Jedro

Tožniku je bil že izdan sklep št. DT-4291-514964/2015-13 z dne 17. 6. 2016, s katerim je bila njegova vloga za odlog plačila istih davčnih obveznosti zavržena.

Zakonske podlage za odlog plačila davčnega dolga na predlog zavezanca ni, saj davčni organ po uradni dolžnosti odloži izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, kar pomeni, da je pravilna prvostopna odločitev davčnega organa, da se vloga tožnika zavrže, saj gre za postopek, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo vlogo za odlog plačila davčnih obveznosti v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT-4934-58252/2014-1 (07-3401-00). V obrazložitvi navaja, da je bil tožniku že izdan sklep št. DT-4291-514964/2015-13 z dne 17. 6. 2016, s katerim je bila njegova vloga za odlog plačila istih davčnih obveznosti zavržena. Zato je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ponovno tožnikovo vlogo zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v celoti prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Sodišču predlaga, naj mu odloži plačilo davčnega dolga.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Ugotovitev, da je bilo o isti stvari predhodno že odločeno, je po presoji sodišča pravilna in skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Prvostopenjski davčni organ je zato pravilno pojasnil razloge za zavrženje tožnikove vloge, drugostopenjski organ pa je te razloge dopolnil s sklicevanjem na sklep istega organa št. DT-4291-514964/2015-14 (07-700-03) z dne 17. 6. 2016, s katerim je bilo o istovrstnem tožnikovem zahtevku že odločeno. Prav tako je bilo tožniku še pojasnjeno, da ni zakonske podlage za odlog plačila davčnega dolga na predlog zavezanca, ob upoštevanju določila drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ po uradni dolžnosti odloži izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, kar pomeni, da je pravilna prvostopna odločitev davčnega organa, da se vloga tožnika zavrže, saj gre za postopek, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti. Glede na navedeno so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožbenih navedb, da izpodbijana odločitev ni pravilna, tožnik ne obrazlaga, niti v zvezi s tem ne ponuja nobenih dokazov, temveč se le posplošeno sklicuje zgolj na dosedanje navedbe. Glede na to, da je tožba samostojno pravno sredstvo in zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi, se tožnik v upravnem sporu ne more zgolj posplošeno sklicevati na navedbe, ki jih je podal v kakšni prejšnji vlogi, pač pa mora tožnik razložiti, zakaj toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1), česar pa v konkretnem primeru tožnik ni storil, temveč je v tožbi zgolj navedel, da „v celoti prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih navedbah kot do sedaj“.

8. Sodišče je zato v konkretnem primeru sprejelo enako odločitev, kot v sodbi v istovrstni sporni zadevi med istima strankama, št. I U 124/2017-13 z dne 1. 2. 2018, v kateri je le še dodatno pripomnilo, da se po določbah 110. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določila 101., 102. in 103. člena tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje; ker tako ni podlage za odločanje o obročnem plačilu teh prispevkov v davčnem zakonu, jo je torej potrebno iskati v področnih predpisih, tj. Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) in Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Vendar po določbi 159. člena ZPIZ-2 v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih, saj je pravno podlago za obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje (naknadno) odpravil Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je med drugim razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, le-ta je do uveljavitve ZUJF namreč določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Prav tako je ZUJF v 203. členu dodatno določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in tako glede na navedeno tudi ni več možno obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje.

9. Ker v predpisih ni podlage za odlog plačila davčnih obveznosti, kar je bilo tožniku v predhodno izdanih sklepih že (večkrat) pojasnjeno, je torej davčni organ tožnikovo ponovno vlogo v konkretnem primeru utemeljeno zavrgel. 10. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave.