sta se tožnik in pokojna A.Z. v obravnavani objekt vselila že leta 2006, to še ne pomeni, da v letu 2007, ko je dobil kredit tožnik, s tem objektom ali v zvezi z njim (tudi za opremo v njem) ni bilo več stroškov oziroma izdatkov. Poleg tega tudi vlaganje v zamenjavo avta enega od partnerjev predstavlja njuno skupno premoženje. Ni tudi res, da sodba ne bi imela potrebnih razlogov, ker ne pojasni, v čem sodišče ne verjame priči A.B.. Sodišče prve stopnje namreč oceni njegovo celotno izpoved kot manj trdno in nepristransko zaradi njegove sorodstvene vezi s toženkama (njun stric), ki je glede na sorodstveno razmerje vsaj do določene mere zainteresiran za izid pravde.

Je pa sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero smiselno opozarja pritožba, ko očita neutemeljeno vštetje lesa in njegove vzgradnje kot posebnega premoženja tožnika, ko je tej vrednosti ustrezno povečalo tožnikov solastniški delež na obravnavani nepremičnini. V izpodbijani sodbi namreč sodišče pojasni, da tvori posebno premoženje tožnika vrednost lesenega dela za izdelavo ostrešja hiše, glede katerega med pravdnima strankama ni spora, da ga je tožniku podaril njegov brat (zadnji odstavek na 9. strani in prvi odstavek na 10. strani). Vendar tožeča stranka vse, kar navede glede lesa za ostrešje, to poda v tretjem odstavku na tretji strani tožbe z dne 31.8.2010 (list. št. 3 v spisu). Tu pa ne omenja, da naj bi bil ta les tožniku s strani brata brezplačno podarjen, ampak v uvodu celo pojasni, da so mu pri delu veliko pomagali tudi znanci, sorodniki in prijatelji, ki jim je te usluge vračal z enakim delom pri gradnji na njihovih objektih in podobno. Takšne navedbe bolj kažejo na to, da je tudi les za ostrešje od brata tožnik pridobil z delom, odplačno in da torej to ni bilo njegovo posebno premoženje. Pri tem je opomniti še na dejstvo, da 5 %, kot naj bi predstavljala vrednost lesenega ostrešja glede na celotno vrednost nepremičnine, obsega vrednost lesa vključno z njegovo vgradnjo. Iz tožnikovih trditev pa se da zaključiti, da same vgradnje ostrešja ni opravil sam brat tožnika oziroma, da je ostrešje vgradil tožnik sam s pomočjo brata in drugih. Če je temu tako, potem vgradnje ne gre vštevati v posebno premoženje tožnika. Že v posledici pojasnjenega je bilo potrebno odločitev o deležu tožnika na skupnem premoženju (I. točka izreka izpodbijane sodbe) razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Potem, ko je namreč sodišče prve stopnje protispisno kot nesporno med strankami ugotovilo za posebno premoženje tožnika vrednost lesenega dela ostrešja sporne nepremičnine, ni posebno ugotavljalo drugih dejstev v zvezi s tem ostrešjem. Če bi pritožbeno sodišče ta dejstva ugotavljalo (na naroku samo), bi z ugotovitvijo teh dejstev in njihovim upoštevanjem pri izračunu deleža tožnika na skupnem premoženju glede njih strankam odvzelo pravico do pritožbe, ki pa je ustavno varovana pravica. Iz tega razloga je bilo potrebno v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da se bo glede ugotavljanja deleža tožnika na skupnem premoženju opredelilo o še neugotovljenih pomembnih dejstvih in pri tem imelo v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Pri tem naj pritožbeno sodišče neobvezno doda, da v pravilnost preostalih zaključkov sodišča prve stopnje glede deleža tožnika na nepremičnini nima pomislekov kljub pritožbenim pripombam v tem delu.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem, torej neutemeljenem delu pritožbo tožene stranke kot tako zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je v posledici vrnitve v ponovno sojenje občutnega dela tožbenega zahtevka ostal nedoločen uspeh strank v pravdi, je bilo potrebno vrniti v novo odločanje tudi odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka), da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo glede na končni uspeh strank v pravdi.