Jedro

Po določbi drugega odstavka 207. člena ZKP mora senat sodišča prve stopnje po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi še podani, ali pa pripor odpravi, pri čemer mora iz obrazložitve sklepa, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še vedno podani, biti razvidno, da je sodišče opravilo po dveh mesecih ponovno presojo, ne pa odločalo le po avtomatizmu, kar sodišču prve stopnje očita pritožba zagovornika.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženih K.V. in T.R. ter po uradni dolžnosti glede obdolženih T.S. in D.Ž. se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 5584/2016 z dne 31. 3. 2017 na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obdolženega T.S. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, zoper obdolžene D.Ž., K.V. in T.R. pa iz pripornega razloga 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije.

2. Zoper ta sklep sta se pritožila zagovornika obdolženih K.V. in T.R. Zagovornik obdolženega K.V., odvetnik V.O., pritožbenega razloga ne navaja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in pripor zoper obdolženega K.V. odpravi, podredno pa odredi hišni pripor. Zagovornik obdolženega T.R., odvetnik R.B., pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Zagovornik obdolženega T.R. v pritožbi navaja, da se pritožuje, ker pri obdolženemu T.R. ne obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti in ker je napadeni sklep do potankosti identičen sklepu prvostopnega sodišča z dne 31. 1. 2017. Edina razlika je drugačno oštevilčenje posameznih odstavkov obrazložitve. Navedeno po stališču zagovornika predstavlja procesno in materialno kršitev, ker sodišče o zakonsko dopustnih razlogih podaljšanja pripora ni presojalo. Pritožnika na to navaja dobeseden prepis predhodnega sklepa o razlogih za pripor obdolženca z dne 31. 1. 2017, opisano pa po njegovi presoji predstavlja nedopusten poseg v temeljne človekove in ustavne pravice obdolženca (22. in 27. člen Ustave Republike Slovenije). Odločanje o podaljšanju pripora obdolžencu zahteva natančno presojo vseh razlogov, ki takšen poseg v osebne pravice posameznika utemeljujejo in opravičujejo, dobesedna vsebinska identičnost napadenega sklepa s sklepom prvostopnega sodišča z dne 31. 1. 2017 pa daje podlago za zaključek, da je prvostopno sodišče presojalo zgolj pogoje in razloge, ki so obstajali na dan 31. 1. 2017 in ne na dan 31. 3. 2017. Posledično izpodbijan sklep prihaja sam sebi v nasprotje, ko v 4. točki obrazložitve povzema domnevno utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, v 24. in 25. točki obrazložitve pa opisuje stanje oziroma razloge, ki so obstajali na dan 31. 1. 2017. Zaradi tega po stališču pritožbe odločitve prvostopnega sodišča ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana procesna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju pritožbe pa zagovornik navaja razloge, zaradi katerih je prepričan, da pri obdolženemu T.R. ni podan utemeljen sum storitve v obtožbi očitanega mu kaznivega dejanja in da sodišče prve stopnje s svojo obrazložitvijo v napadenem sklepu prejudicira obdolženčevo krivdo ter s tem ravna v nasprotju s temeljnim in ustavnim načelom domneve nedolžnosti.

5. Zagovornik obdolženega K.V. pa v pritožbi navaja, da iz napadenega sklepa pod točko 28. izhaja, da preiskava pred iztekom roka, v katerem je bil pripor podaljšan, ne bo dokončana. Zaradi navedenega se zagovornik sprašuje, ali je morda zoper obdolženega K.V. še v teku kakšna preiskava, kljub vloženi obtožnici. Po stališču tega zagovornika je očitno, da v napadenem sklepu vlada velika zmeda. Pri tem zagovornik še opozarja, da sodišče prve stopnje v več kot treh mesecih ni sprejelo odločitve v zvezi z vloženim ugovorom zoper obtožnico, kljub temu, da gre za priporno zadevo. Mnenja je tudi, da je obdolženi K.V. obtožen dveh kaznivih dejanj in ne enega, saj se obdolženima T.S. in D.Ž. v obtožnici očita, da sta obdolženemu K.V. prodala 1 kg prepovedane droge, torej da sta storila kaznivo dejanje onadva, K.V. pa se očita, da je navedeno količino droge kupil in s tem storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

