Jedro

Da lahko davčni zavezanec izkoristi ugodnost davčne oprostitve, morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Samo izpolnitev z zakonom določenih pogojev ima za posledico, da se določena prodaja ne šteje za prodajo končnemu potrošniku.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožeča stranka nabavljala rezervne avtomobilske dele ter pri tem izkoristila ugodnost fakultativne oprostitve obveznosti plačila davka od prometa proizvodov. Te proizvode pa je prefakturirala Renault servisu, tudi brez obračuna in plačila davka od prometa proizvodov, čeprav za to niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Zato je tožeči stranki naložil, da mora plačati davek od prometa proizvodov v znesku 2.366.741,60 SIT z zamudnimi obrestmi za ves čas zamude. Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. V njej navaja, da tožena stranka ne bi smela temeljiti svoje odločbe na napaki, ki se je pripetila tožeči stranki pri vpisovanju datuma v izjavo. Sicer pa je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialno pravo. Prodaja po 3. točki 1. odst. 6. člena Zakona o prometnem davku namreč ni prodaja končnemu potrošniku. Če bi tožeča stranka ravnala tako, kot to zahteva tožena stranka, bi bil prometni davek plačan dvakrat. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Tudi če je šlo pri vpisu datuma v izjavo res za pomoto, pogoji za davčno oprostitev pri prodaji (prefakturiranje je bilo v bistvu prodaja) avtomobilskih rezervnih delov Renault servisu niso bili izpolnjeni. Za promet proizvodov, ki ni namenjen končni potrošnji, se šteje samo tista prodaja, za katero zakon tako izrecno določa (4. člen, 1. odst. 5. člena in 1. odst. 6. člena Zakona o prometnem davku - Ur. list RS štev. 4/92...16/96; v nadaljevanju: ZPD). Da pa lahko davčni zavezanec izkoristi ugodnost davčne oprostitve, morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji. To pa niso bili niti v primeru, če je zapis datuma, kakor je zapisan v izjavi, res pripisati pomoti.

Pogoj iz 2. točke 1. odst. 7. člena ZPD je v celoti izpolnjen takrat, kadar je v naročilnici navedena tudi vrsta in količina proizvodov ali materiala, ki je predmet prodaje. Kako se ta pogoj izpolni, natančneje razčlenjuje Pravilnik o uporabi ZPD (Ur. list RS štev. 6/92...16/96) v 3. odst. 16. člena. Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga izpodbijani odločitvi, izhaja, da vrsta in količina proizvodov nista bili opredeljeni na zahtevani način. Iz njih tudi izhaja, da za priznanje davčne olajšave tudi ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odst. 7. člena ZPD. Pravilnosti dejanskih ugotovitev tožene stranke o neizpolnitvi omenjenih pogojev tožeča stranka v upravnem postopku ni zanikala. Tega tudi v tožbi ni storila. Zato ne more z uspehom uveljavljati zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi ne zmotne uporabe materialnega prava. Na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka materialno pravo za svojo odločitev pravilno uporabila.

Res je pravilo, da se davek od prometa proizvodov plača samo enkrat - ob prodaji končnemu potrošniku. Za takšno prodajo pa se šteje vsaka prodaja. Samo izpolnitev z zakonom določenih pogojev ima za posledico, da se določena prodaja ne šteje za prodajo končnemu potrošniku. Dokazovanje izpolnitve teh pogojev je stvar udeležencev v prometu proizvodov. Dokazujejo pa jo tako, kot to določa zakon. Zato spada tudi način dokazovanja med pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje davčne olajšave v konkretnem primeru. Za izpolnitev teh pogojev tožeča stranka ni poskrbela. Zato lahko res pride do situacije, da bo v določenih primerih prišlo do dvakratne obdavčitve z davkom od prometa proizvodov. Za to pa odgovarja sama, ker ni ravnala v skladu z zakonom.

Glede na navedeno tožba ni utemeljena. Zato jo je sodišče kot takšno zavrnilo (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list RS štev. 4/77).