Jedro

Res ima po drugem odstavku 377. člena ZOR pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninske terjatve. Vendar kazenski pregon lahko teče le zoper konkretnega storilca. Začne se s procesnim dejanjem (zahteva za preiskavo, obtožni predlog) organa kazenskega pregona zoper določeno osebo. Zato kazenska ovadba zoper neznanega storilca ne vpliva niti na začetek kazenskega pregona, toliko manj torej na njegovo pretrganje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zaradi zastaranja zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo 1.750.000 SIT (sedaj 7.302,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo, da naj bi toženca v njegovem gozdu posekala 175 m3 lesa. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da terjatev ni zastarala, ker je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, za katero je sicer zagrožena kazen treh let, vendar je bilo zastaranje kazenskega pregona pretrgano z vložitvijo kazenske ovadbe z dne 25.3.1999. Zato je treba v tej zadevi upoštevati dvojni, torej absolutni rok, ki znaša šest let, saj ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninske terjatve. Tožnik opozarja, da se toženca nista sklicevala na absolutno zastaranje, saj je njun ugovor glede na njegovo vsebino v vlogi z dne 7.12.2004 razumeti kot sklicevanje na relativno zastaranje kazenskega pregona. Sodišči sta res na podlagi tožnikove izpovedi šteli, da je začel teči zastaralni rok najpozneje februarja 1998, ko naj bi tožnik po lastni izpovedbi izvedel za storilca, to je oba toženca. Vendar iz kazenske ovadbe z dne 25.3.1999 izhaja prav nasprotno, saj jo je tožnik podal zoper neznanega storilca. Ta ovadba potrjuje tožnikovo izpoved, da je posek opazil že leta 1996, negira pa njegovo izpoved, da je za storilca vedel že februarja 1998. Tako se pokaže, da je za oba toženca izvedel po podaji kazenske ovadbe z dne 25.3.1999, zaradi česar je 24.1.2002 vložena tožba pravočasna. V zvezi s tem tožnik opozarja na 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), sodišču očita, da se je oprlo le na njegovo izpoved, ni pa obravnavalo razmerja med to izpovedjo in kazensko ovadbo, podano zoper neznanega storilca. Ker je zato mogoče sklepati, da tožnik pred vložitvijo kazenske ovadbe sploh še ni vedel za storilca, je podana bistvena kršitev pravdnega postopka "iz drugega odstavka 339. člena ZPP".

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. Zato zakon določa omejitve tako glede sodb, proti katerim jo je mogoče vložiti, kot glede obsega in razlogov izpodbijanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus na pritožbeni stopnji. Revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih trditev, ki ta dejstva izpodbijajo, spreminjajo ali kakorkoli obhajajo, pa čeprav jih revident (napačno) opredeljuje kot procesne kršitve.

Po prvem odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih Š(ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnjiĆ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik za posek lesa v letu 1996 in januarju 1997 zvedel že januarja 1997, za toženca kot povzročitelja škode pa januarja 1998. Ker je tožbo vložil šele 24.1.2002, sta zaradi utemeljenega ugovora zastaranja tožbeni zahtevek zavrnili.

Tožnik z revizijo izpodbija dejansko okoliščino, da je za toženca kot storilca zvedel že januarja 1998 (in ne februarja 1998, kot navaja v reviziji) in na novo zatrjuje, da naj bi to izvedel šele po podaji kazenske ovadbe zoper neznanega storilca z dne 25.3.1999. Gre za trditve, ki so v očitnem nasprotju z že omenjeno prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP in zato neupoštevne. Tožnik te trditve sicer prikazuje kot relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, vendar gre vsebinsko za izpodbijanje dokazne ocene sodišča. Tudi sicer te relativne procesne kršitve ni mogoče očitati pritožbenemu sodišču, prvostopenjskemu sodišču pa tožnik tega v pritožbi ni očital (primerjaj 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče le dodaja, da je prvostopenjsko sodišče ob prvem zaslišanju tožnika skušalo razčistiti, zakaj je tožnik podal ovadbo zoper neznanega storilca, če naj bi po lastni izjavi takrat že vedel, kdo je posekal les, pa ni dobilo zadovoljivega in prepričljivega tožnikovega odgovora. Tožnik v reviziji ne konkretizira, katero kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi storili sodišči. Revizijsko sklepanje, kdaj naj bi dejansko zvedel za toženca, ne pomeni procesne kršitve sodišča. Tožnik v pritožbi ni več ugovarjal pravilnim razlogom prvostopenjske sodbe, da je triletni zastaralni rok za odškodninsko terjatev enak triletnemu roku za zastaranje kazenskega pregona zoper storilca kaznivega dejanja tatvine. Tako kot v pritožbi pa tudi v reviziji vztraja pri tezi, da je vložena kazenska ovadba z dne 25.3.1999 zoper neznanega storilca pretrgala zastaranje kazenskega pregona in s tem tudi zastaranje odškodninske terjatve. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno. Res ima po drugem odstavku 377. člena ZOR pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninske terjatve. Vendar kazenski pregon lahko teče le zoper konkretnega storilca. Začne se s procesnim dejanjem (zahteva za preiskavo, obtožni predlog) organa kazenskega pregona (za kaznivo dejanje tatvine je to državni tožilec) zoper določeno osebo. Zato kazenska ovadba zoper neznanega storilca ne vpliva niti na začetek kazenskega pregona, toliko manj torej na njegovo pretrganje. Do enakega sklepa o pomenu kazenske ovadbe zoper neznanega storilca pripelje tudi določba 388. člena ZOR, po kateri se zastaranje terjatve pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Iti mora torej za upnikovo dejanje zoper konkretnega dolžnika. Kazenska ovadba zoper neznanega storilca te zahteve ne izpolnjuje. Zato z njeno podajo (če je bila res podana, v kar v razlogih svoje sodbe prvostopenjsko sodišče dvomi) zastaranje odškodninske terjatve proti tožencema ni bilo pretrgano. Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju tega pritožbenega ugovora torej pravilno poudarilo, da toženca v ovadbi nista poimensko navedena. Revizijsko sodišče še dodaja, da tožnik ni niti zatrjeval, ali sploh in proti komu je tekel kazenski postopek zaradi obravnavanega poseka lesa. Neresna revizijska trditev, da naj bi se toženca sklicevala le na relativno, ne pa tudi na absolutno zastaranje kazenskega pregona, ne terja posebnega odgovora.

Ker je tožnik že januarja 1998 zvedel, da naj bi posek lesa opravila toženca, je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja, saj je tožbo vložil šele 24.1.2002, ko je že potekel triletni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.