6. Navedenim pritožbenim izvajanjem obeh zagovornikov ni mogoče odreči tehtnosti in utemeljenosti.

7. Zagovornik obdolženega T.R. ima prav, ko navaja, da je napadeni sklep povsem identičen sklepu prvostopnega sodišča I Ks 5584/2016 z dne 31. 1. 2017, in sicer kar zadeva izrek sklepa, pa tudi njegovo obrazložitev. Edina razlika med obema sklepoma je v tem, da ima sklep z dne 31. 3. 2017 33 točk obrazložitve, sklep z dne 31. 1. 2017 pa 32 točk obrazložitve, kar pa je pripisati združitvi točk 4 in 5 obrazložitve iz sklepa z dne 31. 3. 2017 v točko 4 obrazložitve sklepa z dne 31. 1. 2017. Navedeno daje podlago za dvom, ki ga izraža zagovornik, in sicer, da je sodišče prve stopnje ponovno in tehtno presodilo vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev, ali so še podani razlogi za pripor obdolženca po preteku dveh mesecev od zadnjega podaljšanja pripora, o katerem je bilo odločeno s sklepom prvostopnega sodišča z dne 31. 1. 2017. Zlasti še, ker tudi zagovornik obdolženega K.V. pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v točki 28 obrazložitve napadenega sklepa potem, ko najprej utemeljuje obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi K.V. storil v obtožbi očitano mu kaznivo dejanje, podaljšanje pripora iz istega pripornega razloga, zaradi katerega je bil odrejen in predhodno že podaljšan pripor zoper obdolženca, utemeljuje z obrazložitvijo, da preiskava pred iztekom roka, do katerega je bil pripor podaljšan, ne bo dokončana. Navedeno je namreč v nasprotju z določbo drugega odstavka 207. člena ZKP, ki je bila podlaga za izrek napadenega sklepa in ki pride v poštev, ko sodišče odloča o priporu po vložitvi obtožnice, v nasprotju pa je tudi s preostalimi razlogi napadenega sklepa, iz katerih je razvidno, da je bila obtožnica zoper obdolžene že vložena. Navedeni razlogi prvostopnega sklepa so torej v nasprotju z izrekom sklepa, kakor tudi s preostalimi razlogi, ki govorijo o tem, da je sodišče odločalo o razlogih za pripor obdolženca na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena ZKP. Razlogi napadenega sklepa so torej v nasprotju sami s seboj. Obrazložitev napadenega sklepa je torej sama s seboj v nasprotju, nasprotuje pa tudi njenemu izreku. Opisano predstavlja v pritožbi zagovornika obdolženega T.R. uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Pripor je globok poseg v pravico posameznika do osebne svobode, in se sme odrediti ter podaljšati samo ob pogojih, ki so določeni v Ustavi in v ZKP. Vsako odločanje o priporu zahteva tehtno in temeljito presojo tega, ali je podan oziroma še vedno podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in tega, ali obstaja kateri od pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Po določbi drugega odstavka 207. člena ZKP mora senat sodišča prve stopnje po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi še podani, ali pa pripor odpravi, pri čemer mora iz obrazložitve sklepa, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še vedno podani, biti razvidno, da je sodišče opravilo po dveh mesecih ponovno presojo, ne pa odločalo le po avtomatizmu, kar sodišču prve stopnje očita pritožba zagovornika obdolženega R., ko navaja, da je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom dejansko presojalo zgolj pogoje in razloge, ki so obstajali na dan 31. 1. 2017 in ne na dan 31. 3. 2017, kar izhaja iz dobesedne identičnosti obrazložitvenih razlogov obeh sklepov, sprejetih na navedena datuma. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče odreči tehtnosti ob ugotovitvi, da se v obrazložitvi obeh sklepov ponavlja napaka, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da preiskava pred iztekom roka, do katerega je bil podaljšan pripor, ne bo dokončana.

9. Iz navedenih razlogov, in ker gre za kršitev, ki ima vselej za posledico razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh zagovornikov in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Ker je ob odločanju o pritožbah zagovornikov obdolženih T.R. in K.V. ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolžencev, v korist tudi soobdolženih T.S. in D.Ž., glede katerih je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom prav tako ugotovilo, da so še vedno podani razlogi za njun pripor, je sklep na podlagi določb prvega odstavka 403. člena in 387. člena ZKP razveljavilo tudi glede navedenih obdolžencev, ki se nista pritožila.

10. V ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno kršitev, tehtno pa bo presodilo preostala pritožbena izvajanja obeh zagovornikov, o katerih pritožbeno sodišče zaradi narave kršitve, ki je narekovala razveljavitev sklepa, ni odločalo.