Jedro

Kršitev pojasnilne dolžnosti sodišča v konkretnem primeru ni podana. Pri določitvi meje, do kod sega dolžnost poučevanja strank, je potrebno upoštevati določbo 7. člena ZPP, ki glede zbiranja procesnega gradiva določa razpravno načelo. Čeprav zakon sodišču nalaga dolžnost poučevanja prava nevešče stranke, ostaja stranka tisti subjekt, ki mora priskrbeti procesno gradivo, to je navesti pravnorelevatna dejstva in predlagati dokaze. Vprašanje, kdo nosi dokazno breme, je materialno pravne narave ter ni zajeto v pojasnilni dolžnosti sodišča, ki se nanaša zgolj na pravice procesne narave.

Če bi sodišču naložili dolžnost, kot jo opredeljuje tožena stranka v pritožbi, bi s tem združili funkcijo sojenja in dajanja pravne pomoči, kar bi pod vprašaj postavilo objektivnost sojenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna povrniti tožeči stranki 550,80 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. 1253 Ig 54/2007, z dne 12. 04. 2007, ostane v veljavi tudi v 1. točki za znesek glavnice 36.284,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 10. 03. 2007 dalje do plačila in v 4. točki izreka za znesek 478,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 12. 04. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka); je dolžna tožena stranka v roku 8 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.286,82 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo, potem ko je ugotovilo, da je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago glede temelja in višine terjatve, le-to je dokazno podprla, nasprotno pa tožena stranka zahtevku ni konkretno ugovarjala, svojega ugovora glede plačila vtoževane terjatve ni opredelila, niti ni zanj predlagala dokazov.

Pritožbeno sklicevanje na kršitev pojasnilne dolžnosti sodišča je neutemeljeno. Pri določitvi meje, do kod sega dolžnost poučevanja strank, je potrebno upoštevati določbo 7. člena ZPP, ki glede zbiranja procesnega gradiva določa razpravno načelo. Čeprav zakon sodišču nalaga dolžnost poučevanja prava nevešče stranke, ostaja stranka tisti subjekt, ki mora priskrbeti procesno gradivo, to je navesti pravnorelevatna dejstva in predlagati dokaze. Vprašanje, kdo nosi dokazno breme, je materialno pravne narave ter ni zajeto v pojasnilni dolžnosti sodišča, ki se nanaša zgolj na pravice procesne narave (tako tudi Nina Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 115).

Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Upoštevaje, da je tožeča stranka obrazložila temelj (izvedena dela po gradbeni pogodbi in dodatno naročena dela) ter višino svojega zahtevka (po vtoževanih računih), je tožena stranka nosila dokazno breme za izkaz njene navedbe, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker naj bi terjatev tožeče stranke že plačala. Če bi sodišču naložili dolžnost, kot jo opredeljuje tožena stranka v pritožbi, bi s tem združili funkcijo sojenja in dajanja pravne pomoči, kar bi pod vprašaj postavilo objektivnost sojenja. Tudi sicer pa je mogoče navedbo tožene stranke o plačilu šteti kot pavšalno, saj stranka ni pojasnila, kdaj, kako in v kakšni višini je izvedla zatrjevana plačila. Ker je tožeča stranka svojo terjatev dovolj konkretno zatrjevala, je tudi trditveno in dokazno breme tožene stranke mogoče pričakovati v enakem obsegu konkretnosti, čemur pa tožena stranka ni zadostila.

Tudi ni mogoče sodišču prve stopnje v zvezi z nedoločenostjo in nedokazanostjo ugovornih navedb tožene stranke očitati kršitve materialnoprocesnega vodstva po 285. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je toženo stranko na naroku dne 05. 06. 2009 izrecno pozvalo h konkretizaciji njenega ugovora, vendar tožena stranka kljub temu svoji zgoraj opisani dolžnosti izpolnitve trditvenega in dokaznega bremena ni zadostila. Kakršnokoli drugačna aktivnost sodišča (izven opravljenega poziva toženi stranki) bi lahko, kot pojasnjeno, pomenila grob poseg v načelo nepristranosti in objektivnosti.

V zvezi s pojasnilno dolžnostjo sodišča glede prekluzije po 286. členu ZPP odgovor na pritožbo utemeljeno opozarja, da je bila tožena stranka na prekluzijo izrecno opozorjena že z vabilom na narok, ki je bil stranki vročen dne 28. 04. 2009 (tč. 9 besedila vabila). V vabilu je bila izrecno opozorjena, da lahko pravdna dejanja opravlja osebno ali po pooblaščencu (odvetniku). Dejstvo, da se je tožena stranka naroka za glavno obravnavo udeležila sama, brez pooblaščenca, sodišču ne narekuje njegove preložitve, kot to zmotno navaja pritožba. Tožena stranka je bila skladno z obvestilom na vabilu opozorjena, da lahko le še na prvem naroku sodišču ponudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. V kolikor je imela tožena stranka pri sebi na naroku listine, katere prilaga pritožbi, nosi sama breme njihove nepredložitve. Skladno z določbo 337. člena ZPP pritožbeno sodišče listine, priložene pritožbi, ocenjuje kot nedovoljene pritožbene novote ter jih zato ni upoštevalo. Tožena stranka v pritožbi namreč ni navedla utemeljenega razloga, zakaj listin brez svoje krivde ni mogla predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo.

Ob upoštevanju premalo konkretiziranih ugovornih navedb tožene stranke je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek v zvezi z obstojem temelja vtoževane terjatve in njene višine. Pri tem je izhajalo iz neprerekanih trditev tožeče stranke o naročenih, opravljenih, nereklamiranih in prevzetih delih ter nadalje iz dejstva, da tožena stranka ni ugovarjala obračunani višini vrednosti teh del. Ni slediti pritožbi, ko sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do narave del. Tožeča stranka je kot temelj svoje terjatve navedla izvedbo suhomontažnih del po gradbeni pogodbi, št. 37/2006, z dne 28. 07. 2007 ter dodatno naročena dela na objektu U.-B.. Ker tožena stranka obsegu, naravi oz. kvaliteti del ni ugovarjala, je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožeče stranke, ki jih zato ni bilo dolžno preverjati niti ni bilo dolžno od tožeče stranke zahtevati njihove bolj podrobne opredelitve. Skladno z navedenim je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na dolžnost sodišča angažirati izvedenca (ki ga tožena stranka sploh ni predlagala).

Pritožba se nadalje sklicuje na pričo N., ki naj bi pojasnila, v kakšnem obsegu so bila dela dejansko opravljena ter ali jih je tožena stranka tudi plačala. Dokazni predlog za zaslišanje navedene priče je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 05. 06. 2009 podala z obrazložitvijo, da lahko priča pove, katera dela so bila opravljena. Dodatne/naknadne utemeljitve dokaznega predloga v pritožbi niso dopustne (glede izvedenih plačil). Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza utemeljeno ni izvedlo, saj tožena stranka ni podala navedb, v izkaz katerih bi dokaz lahko služil. Izpoved priče namreč pomanjkljivih oz. neobstoječih navedb ne more nadomestiti.

V zvezi z dodatnimi deli pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje zmotno ni opredelilo do njihove narave, t. j. ali izhajajo iz nepredvidenih ali poznejših del. Upoštevaje, da je tožeča stranka obrazložila, da gre za dodatno naročena dela (po dogovoru med pooblaščencem tožeče stranke (N.) in pooblaščencem tožene stranke (B.)) ter da tožena stranka takšne navedbe ni prerekala, je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za dodatna dela, pravilen. Pojem dodatnih del ni mogoče enačiti s pojmom nujnih nepredvidenih del po 653. členu Obligacijskega zakonika (OZ), zato ni podana nejasnost, na katero opozarja pritožba.

Pritožbene navedbe o dolžnosti pravdnih strank skleniti aneks v zvezi z dodatnimi deli, o nepodpisani in nezaključeni knjigi obračunskih izmer ter o neprevzetih delih so pritožbene novote. Ker tožena stranka v pritožbi ni pojasnila okoliščin, zaradi katerih teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati do konca glavne obravnave, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe glede napačne vročitve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 28. 06. 2007. Vloga je bila toženi stranki potem, ko neposredna izročitev naslovniku ni bila uspešna, vročena po določbi 141. člena ZPP, s čimer je bila vzpostavljena fikcija vročitve. Tako se šteje, da je bila vročitev vloge opravljena, četudi se tožena stranka z njo dejansko ni seznanila, saj v danem roku 15 dni, skladno z obvestilom v predalčniku, ni dvignila pošiljke. Sodišče prve stopnje je vlogo vročalo na naslov tožene stranke, kot je vpisan v sodnem registru (3. odstavek 139. člen ZPP). Da je vročitev potekala skladno z zakonsko določbo, izhaja iz vročilnice v spisu (list. št. 23), pritožba pa ne pojasni oz. ne navede kakršnih koli okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njeno pravilnost. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo ter 20 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki skupaj stroške v višini 550,80 EUR. Slednje je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni. Priglašeni strošek sodnih taks za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj ni izkazala njihovega plačila.