Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita le, če je podana v objektivnem šestmesečnem roku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki glasi, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki jo je podala tožniku s sklepom z dne 27. 8. 2010, nezakonita in se razveljavi (I./1. točka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 9. 2010 in mu še traja, zato ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoča bruto nadomestila plače, tako kot če bi delal, od njih odvesti in plačati davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, to je od 16. dne v mesecu dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (I./2. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka in postopka na prvi stopnji oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče utemeljilo obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku na podlagi izpovedb direktorja tožene stranke Z.S. in prič R.F. in A.G.. V zvezi s tem tožnik navaja, da je vprašljiva resničnost in pravilnost navedb navedenih prič, predvsem pa objektivnost njihovih izpovedb. Priča R.F. je namreč 12. 7. 2011 izpovedala, da s toženo stranko že konstantno poslovno sodeluje okoli deset let, prav tako pa je R.F. vodila postopek odpovedi o zaposlitvi tožniku, kar jasno izkazuje njeno odvisnost od tožene stranke in neverodostojnost izpovedb. Prav tako je sodišče nepravilno poklonilo vero A.G.. Javno izkazane podatke iz računovodstkih izkazov na AJPES-u so utemeljevale priče z dejstvom, da se tožena stranka ukvarja še z drugimi dejavnostmi, ne samo z invalidskim delom poslovanja, ki predstavlja sestavljanje elektronskih elementov za naročnike iz avtomobilske branže. Tožena stranka tega dejstva z listinskimi dokazi ni podkrepila. Tožnik je vztrajal pri pritegnitvi izvedenca finančne stroke, ki naj po pregledu listin tožene stranke potrdi ali ovrže poslovanje tožene stranke, vendar sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, zato je ostalo dejansko stanje neraziskano. Neraziskano je ostalo tudi dejansko stanje v delu, ki se nanaša na ugotavljanje zakonitosti postopka redne odpovedi iz poslovnega razloga, saj sodišče sploh ni raziskovalo, ali je tožena stranka sploh spoštovala objektivne in subjektivne roke, vezane na časovno izvedbo postopka, ker se sploh ni opredelilo do vprašanja, katera je tista okoliščina oziroma trenutek, ko je tožena stranka ugotovila, da je delo tožnika postalo nepotrebno, niti sodišče ni zahtevalo, da tožena stranka to izkaže z listinskimi dokazi. Tožnik izpostavlja, da ne obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 88. člena ZDR, saj se obseg dela pri toženi stranki ni zmanjšal v takšnem obsegu, da bi bili izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka niti ni pojasnila v kakšnem obsegu in kdaj se je obseg dela zmanjšal. V kritičnem obdobju je na delo napotovala tudi študente in varovance Zavoda D.. Prenehanje delovnega razmerja tožnika je bilo tako namenjeno zgolj povečanju dobička tožene stranke, kar za invalidska podjetja ni dopustno. Tožena stranka v bilanci stanja izkazuje ob koncu leta 2009 čez 555.000,00 EUR dolgoročnih finančnih naložb (v letu 2008 265.000,00 EUR), prav tako je ob koncu 2009 imela kar 517.481,00 EUR denarnih sredstev (v letu 2008 392.927,00 EUR). Le izvedenec finančne stroke bi na objektivni način pojasnil stanje in finančno poslovanje tožene stranke. Sodišče je povsem opustilo raziskovanje in dokazno oceno opredelitve delovnih mest monter elektro-elementov in pomožni monter elektro-elementov, saj se po sistemizaciji delovnih mest ti dve delovni mesti razlikujeta, česar pa sodišče ni preverjalo. Glede nepravilne uporabe materialnega prava pa tožnik navaja, da je že zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče materialnopravno nepravilno postopalo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič S.M., A.G. ter R.F. ter z vpogledom v celotni spis komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in se razveljavi ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2005 na delovnem mestu monter elektro-elementov ter aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010 in opravljal delo na delovnem mestu monter elektro-elementov, pri čemer je tožnik prejel dne 17. 3. 2010 obvestilo o nameravani odpovedi ter v nadaljevanju odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 8. 2010. Tožnik je imel status invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 s sprem. - ZZRZI), kot to izhaja iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, tako da je sodišče kot materialnopravno podlago upoštevalo tudi določilo 1. odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - 103/2007) ter določila ZZRZI ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem. - ZPIZ-1). Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 18. 8. 2010 podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ..., iz katerega izhaja, da tožnik invalid nima statusa delovnega invalida ter da tožniku iz poslovnega razloga tožena stranka utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 40. členu ZZRZI. Kot navedeno je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 88. člena ZDR zakonita le pod pogojem, da delodajalec poda odpoved v roku, pri čemer sicer pritožba nepravilno navaja, da tožena stranka ni spoštovala objektivne in subjektivne roke vezane na časovno izvedbo postopka. Poudariti je, da 6. odstavek 88. člena ZDR določa, da delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, kar sicer predstavlja objektivni rok, do navedenega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. ZDR-A ne določa več subjektivnega roka, kot to sicer zmotno meni pritožba. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti o tem, ali je bila podana odpoved pravočasna in pri tem navesti, od katerega trenutka je štelo, da je nastal utemeljeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo razlogov o odločilnih dejstvih, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker za rešitev zadeve niso relevantne.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.