Jedro

Pogodba, ki jo sklepa oseba, ki nima (dejanske) sposobnosti razsojanja, je nična.

Notarski zapis pogodbe ne ovrže tožnikovih trditev (o nesposobnosti pokojne za razsojanje v času sklepanja pogodbe) tako, da bi bila zaradi tega nujna zavrnitev tožbenega zahtevka.

Drži pritožbena navedba, da je sprememba vrednosti točke med postopkom v obravnavani zadevi (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja kot ob uvedbi postopka (prej izhodiščno 1100 točk, sedaj 900 točk). Vendar ker se skladno s tretjim in četrtim odstavkom 16. člena OT šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa, pred zaključkom postopka pa lahko odvetnik zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke, se, če ni zatrjevano in dokazano drugače, šteje, da je odvetnik vse storitve opravil ob koncu postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno za preračun vrednosti obravnavanega predmeta uporabilo vrednost točke 0,60 EUR. Odvetnik se tudi ni skliceval na izjemo, ki jo pri obračunu odvetniških storitev omogoča tretji odstavek 12. člena OT, oziroma ni podal predloga, ki bi ga moralo sodišče upoštevati na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je nična pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena 4. 3. 2016 med pokojno A. A. in toženkama, ki je bila potrjena z notarskim zapisom SV ... dne 9. 3. 2016 (I. točka izreka). Sklenilo je, da sta toženki dolžni tožniku plačati 826,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper II. točko izreka zamudne sodbe navaja, da spremenjena vrednost odvetniške točke nima vpliva na vrednost storitev, ki so bile opravljene že pred spremembo vrednosti odvetniške točke. Sklicuje se na 12. člen Odvetniške tarife (OT), ki ga razlaga tako, da se pri obračunu stroškov upošteva število točk, kot jih je določala OT v času, ko je bila storitev opravljena, ter tista vrednost točke, ki je veljala v času plačila. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu.

3. Toženki v pravočasni pritožbi zoper izpodbijano sodbo kot bistveno navajata, da sta dokaza (izvid in notarski zapis pogodbe), ki jih je predložil tožnik, v nasprotju z dejstvi, na katera tožnik opira svoj zahtevek. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni obrazložilo, zakaj je pogodba nična. Pogodba z zatrjevano napako volje pri A. A. je lahko le izpodbojna. Posledično tožnik ni postavil ustreznega zahtevka na razveljavitev pogodbe, ki je oblikovalni in ne ugotovitveni. Iz tožnikovih navedb in predloženih dokazov ne izhaja, da pokojna A. A. ob sklepanju pogodbe ni bila sposobna za razsojanje oziroma da ni razumela pomena in posledic sklenitve pravnega posla. Sodišče je odločitev oprlo zgolj na izvid in notarski zapis pogodbe, ki nista mogla dati podlage za zaključek sodišča o nesposobnosti za razsojanje. Iz izvida namreč ne izhaja popolna nesposobnost za razsojanje. Prav tako iz notarskega zapisa ne izhaja, da pokojna A. A. ni bila sposobna za razsojanje, saj bi notar glede na Zakon o notariatu (ZN) ter ostale zakonske predpise moral v pogodbo to ustrezno zavesti oziroma ne bi smel dovoliti notarskega zapisa pogodbe. Sodišče se do navedenega ni opredelilo. Sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo, da je A. A. umrla in da je tožnik očitno vstopil v njene pravice. Glede na to, da sodišče ne sme samo oblikovati tožbenega zahtevka, je v izrek sodbe nedopustno dodalo „pok.“. Opozarjata, da tožniku zgolj okoliščina, podana v času vložitve tožbe, da bi lahko postal dedič po A. A. (prvo toženki v času vložitve tožbe), ne daje položaja zainteresirane osebe po 92. členu Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi ne pravnega interesa v smislu 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa se do navedenega ni opredelilo. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča glede povrnitve pravdnih stroškov v celoti, saj je tožnik hkrati tudi toženec (vstopil je v položaj prve toženke, ki je med postopkom umrla). Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Pravdne stranke so na pritožbo nasprotne stranke odgovorile in predlagajo njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

_O pritožbi toženk_:

6. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker je bila preživljanka pokojna A. A. v času sklepanja pogodbe nesposobna za razsojanje, saj je imela izrazito Alzheimerjevo demenco. Ni bila sposobna razumeti pomena svoje izjave poslovne volje in pravnih posledic konkretnega pravnega posla. Toženki na tožbo nista odgovorili, zato je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodba, ki jo sklepa oseba, ki nima (dejanske) sposobnosti razsojanja, je namreč nična1 in niso utemeljene pritožbene navedbe, da je takšna pogodba izpodbojna, v posledici česar naj bi bil tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti neutemeljen. Prav tako je neutemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava.

7. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba namreč temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe toženk, da iz predloženih dokazov (izvida in notarskega zapisa) ne izhaja ugotovitev sodišča, da pokojna A. A. v času sklepanja obravnavane pogodbe ni imela sposobnosti razsojanja, saj s tem nedovoljeno izpodbijata dejansko stanje. Pri izdaji zamudne sodbe sodišče namreč ne izvaja dokazov, temveč samo preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom.

