Jedro

Sodišče prve stopnje je kot instanca prekrškovnemu organu pravilno navedlo, da pritožba zoper sodbo okrajnega sodišča, s katero je le-to zavrnilo zahtevo vlagatelja za sodno varstvo zoper plačilni nalog PP K. glede na določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 ni dovoljena, saj storilcu ni bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek in ne odvzem premoženjske koristi. Glede na navedeno, višje sodišče, tudi če bi obstajali resni pomisleki glede ugotovljenega dejanskega stanja prekrška, nima druge možnosti, kot da potrdi odločitev sodišča prve stopnje, saj razlogi, iz katerih se sme izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo, niso podani.

Izrek

Pritožba storilca D. A. se kot neutemeljena zavrne.

Storilec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) odmeri z nalogom za plačilo sodne takse prekrškovnega organa pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo storilca D. A. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 18. junija 2009, opr. št. ZSV 1. Proti takšnemu sklepu je storilec vložil pritožbo. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da se pritožnik pritožuje zoper ugotovljeno dejansko stanje prekrška, torej iz razloga po prvem odstavku 157. čl. Zakona o prekrških (ZP-1).

Pritožba ni utemeljena.

ZP-1 v osmem (po razveljavitvi 3., 4. in 7. odstavka z odločbo Ustavnega sodišča U-I-56/2008 z dne 16. decembra 2009 pa petem) odstavku 66. čl. določa, da nedovoljeno pritožbo zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, zavrže sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, s sklepom. Sodišče prve stopnje je kot instanca prekrškovnemu organu pravilno navedlo, da pritožba zoper sodbo okrajnega sodišča, s katero je le-to zavrnilo zahtevo vlagatelja za sodno varstvo zoper plačilni nalog PP K., glede na določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 ni dovoljena, saj storilcu ni bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek in ne odvzem premoženjske koristi. ZP-1 namreč v določbi drugega odstavka 66. čl. določa: „Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (opomba: razen, ko je bila zahteva za sodno varstvo zavržena – 1. odst. 66. čl. ZP-1) lahko osebe iz prvega odstavka 59. čl. tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. zakona, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR.“. Slednje pomeni, da pritožba v primerih, ko ni izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR ni dovoljena. V nobenem primeru pa pritožba ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretja točka 154. čl. ZP-1). Glede na navedeno, višje sodišče, tudi če bi obstajali resni pomisleki glede ugotovljenega dejanskega stanja prekrška, nima druge možnosti, kot da potrdi odločitev sodišča prve stopnje, saj razlogi, iz katerih se sme izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo, niso podani.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo (168. čl., v zvezi s tretjim odstavkom 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. in prvega odstavka 144. čl. ZP-1 sklenilo, da mora storilec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se v skladu z ZST-1 odmeri z nalogom za plačilo sodne takse prekrškovnega organa pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji po tarifni številki 8221.