Jedro

Organ, ki vodi postopek, mora če naleti na predhodno vprašanje, ki se nanaša na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa, stranko zelo jasno in nedvoumno obvestiti, da je v skladu z določbo prvega odstavka 148. člena ZUP, dolžan (s posebnim sklepom) postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ. Stranki je organ dolžan dati tudi zelo jasna, natančna in točna navodila, pri katerem organu in v zvezi s čim mora začeti ustrezen postopek, kajti samo tako lahko stranka učinkoviti uveljavlja svoje pravice. Le navajanje zahtev po predložitvi določenih dokazov, kar je organ storil v konkretnem primeru, brez pojasnila glede določbe 148. člena ZUP in njenega vpliva na izvajanje dokaznega postopka v primerih, ko gre za vprašanje rešitve predhodnega vprašanja na matičnem področju, pa ne zadosti zahtevi iz 7. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 211-2836/2011-5 z dne 11. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je UE Ljubljana na podlagi 4. člena Zakona o matičnem registru (ZMatR, Uradni list RS, št. 11/11 - upb) v zvezi s 26. členom Pravilnika o izvrševanju Zakona o matičnem registru (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 40/05, 69/09) zavrnila zahtevek tožnika za vpis podatkov o očetu A.A. v matični register pri vpisu rojstva B.B., rojenega ... 11. 1993 v Ljubljani. Iz obrazložitve izhaja, da je organ dne 24. 11. 2011 prejel zahtevek C.C., da se v matičnem registru pri vpisu rojstva njenega sina B.B., vpišejo podatki o očetu A.A. na podlagi priložene overjene kopije oporoke z dne 10. 8. 2006. Zahtevi je bila priložena kopija izpiska iz matične knjige umrlih za A.A., zapisnik Občinskega sodišča v Novem Sadu z dne 16. 4. 2008 (da sta Č.Č. in D.D. pred sodiščem kot nesporno izjavila, da razen njiju ni drugih oseb, ki bi uveljavljale dediščino, in da zapustnik ni naredil oporoke), kopija predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka v zadevi ugotavljanja očetovstva (da sta mladoletna tožnika E.E. in B.B. preko zakonite zastopnice C.C. na Občinsko sodišče v Bogatiću, Republika Srbija, dne 13. 4. 2004 vložila tožbo zaradi ugotavljanja očetovstva proti tožencu A.A.), izvod zapisnika o prekinitvi postopka sodnega uveljavljanja očetovstva (iz katerega izhaja, da se bo postopek nadaljeval na predlog strank) in kopija osebnega dokumenta A.A. Iz prevoda oporoke z dne 10. 8. 2006 je razvidna navedba A.A., kjer omenja B.B.: „Ob navedenem sinu (Č.Č.) imam še 3 otroke in sicer D.D., B.B. in E.E., ki sem jih poprej preskrbel, tako da jim s to oporoko ne zapuščam nič“. Upravna enota je tožnika pozvala, da vlogo dopolni in predloži pravnomočno odločbo pristojnega sodišča o ugotovitvi očetovstva oziroma odločbo, v kateri bo odločeno, da je oporoka veljavna in da se izjava zapustnika v oporoki šteje kot veljavno podano priznanje očetovstva. V nadaljevanju citira organ določbe 88. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), 2., 4., 5., 20., 39. člena ZMatR, 26. člena Pravilnika, 94. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ter Zakon o dedovanju. Po predložitvi določenih listin je organ ugotovil, da stranka v postopku ni predložila pravnomočne sodne odločbe o ugotovitvi očetovstva. Predložila je le dokazilo, da je bil postopek po tožbi na ugotovitev očetovstva, ki je bila vložena pred pristojnim sodiščem v tujini, prekinjen. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je C.C. kopijo oporoke z dne 10. 8. 2006 potrdila pri notarju, ni pa je predložila v zapuščinski postopek po pokojnem A.A., kar je razvidno iz predloženega Sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Novem Sadu, Republika Srbija z dne 16. 4. 2008, kjer je navedeno, da pokojni A.A. ni napravil oporoke. Pogoji za veljavnost oporoke, oblika in vsebina oporoke so opredeljeni v Zakonu o dedovanju in se presojajo v zapuščinskem postopku. Stranka v postopku ni dokazala, da se je v zapuščinskem postopku po pokojnem A.A. presojala veljavnost in vsebina oporoke. V konkretnem primeru, po navedbi stranke, oporoka ni bila predložena v zapuščinskem postopku. Stranka zmotno navaja, da je po zakonu oporoka zasebna listina, ko pa se overi pri notarju, postane javna listina. 169. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da se za javno listino šteje listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Značilnost zasebnih listin pa je, da predstavljajo samo sporočilo organu o določenih dejstvih in okoliščinah, za katere pa je potrebno šele ugotoviti, ali so resnično nastale. Iz potrditve notarke izhaja, da je potrjen le prepis originala listine. Skladno s 178. členom ZUP je overitev prepisa ali kopije le potrditev istovetnosti prepisa, fizične ali elektronske kopije z izvirno listino. Z overitvijo kopije se ne potrjuje resničnost podatkov v listini (drugi odstavek 178. člena ZUP). Matičar lahko vpisuje v matični register le tista dejstva in podatke, ki jih vsebujejo akti organov, pristojnih za odločanje o spremembi osebnih stanj (20. člen ZMatR). Matičar ni pristojen za presojo veljavnosti oporoke in njene vsebine, prav tako ne odloča v postopkih ugotovitve očetovstva. A.A. in C.C. sta bila, skladno s 146. členom ZUP, z dopisom z dne 22. 3. 2012 pisno seznanjena z navedenimi dejstvi, pridobljenimi dokazi in ugotovitvami v postopku. Dana jima je bila možnost, da se do njih opredelita oziroma da upravnemu organu s predložitvijo ustreznih listinskih dokazil dokažeta nasprotno. V postavljenem roku ter vse do odločitve, zahtevka nista dopolnila z ustreznimi listinami, tj. zapisnikom o priznanju očetovstva, dokazilom o veljavnosti oporoke, javno listino ali pravnomočno sodno odločbo o ugotovitvi očetovstva, niti ga nista umaknila oziroma se kakorkoli izjavila o ugotovitvah v postopku.

Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Ni sporno, da lahko oče prizna otroka za svojega tudi z oporoko (88. člen ZZZDR), vendar pa je iz dokumentacije v spisu razvidno, da gre v navedenem primeru za pozneje najdeno oporoko, ki je bila najdena po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ki ga je izdalo pristojno zapuščinsko sodišče. Zakon o dedovanju v 222. členu določa tudi postopek ravnanja v primeru, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka. V teh primerih mora sodišče razglasiti oporoko in jo poslati pristojnemu zapuščinskemu sodišču, ki obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih istočasno opozori, da kot dediči lahko uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku sicer predložil overjeno fotokopijo naknadno najdene oporoke, v kateri je A.A. kot svojega otroka priznal tudi tožnika, vendar pa prvostopni organ nima pooblastila za ugotavljanje ali je predložena kopija oporoke res verodostojna in ali jo je napisal oporočitelj osebno oziroma ali morda ta oporoka kasneje celo ni bila preklicana. Iz dokumentacije v spisu ni razvidno, da bi tožnik oporoko predložil pristojnemu sodišču zaradi razglasitve, zato je po oceni ministrstva prvostopni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnil vpis priznanja očetovstva v matični register na tej podlagi. Tožnik je bil pred izdajo odločbe seznanjen z zahtevo organa za dopolnitev vloge in mu je bila dana možnost za dopolnitev vloge, prav tako pa mu je bila dana tudi možnost, da se o zahtevi organa po dopolnitvi vloge izjasni. Iz pisnega odgovora, ki ga je prejel organ v zvezi z dopolnitvijo vloge, pa je razvidna le zahteva, naj organ ob upoštevanju 88. člena ZZZDR v upravnem postopku sam (z zaslišanjem prič) ugotovi očetovstvo A.A. in izda sklep o vpisu očetovstva.

Tožnik s tožbo izpodbija sklep organa prve stopnje, ker meni, da je nezakonit zaradi absolutne bistvene kršitve upravnega postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tekom upravnega postopka je predlagal izvedbo določenih dokazov. Teh dokazov toženec ni izvedel oziroma ni izvedel dokaza z zaslišanjem predlaganih prič glede okoliščine avtentičnosti lastnoročne oporoke pok. A.A. Avtentičnost lastnoročne oporoke, ki med drugim vsebuje izjavo o priznanju očetovstva, je pravno relevantno dejstvo, ki se lahko ugotavlja v upravnem postopku. Ne drži, da toženec nima te pravice in da je to v izključni pristojnosti sodišča. To pa zaradi tega, ker se to dejstvo (izjava o priznanju očetovstva podana v oporoki) lahko ugotavlja s pričami in drugimi dokazi v upravnem postopku. Če je podano to dejstvo, je to pravna podlaga za vpis očetovstva v upravnem postopku. Ni nujna v sodnem zapuščinskem postopku razglasitev oporoke ali v pravdnem postopku ugotovitev veljavnosti oporoke s strani sodišča, da bi toženec kot upravni organ tej sodni odločbi sledil kot dokazu v upravnem postopku. Spričo navedenih opustitev je toženec zagrešil absolutno bistveno kršitev upravnega postopka. Ni nobenega predpisa, ki bi tožencu v prvostopenjskem upravnem postopku prepovedoval, da pravno relevantne dokaze izvede, pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje in pravilno uporabi materialno pravo, in sicer 88. člen ZZZDR. Nikjer ni predpisana razglasitev ali ugotovitev veljavnosti oporoke s strani sodišča kot pogoj za vpis očetovstva v matični register oziroma noben zakon ali podzakonski splošni akt ne določa priznanja oporoke v sodnem postopku kot pogoja za njeno priznanje v upravnem postopku. To, da ni bila zapustnikova lastnoročna oporoka z dne 10. 8. 2006 predložena na sodišče v zapuščinskem postopku, da tudi ni bila razglašena, ne pomeni, da ni pravno veljavna in da pravno ne učinkuje. Na podlagi navedenega predlaga sodišču, da tožbi ugodi in odpravi sklep Upravne enote Ljubljana, številka 211-2836/2011 z dne 11. 5. 2012, kot nezakonit. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ZUP v 148. členu izrecno določa, da je vprašanje ugotovitve očetovstva, predhodno vprašanje, ki ga upravni organ ne more reševati sam. Ravno tako veljavnosti oporoke ne more presojati upravni organ, saj je oporoka del zapuščinskega postopka, ki sodi v sodno pristojnost, kar izhaja iz določb Zakona o dedovanju.

Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je tožnik (roj. ... 11. 1993 v Ljubljani) pravni laik, ki je želel, da se v matični register pri vpisu njegovega rojstva vpišejo podatki o očetu. V okviru upravnega postopka mu je upravni organ večkrat pojasnil, da se na podlagi 26. člena Pravilnika za otroke, rojene zunaj zakonske zveze, podatki o očetu vpišejo v register na podlagi zapisnika o priznanju očetovstva, oporoke, javne listine ali pravnomočne sodne odločbe in ga pozval na predložitev kateregakoli izmed navedenih dokazov. Tožnik je tako tekom postopka predložil določene dokaze in sicer overjeno fotokopijo oporoke pokojnega A.A. ter predlagal zaslišanje prič. Vendar je upravni organ vse navedene dokaze ocenil kot neustrezne, predlaganih prič pa ni zaslišal kljub želji tožnika, da upravni organ sam v celoti izvede upravni ugotovitveni postopek in razišče okoliščine glede verodostojnosti oporoke pokojnega A.A. in posledično glede veljavnosti priznanja očetovstva ter kljub opozorilom tožnika, da organ krši pravila postopka, ker ni ugodil zahtevi tožnika za izvedbo dokazov in ker tega ni obrazložil. Šele v odgovoru na tožbo je tožena stranka kot razlog za opisano ravnanje navedla določbo 148. člena ZUP, ki izrecno določa, da je vprašanje ugotovitve očetovstva predhodno vprašanje, ki ga upravni organ ne more reševati sam. Takšno ravnanje upravnih organov pa je po oceni sodišča v nasprotju s temeljnimi načeli ZUP, kot je pojasnjeno v nadaljevanju: ZUP v prvem odstavku 7. člena (načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi) izrecno določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Organ mora še posebej skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek 7. člena ZUP) in jim v zvezi z uporabo teh pravic svetovati. Navedeno pomeni, da mora organ, ki vodi postopek, če naleti na predhodno vprašanje, ki se nanaša na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa, stranko zelo jasno in nedvoumno obvestiti, da je v skladu z določbo prvega odstavka 148. člena ZUP, dolžan (s posebnim sklepom) postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ. Stranki je organ dolžan dati tudi zelo jasna, natančna in točna navodila, pri katerem organu in v zvezi s čim mora začeti ustrezen postopek, kajti samo tako lahko stranka učinkoviti uveljavlja svoje pravice. Le navajanje zahtev po predložitvi določenih dokazov, kar je organ storil v konkretnem primeru, brez pojasnila glede določbe 148. člena ZUP in njenega vpliva na izvajanje dokaznega postopka v primerih, ko gre za vprašanje rešitve predhodnega vprašanja na matičnem področju, pa ne zadosti zahtevi iz 7. člena ZUP. To je še posebej očitno v konkretni zadevi, ko si je tožnik, ki je povsem očitno mlada in neizkušena oseba ter pravni laik, ves čas postopka prizadeval, da bi tožena stranka izvedla ugotovitveni postopek in zaslišala priče, kar pa glede na določbo 148. člena ZUP (ob predpostavki, da na matičnem področju o zadevi še ni odločeno) ni mogoče. Tako bi organ moral v postopku stranko sedaj tožnika, obvestiti in opozoriti, da se njegova zahteva po vpisu podatka v matično knjigo nanaša na vprašanje ugotovitve očetovstva, ki ga organ, glede na določbo 148. člena ZUP, ne more sam reševati, če o zadevi še ni bilo odločeno na matičnem področju; če o zadevi še ni bilo odločeno na matičnem področju (ki je v Republiki Sloveniji v sodni pristojnosti v smislu 227. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom 222. člena Zakona o dedovanju, Uradni list RS, št. 15/76 in nadaljnji), bi moral organ prekiniti (s posebnim sklepom) postopek in stranko napotiti, kje mora sprožiti postopek za rešitev zadevnega predhodnega vprašanja ter ji določiti rok za sprožitev postopka in predložitvi dokazila o tem. Organ bi nato lahko odločal šele (po poteku roka danega stranki za predložitev dokazila o sprožitvi ustreznega postopka oziroma) po prejemu odločitve pristojnega organa.

Glede na navedeno, sodišče ugotavlja, da v postopku pred izdajo izpodbijanega prvostopenjskega akta niso bila upoštevana pravila postopka,zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1. Pri ponovnem odločanju je organ vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. členu ZUS-1).