8. V zvezi s tem toženki tudi zmotno menita, da je dejstvo (nesposobnost za razsojanje), na katero opira tožnik tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazoma, ki ju je predložil sam tožnik. Toženki v pritožbi ne obrazložita, v čem je podano nasprotje med trditvami in predloženim izvidom Splošne bolnišnice X z dne 11. 6. 2016. Iz izvida namreč izhaja, da se A. A. zdravi zaradi Alzheimerjeve demence, prav tako iz izvida izhaja diagnoza Alzheimerjeva bolezen, kar potrjuje tožnikove navedbe oziroma z njimi ni v nasprotju. Ne drži tudi pritožbena navedba, da iz notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da so udeleženke pogodbenega razmerja razumele pogodbo in se nato same odločile, da jo bodo podpisale. Iz notarskega zapisa izhaja le, da notar ni ugotovil zadržkov po 22., 23., 24. in 24.a členu ZN, pri čemer drugi odstavek 23. člena ZN določa, da notar ne sme poslovati z osebo, o kateri ve, da zaradi mladoletnosti ali iz drugega zakonskega razloga ni sposobna skleniti pravnega posla. Navedeno ne predstavlja nasprotja med tožnikovimi trditvami in predloženim dokazom. Notarski zapis pogodbe namreč ne ovrže tožnikovih trditev tako, da bi bila zaradi tega nujna zavrnitev tožbenega zahtevka.2 Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče do navedenega ni opredelilo. Prav tako bi v primeru, če bi bil notarski zapis v nasprotju s tožnikovimi trditvami, glede na izvid, ki tožnikove trditve potrjuje, navedeno kvečjemu lahko predstavljalo nasprotje med dokazoma, ki se med seboj nevtralizirata, kar pomeni, da ne gre za nasprotje med zatrjevanim dejstvom in dokaznim sredstvom.3

9. Tekom pravdnega postopka je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 9. 2019 zaradi smrti A. A. (prej prva toženka) prekinilo postopek in ga nato s sklepom z dne 6. 12. 2019 nadaljevalo le zoper v uvodu predmetne sodbe navedeni toženki (prej druga in tretja toženka).4 Posledično je neutemeljeno pritožbeno nasprotovanje povrnitvi pravdnih stroškov, saj tožnik ni bil na strani tožene stranke, kot to zmotno trdita pritožnici. Prav tako je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče nedopustno v tožbenem zahtevku besedno zvezo „prvo toženka“ spremenilo v „pok.“. Glede na to, da gre za izdajo zamudne sodbe in ob okoliščini, da je sodišče s sklepom prekinjeni pravdni postopek zaradi smrti prve toženke nadaljevalo le zoper drugi dve toženki (iz sodnega spisa je bila torej jasno razvidna identiteta strank), z navedenim popravkom ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka. Navedeno dodatno utemeljuje okoliščina, da v takih primerih sodišča dopuščajo tudi izdajo popravnega sklepa, čeprav je napako zagrešila stranka sama.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede neizkazanega tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Glede na to, da je tožnik med postopkom postal zakoniti dedič (in tudi je zakoniti dedič ob izdaji izpodbijane sodbe) po pokojni A. A., je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve 181. člena ZPP oziroma relativne kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, saj je podan tožnikov pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Posledično je neodločilno pritožbeno sklicevanje na sklep VSL II Cp 3244/2010, ker tožnik kot bodoči dedič naj ne bi izkazoval pravnega interesa. Sodišče se je do navedenega opredelilo že s tem, da je izdalo izpodbijano sodbo, s čimer je pravilno štelo, da je podan tožnikov pravni interes.

_O pritožbi tožnika_:

11. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Drži pritožbena navedba, da je sprememba vrednosti točke med postopkom v obravnavani zadevi (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja kot ob uvedbi postopka (prej izhodiščno 1100 točk, sedaj 900 točk). Vendar ker se skladno s tretjim in četrtim odstavkom 16. člena OT šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa, pred zaključkom postopka pa lahko odvetnik zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke, se, če ni zatrjevano in dokazano drugače, šteje, da je odvetnik vse storitve opravil ob koncu postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno za preračun vrednosti obravnavanega predmeta uporabilo vrednost točke 0,60 EUR. Odvetnik se tudi ni skliceval na izjemo, ki jo pri obračunu odvetniških storitev omogoča tretji odstavek 12. člena OT, oziroma ni podal predloga, ki bi ga moralo sodišče upoštevati na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT.

12. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe pravdnih strank neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovorom na pritožbo druge stranke pa nista prispevali k predmetni odločitvi, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 329. 2 Prim. J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 123. 3 Ibidem. 4 Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje tožnik ne more hkrati nastopati kot tožeča in tožena stranka, zato je sodišče pravdni postopek nadaljevalo le zoper toženki.