Jedro

Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijanem sklepu navedlo številne objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti kot tudi okoliščine v zvezi z obtoženčevo osebnostjo, njegovim predhodnim življenjem, okoljem in razmerami v katerih živi, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da obstoji resna in povsem konkretna nevarnost, da bo obtoženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s pritožbeno izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega še podani.

2. Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik, ki načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, dejansko pa se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in pripor obtoženemu nemudoma odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni nakazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb pa je pokazal, da ni moč slediti pritožniku pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za pritožbeno neizpodbijan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebno pripora v smislu določb 20. člena Ustave RS.

5. Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijanem sklepu razumsko utemeljilo razloge na podlagi katerih je sklepalo na obstoj obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Navedlo je številne objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti kot tudi okoliščine v zvezi z obtoženčevo osebnostjo, njegovim predhodnim življenjem, okoljem in razmerami v katerih živi, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da obstoji resna in povsem konkretna nevarnost, da bo obtoženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. V drugačno drugostopenjsko presojo ne vodijo izpostavljene zdravstvene in psihične težave obtoženega, ki naj bi se pojavile v času od odreditve pripora, saj je obtožencu, skladno s Pravilnikom o izvrševanju pripora (kot je bilo že pojasnjeno v predhodnem pripornem sklepu pritožbenega sodišča), tudi v priporu nudena ustrezna zdravstvena oskrba. Ob številnih, v sklepu izpostavljenih objektivnih in subjektivnih obremenilnih okoliščinah ponovitvene nevarnosti, pa zdravstvene težave obtoženca, ki naj bi ga v bodoče ovirale pri izvrševanju daljših in stresnih prevozov migrantov, ponovitvene nevarnosti tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne postavljajo pod vprašaj. V drugačno drugostopenjsko presojo ne prepriča niti obtoženčeva zaveza, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, kot tudi ne njegova želja nuditi očetu skrb, ki jo potrebuje zaradi invalidnosti. Gre namreč za okoliščino, ki je obstajala že v času storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, pa kot izhaja iz ugotovljene utemeljenosti suma, nanj ni imela vpliva, da s kriminalno dejavnostjo ne bi nadaljeval. 6. Ob upoštevanju dejstva, da je sedaj obravnavano kaznivo dejanje obtoženec storil v času preizkusne dobe po pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 19. 1. 2021, opr. št. II K 59676/2020, ki je postala pravnomočna 10. 2. 2021, ob tem, ko tudi izrečena zaporna kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV K 7596/2015 z dne 1. 5. 2015 na obtoženca ni učinkovala v smeri, da z izvrševanjem kaznivih dejanj ne bi nadaljeval, zlasti pa ob upoštevanju, da je bil obtoženi dne 5. 8. 2022 okoli 22.00 ure tudi prijet in obravnavan za isto kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pa težo izgubijo tudi navedbe pritožnika o časovni oddaljenosti obsodb in drugovrstni naravi predhodno izvršenih kaznivih dejanj. Na vsebinsko ponovljene pritožbene navedbe vezane na zaseg osebnega vozila in mobilnega telefona, je pritožbeno sodišče že odgovorilo v svojem sklepu z dne 22. 11. 2022, na katerega se sodišče druge stopnje v izgob ponavljanju v celoti sklicuje.

7. V 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa se je senat prvostopenjskega sodišča opredelil tudi do možnosti nadomestitve pripora z milejšim osebnim omejevalnim ukrepom - hišnim priporom. Tudi po presoji sodišča druge stopnje, hišni pripor v obravnavanem primeru ni zadosten in utemeljen ukrep, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja, to je varnosti ljudi, njihovega življenja in zdravja. Obtoženi bi se v primeru uporabe kateregakoli drugega ukrepa vrnil v svoje dosedanje življenjsko okolje, v katerem bi lahko nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, zaradi česar je, zlasti na podlagi njegove očitne povezave z ljudmi, ki organizirajo in izvajajo ilegalne prehode tujcev v evropske države in njegovega dosedanjega zasledovanja lastnih koristi po pridobitvi hitrih in visokih zaslužkov, podana resna in konkretna nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost s tovrstno kriminalno dejavnostjo nadaljeval. Nenazadnje pa obtoženčevo pritožbeno izpostavljeno obžalovanje storitve kaznivega dejanja ter dejstvo, da več ne razpolaga z avtomobilom in telefonom, niso takšne okoliščine, ki bi že same po sebi bile garancija, da z izvrševanjem kaznivih dejanj ne bo nadaljeval in bi utemeljevali izrek milejšega ukrepa.

8. Glede na navedeno pritožbene navedbe zagovornika niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), zaradi česar je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti pogojev za pripor, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.