Jedro

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno dokazati obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama (drugi odstavek 88. člena ZDR).

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je civilna sankcija zaradi kršenja pogodbenih obveznosti in ne „kaznovalna sankcija“, kot je bil to disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zato tudi ni ne obveznosti ne potrebe po vnaprejšnjem določanju kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki so lahko (edino) podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delodajalec to stori tako, kot je tožena stranka s svojim splošnim aktom (Pravilnikom), pa tega ni mogoče razlagati na tak način, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati le zaradi tako določenih kršitev in da bi morala tožena stranka odpoved izrecno utemeljevati s krivdnimi razlogi, navedenimi v Pravilniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnih razlogov, ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku pogodbo odpovedala 3. 4. 2006, potem ko ga je 8. 3. 2006 pisno obdolžila kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa je omogočila tudi zagovor. V skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR je tožnika tudi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti (27. 9. 2005 in 3. 10. 2005) in sta bili obe opozorili utemeljeni. Tožnik je v januarju in februarju 2006 odklanjal določeno delo, tožena stranka pa je šele na zagovoru 20. 3. 2006 ugotovila, da razlog, ki ga je tožnik navajal, ne vzdrži. Zato je bila odpoved podana pravočasno. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tudi ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja, tožnik neutemeljeno odklanjal delo („tankanja vode na vlak“ in pomoč čistilkam), kot tudi, da tako ravnanje tožnika onemogoča nadaljevanje dela.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni opredelila do vprašanja, ali so razlogi za odpoved resni in utemeljeni in tudi ne do tega, zakaj imajo posamezne očitane kršitve za delodajalca takšen pomen, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. To bi morala dokazati tožena stranka in ni v pristojnosti sodišča, da ga samo ugotavlja. Drugostopno sodišče pa je odpoved celo samo utemeljilo z razlogi iz drugega odstavka 2. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (Pravilnik), kljub temu, da sama tožena stranka tega ni navajala. Ker se sodišče ni omejilo le na oceno, ali navajani razlogi zadoščajo za odpoved, ni pravilno uporabilo drugega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka ni izkazala, da je odpoved resna in utemeljena ter da je nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Dogodki iz leta 2005 in 2006 niso vsebovani v seznanitvi z razlogi za odpoved. V tem času in ob podaji odpovedi je veljal Pravilnik, tožena stranka pa odpovedi ni utemeljila z razlogi iz 2. člena Pravilnika, čeprav bi upoštevaje 34. člen to morala storiti. Sodišči sta premalo upoštevali izpovedbe priče M. V., razlogi iz seznanitve pa se ne ujemajo z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožeča stranka uveljavlja bistvene kršitve določb postopka povsem na splošno in neopredeljeno in jih kot takih ni mogoče upoštevati. Kot edino konkretno kršitev navaja 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o odpovednem razlogu, o tem, katere kršitve je mogoče upoštevati kot odpovedni razlog in katere ne (in zakaj ne), prav tako pa razlogi sodbe niso v nasprotju z vsebino listin. Sodišči sta se pri presoji zakonitosti odpovedi omejili le na kršitve v mesecih januar in februar 2006, ki so bile zajete v pisni seznanitvi z dne 8. 3. 2006. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP pomeni nedovoljen revizijski razlog. Tak nedovoljen revizijski razlog pomenijo tudi navedbe v reviziji, da sta sodišči „premalo upoštevali izpoved priče M. V.“.

7. Vrhovno sodišče je v zvezi s presojo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavzelo stališče (sodba VIII Ips 223/2007, enako tudi sklep VIII Ips 278/2008), da ZDR ne določa, da bi moral delodajalec že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej navesti in obrazložiti tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, t. j. okoliščine in interese, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Obrazložilo je, da izredna odpoved, ki ne bi vsebovala trditev v tej smeri, zgolj iz tega razloga ne bi bila nezakonita. V citirani sodbi zavzeto stališče velja smiselno tudi za obravnavano zadevo, katere predmet je sicer redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je tudi za njeno zakonitost potrebno dokazati obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama (drugi odstavek 88. člena ZDR). To pa je tožena stranka v tem postopku ne samo dokazala, temveč tudi navedla v odpovedi. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje to nedvomno izhaja iz obrazložitve odpovedi, da je tožnikovo odklanjanje dela moteče za delovni proces in zato za delodajalca nesprejemljivo, iz obnašanja tožnika – ponavljanja kršitev – pa je tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da tožnik s kršitvami ne bo prenehal. 8. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je civilna sankcija zaradi kršenja pogodbenih obveznosti in ne „kaznovalna sankcija“, kot je bil to disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zato tudi ni ne obveznosti ne potrebe po vnaprejšnjem določanju kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki so lahko (edino) podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delodajalec to stori tako, kot je tožena stranka s svojim splošnim aktom (Pravilnikom), pa tega ni mogoče razlagati na tak način, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati le zaradi tako določenih kršitev in da bi morala tožena stranka odpoved izrecno utemeljevati s krivdnimi razlogi, navedenimi v Pravilniku. Tudi če tega ni storila, odpoved ni nezakonita. Tožena stranka je morala dokazati le, da je tožnik kršil svoje (pogodbene in druge) obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Pravilnik sicer v 5. členu določa kršitve, zaradi katerih je delavec disciplinsko odgovoren, v 2. členu pa pogoje, pod katerimi se te „disciplinske kršitve“ štejejo za resen in utemeljen razlog (tudi) za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ti pogoji so navedeni alternativno in ne kumulativno. Zadošča torej, da je podan že en sam. Ker gre pri tožniku za ponavljanje kršitev, gre tudi, če se ne upošteva ugotovitev sodišča druge stopnje o naklepni storitvi kršitve, za primer, ko je ravnanje tožnika mogoče šteti za utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Poleg tega pa je tožena stranka v sodnem postopku tudi dokazala, da je ta pogoj iz drugega odstavka 88. člena ZDR izpolnjen. Ker ima Pravilnik le 33. členov (priloga B18), je sklicevanje tožnika na neupoštevanje 34. člena neutemeljeno.

10. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).