Jedro

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da po 25.6.1991 Komanda garnizona ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada in da zato zaseda toženec sporno stanovanje brez pravnega naslova. Pritrditi pa je treba toženi stranki, da tudi ob ugotovitvi, da zaseda toženec sedanje stanovanje brez pravnega naslova, ni mogoče v vsakem primeru zahtevati brezpogojne izpraznitve stanovanja. Če je toženec pred dodelitvijo stanovanja (po 25.6.1991) uporabljal drugo stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada, na katerem je imel stanovanjsko zaščito, zahtevka za izpraznitev stanovanja ni mogoče obravnavati ločeno od stanovanjskih razmerij pred izdajo odločbe.

Tožeča stranka kot lastnik stanovanja lahko v takem primeru doseže le vzpostavitev prejšnjega stanja, to je izpraznitev spornega stanovanja ob pogoju, da zagotovi tudi glede toženčevih stanovanjskih pravic stanje, kakršno je bilo pred izdajo nove dodelitvene odločbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da v 15 dneh izprazni trisobno stanovanje in praznega izroči tožeči stranki. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 385.čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče druge stopnje ni ravnalo v skladu z določbo 1.odst. 375.čl. ZPP, ko ni ocenilo pritožbenih razlogov o bistvenih kršitvah ZPP. Razen tega je zmotno uporabilo materialno pravo. Ni bila upoštevana določba 2.odst. 9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije o postopnem prevzemu premoženja JLA. Republika Slovenija v tej zadevi ni aktivno legitimirana, ker ni vpisana kot lastnik v zemljiški knjigi, enostranski akt o prevzemu premoženja pa za prenos lastninske pravice ne zadostuje. Nepravilno se tudi razlaga pomen 90 dnevnega moratorija. JLA je v tem času imela vsa stanovanja v dejanski oblasti in je zanje tudi pobirala najemnino. Kolikor uveljavlja tožeča stranka nezakonitost dodelitvene odločbe, bi morala predhodno doseči o tem izdajo ugotovitvene sodbe. V primeru, da sodišča sledijo izpraznitvenemu zahtevku, pa bi morala hkrati odločiti, da mora tožeča stranka povrniti stroške renoviranja spornega stanovanja in skleniti s tožencem najemno pogodbo za dvosobno stanovanje, ki ga je uporabljal do 24.9.1991. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da po 25.6.1991 Komanda garnizona ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada in da zato zaseda toženec sporno stanovanje brez pravnega naslova. Stališče je bilo v sodbi sodišča prve stopnje obsežno in sprejemljivo obrazloženo in s temi razlogi se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Tožena stranka ne more uspešno ugovarjati, da tožeča stranka brez vpisa v zemljiško knjigo ni postala lastnica stanovanjskega sklada. Pravice tožeče stranke do premoženja, s katerim so preje upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, so bile pridobljene z zakonitimi predpisi (Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1.odst. 9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo te listine). Vpis v zemljiško knjigo po Uredbi o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo (Ur.l. RS, št.61/92) je le deklaratornega pomena. Okoliščina, koliko časa so organi JLA še pobirali stanarino za stanovanja, ne more biti odločilna. Pri takem položaju je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe na izpraznitev stanovanja. Pri odločanju o izpraznitvenem zahtevku ugotavlja sodišče kot predhodno vprašanje vprašanje veljavnosti dodelitvene odločbe. Tožena stranka nima prav, ko meni, da bi morala biti o tem izdana posebna ugotovitvena sodba.

Pritrditi pa je treba toženi stranki, da tudi ob ugotovitvi, da zaseda toženec sedanje stanovanje brez pravnega naslova, ni mogoče v vsakem primeru zahtevati brezpogojne izpraznitve stanovanja. Če je toženec pred dodelitvijo stanovanja (po 25.6.1991) uporabljal drugo stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada, na katerem je imel stanovanjsko zaščito, zahtevka za izpraznitev stanovanja ni mogoče obravnavati ločeno od stanovanjskih razmerij pred izdajo odločbe. Posledice izdane odločbe nepristojnega organa so v takem primeru nastopile na strani toženca, ki uporablja stanovanje, do katerega ni upravičen, in na strani tožeče stranke, ki je s prevzemom upravljanja s stanovanjskim skladom pridobila možnost razpolaganja s praznim stanovanjem, ki ga je do izdaje odločbe uporabljal toženec. Tožeča stranka kot lastnik stanovanja lahko v takem primeru doseže le vzpostavitev prejšnjega stanja, to je izpraznitev spornega stanovanja ob pogoju, da zagotovi tudi glede toženčevih stanovanjskih pravic stanje, kakršno je bilo pred izdajo nove dodelitvene odločbe.

V konkretnem primeru se je toženec v teku postopka skliceval na okoliščino, da je bil od leta 1964 imetnik stanovanjske pravice na dvosobnem vojaškem stanovanju, ki ga je vrnil Komandi garnizona ob dodelitvi večjega stanovanja. Ni mogoče pritrditi stališču sodišč prve in druge stopnje, da je tožencu na prejšnjem stanovanju zaradi neuporabe prenehala stanovanjska pravica, saj je bila razlog za neuporabo ravno preselitev v stanovanje, katerega izpraznitev se sedaj zahteva. Za tak zaključek v tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l.SRS, št. 35/82 in 14/84) ni opore. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko pri odločanju o utemeljenosti izpraznitvenega zahtevka nista ugotovili in upoštevali toženčevega prejšnjega stanovanjskega razmerja in s tem v zvezi pridobljenih pravic. Ker je tako podan uveljavljani revizijski razlog, je revizijsko sodišče po 2.odst. 395.čl. ZPP razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo treba točno ugotoviti, kakšne pravice je imel toženec na stanovanju, ki ga je zasedal ob izdaji nove dodelitvene odločbe. Izpraznitvenemu zahtevku bo mogoče ugoditi le z omejitvijo, da bo tožencu hkrati zagotovljena stanovanjska zaščita, ustrezna razmeram pred dodelitvijo.

Ker je bilo treba sodbi sodišč prve stopnje razveljaviti že iz navedenega razloga, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s kršitvami postopka na prvi in drugi stopnji, ki jih je zatrjeval toženec.