Jedro

Tožniku koriščenje letnega dopusta ni bilo odobreno na način, kot je bil pri toženi stranki v navadi, zato je tožnik z dela izostal samovoljno in mu je bila PZ zakonito odpovedana. Ker bi takšnemu ravnanju tožnika lahko sledili tudi drugi delavci, ki sicer spoštujejo odobrene termine dopustov, kar bi lahko privedlo do tega, da dela ne bi bilo več mogoče organizirati in bi proizvodnja zastala, so bile podane okoliščine po 1. odstavku 110. člena ZDR, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je tožena stranka v podani izredni odpovedi tudi izrecno ugotovila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe, s katero je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku (1. točka) in ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas nezakonito prenehalo in je tožena stranka za čas od 21.8.2003 dalje dolžna priznati tožniku vse pravice iz dela in po delu. Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za poziv tožnika nazaj na delo in vročitev v podpis pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela izvajalcev srednje zahtevnih del in obračuna in izplačila plače kot bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih plač do plačila in vpisa delovne dobe v delovno knjižico s plačilom ustreznih davkov in prispevkov (2. točka). Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila (3. točka).

Tožnik je vložil pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP. Navajal je, da je sodišče prve stopnje pri odločanju storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določilih 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, to je okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih v 110. členu namreč določa, da je potrebno upoštevati okoliščine in interese obeh pravdnih strank zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja kot pogoj, zaradi katerega je ob zakonsko določenih razlogih mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče ni ugotavljalo in navedlo, katere so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, tožena stranka pa je tožnika sankcionirala za njegovo ravnanje z najstrožjo kaznijo, to je s prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, ko dokaznega postopka sploh ni izvajalo v smeri tožnikovih navedb, kaj ga je pripeljalo k temu, da ni hotel sprejeti odločbe o dopustu, čeprav je ves čas zatrjeval, da je bil s strani nadrejenih šikaniran. Tožnik resnično ni želel sprejeti odločbe o dopustu, ker mu ni bilo omogočeno, da bi dopust planiral v času kot ga je želel. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podredno spremeni sodbo tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Priglasil je tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

ritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bil tožnik odsoten z dela v času med 23.7.2003 do 5.8.2003 in da v tem času ni bil v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožnik za ta čas ni imel vnaprej planiranega rednega letnega dopusta, in je oddal prazni list za planiranje dopusta. Tožnik je tako samovoljno odšel na dopust. Tožnik ob prejemu odločbe o določitvi dolžine in izrabe letnega dopusta za leto 2003 z dne 28.2.2003 ni zahteval spremembe odločbe, oz. nato sodnega varstva pred sodiščem. Zaradi navedenega tožnik ni imel pravice da samovoljno nastopi koriščenje letnega dopusta in je tako neupravičeno izostal z dela. Po oceni pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Glede na podani pritožbeni ugovor, da tožnik ni hotel prejeti odločbe o dopustu iz razloga, ker mu ni bilo omogočeno, da bi ga planiral v času kot ga je želel, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za spor o odmeri dopusta, pač pa za tožnikovo neopravičeno odsotnost z dela, ko je izostal z dela, na da bi mu bil dopust odobren, čeprav je pri toženi stranki jasno določen postopek odobravanja dopustov. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) namreč v 1. odst. 165. člena določa, da se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti, 2. odst. istega člena pa določa, ima delavec pravico izrabiti en dan letega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca najkasneje tri dni pred izrabo, delodajalec pa mu tega ne more odreči, če to resneje ne ogroža delovnega procesa. V konkretnem primeru ni šlo za navedeni primer po določilu 2. odst. 165. člena ZDR, ko ima delavec pravico, da izrabi en dan dopusta na dan, ki ga sam določi, po predhodnem obvestilu delodajalca.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev oprlo na 2. alineo 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenega dokaznega postopka, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo, izhaja, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 2/2003 z dne 20.8.2003 ugotavljala tudi pogoj iz 1. odst. 110. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da delavec ali delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa. Tožena stranka je v izredni odpovedi izrecno navedla, da bi takšnemu vzoru tožnika lahko sledili tudi ostali delavci, ki sicer spoštujejo odobrene termine dopustov, kar pa bi privedlo do tega, da dela sploh ne bi bilo več mogoče organizirati in bi delo v proizvodnji povsem zastalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.