Jedro

Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, pa je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, v kolikor je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavani zadevi, saj bi moral pritožnik navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država zanj ni varna (in ne le, da ni varna na splošno). To tudi pomeni, da je bilo trditveno breme v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na uporabo koncepta varne izvorne države (kar je glede na odlok Vlade o seznamu varnih izvornih držav tudi Alžirija), četudi bi morebiti šlo za splošno znano dejstvo, na pritožniku, ki pa ga ni izpolnil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil pritožnik glede navedenega prekludiran v skladu z 52. členom ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-2182/2023/7 (1222-18) z dne 5. 7. 2023, s katerim je kot očitno neutemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka izpodbijanega akta) in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje, ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, poleg tega pa prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa v upravnem postopku ni bilo najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da zgolj tožbeno nestrinjanje z ugotovitvijo, da Alžirija zanj ni varna država, ne zadošča za drugačno odločitev. V tožbi je tožnik v zvezi z razmerami v izvorni državi navajal še nova dejstva, in sicer, da zanj Alžirija ni varna država, ker je policija, katere zaščito naj bi potreboval, koruptivna, vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre glede navedenega za nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je ogrožen zaradi dolgov, ki so mu jih pripisali zaradi požiga tovarne v Libiji. Poskusil se je zateči v Tunizijo in Egipt, vendar so ga upniki spremljali, nadlegovali in mu grozili s smrtjo. Koruptivnosti alžirske policije ni omenjal, ker gre za splošno znano dejstvo. Meni, da bi moral upravni organ v obravnavani zadevi voditi redni in ne pospešeni upravni postopek in v njem pridobiti podatke o izvorni državi ter znotraj tega o koruptivnosti alžirske policije. Potem bi lahko navedeno upošteval kot splošno znano dejstvo. Sklicuje se na svojo nevednost glede vrste postopka, ki se vodi zoper njega in pomena dejstva o korputivnosti alžirske policije v okviru koncepta varne izvorne države.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi ponavlja, da je ogrožen zaradi dolgov, ker ga upniki nadlegujejo in mu grozijo – glede na vsebino tožbenih navedb, katerim je sodišče prve stopnje sledilo, pa je med drugim izpuščen del o tem, da so pritožniku grozili posredniki, ki jih ima za prijatelje, zato o tem ni obveščal policije.1 Sodišče prve stopnje se je do navedenega, ob upoštevanju vseh navedb, pravilno opredelilo, in sicer v 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da pritožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Pritožnik tej ugotovitvi sodišča nasprotuje zgolj z zatrjevanjem, da bi moral upravni organ dejstvo podkupljivosti policije v Alžiriji upoštevati „avtomatično“, brez pritožnikovega zatrjevanja tega dejstva. S tem smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko je upoštevanje navedenih dejstev zavrnilo zaradi prekluzije.

7. Pritožnik ne zanika, da v upravnem postopku ni podal navedb o domnevni koruptivnosti alžirske policije, zaradi česar je sodišče prve stopnje presodilo, da je glede njih v upravnem sporu prekludiran. V pritožbi pa smiselno zatrjuje, da prekluzija glede navajanja tega dejstva ni mogla nastopiti, ker naj bi šlo za dejstvo, ki je splošno znano. Vrhovno sodišče ta pritožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Pravna teorija splošno znano dejstvo v okviru upravnega postopka razlaga kot dejstvo, ki je znano določenemu krogu oseb in tudi uradni osebi. To niso le dejstva, ki so znana vsakomur, temveč je njihov obseg odvisen od kraja, časa, vrste dejstva in drugih okoliščin.2 Čeprav teh dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, pa je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, v kolikor je na stranki o tem trditveno breme.3 To velja tudi v obravnavani zadevi, saj bi moral pritožnik navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država zanj ni varna (in ne le, da ni varna na splošno).4 To tudi pomeni, da je bilo trditveno breme v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na uporabo koncepta varne izvorne države (kar je glede na odlok Vlade o seznamu varnih izvornih držav tudi Alžirija), četudi bi morebiti šlo za splošno znano dejstvo, na pritožniku, ki pa ga ni izpolnil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil pritožnik glede navedenega prekludiran v skladu z 52. členom ZUS-1 oziroma, kot je zapisalo v 29. točki izpodbijane sodbe, da je toženka glede na vse navedbe tudi o konceptu varne izvorne države v obravnavanem primeru odgovorila pravilno in popolno. Poleg tega pritožnik razen s pavšalnim zatrjevanjem, da ugotovitev tega dejstva „pripelje do tega, da izvorna država zanj ni več varna,“ v pritožbi tudi sicer ne pojasni, kako bi ugotovitev tega dejstva lahko vplivala na (drugačno) odločitev v obravnavani zadevi.

8. Pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ toženke odločiti v rednem in ne pospešenem postopku (zaradi nepravilne uporabe koncepta varne izvorne države), pritožnik prvič navaja šele v pritožbi. Ne glede na to, da pritožnik ne opredeli, katero kršitev je v tem postopku mogoče očitati sodišču prve stopnje v okviru pritožbene presoje zoper izpodbijano sodbo, pa je očitno, da tudi navedeni ugovor temelji na isti trditvi, torej da bi moral upravni organ koruptivnost alžirske policije ugotavljati sam oziroma to upoštevati kot splošno znano dejstvo. Gre torej za poskus drugačne pravne kvalifikacije iste okoliščine, ki pa je glede na zgoraj navedeno kot pritožbeni ugovor očitno neutemeljena, saj bi moral pritožnik to dejstvo izrecno zatrjevati, pa tega – kot je med strankama nesporno – ni storil, na to pa morebiti drugačen postopek pred toženko ne bi imel nobenega vpliva. Tudi navržene trditve, da bi bila zatrjevana koruptivnost alžirske policije razvidna iz informacij o izvorni državi, pritožnik ne podpre z nobenimi dokazi.

9. Ugoditev pritožbi v obravnavanem primeru tudi ni možna na podlagi splošnega in nekonkretiziranega pritožbenega ugovora o tem, da pritožnik ni razumel vrste postopka in da zato ni vedel, da je treba pred organom toženke posebej poudarjati dejstvo o koruptivnosti alžirske policije. Pritožnik je bil v postopku pred toženo stranko ustrezno zastopan in je tudi imel možnost navesti vsa upoštevna dejstva v svojo korist, čemur v tožbi ni ugovarjal. Prav tako so mu bile pred sodiščem prve stopnje zagotovljene vse procesne pravice in možnost, da uveljavlja navedeno kršitev. Ob tem pa (tudi) te procesne kršitve ni grajal pred sodiščem prve stopnje, temveč šele v tem pritožbenem postopku. Glede na navedeno tudi ta ugovor ne more voditi do ugoditve pritožbi.5

10. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Iz 9. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnik v tožbi, tako kot v upravnem postopku, vztrajal pri tem, da so mu posredniki zaradi domnevnih dolgov grozili, vendar o tem ni obveščal policije, saj ima te posrednike za prijatelje. 2 R., Pirnat, v: P. Kovač in E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, Uradni list RS, d. o. o., in Pravna fakulteta UL, Ljubljana 2020, str. 214. 3 Nav. delo, str. 214-215. 4 Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020. 5 Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 70/2023 z dne 10. 5. 2023. Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 z dne 19. 4. 2023.