Jedro

Tožnica se je poškodovala pri brušenju stružnega noža, ki ji ga je brusilni stroj iztrgal iz rok, tako da ji ga je odneslo v obraz, zaradi česar si je poškodovala levo oko. Tožena stranka je za škodo, ki je nastala tožnici, skladno s 1. odstavkom 131. člena OZ, krivdno odgovorna, saj ni zagotovila varnostnih ukrepov za tožničino varno delo (brusilni stroj ni bil ustrezno zavarovan, zaščiten in opremljen; v času škodnega dogodka se je brus vrtel v nasprotno smer,...).

Tožnica pri delu ni uporabljala zaščitnih očal in ni pravilno brusila stružnega noža. Pri ugotavljanju njenega soprispevka je potrebno upoštevati, da je tožena stranka vedela, da tožnica ne uporablja varnostnih očal, pa je na to ni opozorila in da tožnica ob začetku dela ni mogla vedeti, da se bo brus vrtel v napačno smer, saj ni mogla pričakovati, da brusilni stroj ni vklopljen v pravo vtičnico. Pri pravilni smeri vrtenja brusa do izmeta stružnega noža ne bi moglo priti. Zato je tožnica k nastanku škode prispevala v deležu 20 %.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I v zvezi s točko II izreka tako, da se znesek odškodnine, ki ga je dolžna tožena stranka izplačati tožeči stranki v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2011 do plačila, zviša na 23.200,00 EUR (z zneska 14.557,68 EUR), - v točki III tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki in ga nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava A., sklic št. ... v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zviša na 1.272,75 EUR (z zneska 800,48 EUR), - v točki IV tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zniža na 1.360,98 EUR (z zneska 1.740,88 EUR).

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 263,58 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek 14.557,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 5. 2011 dalje do plačila (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek za znesek 39.489,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 800,48 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju (točka III izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 1.740,88 EUR (točka IV izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (II. in IV. točka izreka) in predlaga, da se njeni pritožbi v celoti ugodi in se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da se njeni pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice. Navaja, da je pri odločanju glede soprispevka sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in odločilo, da je soprispevek tožnice 40 %, čeprav je tožnica prepričana, da je lahko največ 10 %. Delodajalec je vedel, da tožnica ne uporablja varnostnih očal, pa je na to ni opozoril, niti njenega dela ni ustrezno nadzoroval in je ni opozarjal na uporabo varovalne opreme in pravilni način dela. Sodišče prve stopnje je v sodbi obsežno in pravilno ugotovilo vse kršitve tožene stranke kot delodajalca, tako da je možno ugotoviti, da je imel delodajalec področje varnosti iz zdravja pri delu popolnoma neurejeno oz. urejeno skrajno malomarno. Če se brus ne bi vrtel v napačno smer, do izmeta ne bi moglo priti, zato tožnica niti ne bi rabila zaščitnih očal. Glavni vzrok je torej v napačno vrtečem se in nevarnem stroju. Ravnanje delavke, ki ni nosila zanjo neprimernih varnostnih očal, je sekundarnega in zanemarljivega pomena. Kršitve delodajalca in stopnja teh kršitev je tako huda, da popolnoma izključi kakršnokoli soodgovornost delavke oz. je (podredno) lahko delavki očitati kvečjemu največ 10 % sokrivde, ne pa 40 %. Glede na navedeno primarno predlaga, da se glede vprašanja sokrivde pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da se ugotovi, da ne obstoji sokrivda delavke oz. je ta (podredno) največ 10 %. Tožeča stranka v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem navaja, da se sklicuje na zapisano v sodbi sodišča prve stopnje pod tč. 21, na trditve, ki jih je glede tega podala v tožbi in na ugotovitve izvedenca B.B.. Pri tožnici je šlo za dolgotrajna bolečinska obdobja, zdravljenje je bilo dolgotrajno, za tožnico izredno neugodno in trpela je številne neugodnosti in bolečine. Posledica zdravljenja je bila tudi dolgotrajna hospitalizacija in več operativnih posegov. Glede na to pa bi bila pravična odškodnina, ki zasleduje tudi pomen prizadete dobrine, postavljenih 17.000,00 EUR, saj prisojena odškodnina 8.000,00 EUR temu standardu glede dejanskega stanja ne zadosti. Tudi glede odškodnine za strah se glede opisa strahu v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe v tožbi in na navedbe sodišča prve stopnje pod tč. 25 sodbe. Glede na navedeno pa je 1.000,00 EUR zagotovo prenizko odmerjena odškodnina za strah in je bila postavljena v višini 3.000,00 EUR zagotovo primerna in pravična satisfakcija. Prav tako je po stališču tožeče stranke prenizko odmerjena odškodnina za nematerialno škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je tožnica zahtevala 32.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa jih je prisodilo zgolj 15.216,00 EUR. Dejstvo je, da ima tožnica poškodovano oko zelo hudo prizadeto (po njenem mnenju bi bilo mogoče celo bolje, če bi bila slepa na to oko). Zaradi dvojne slike praktično ne more normalno opravljati nobenih dnevnih opravil, ravno tako ni sposobna več opravljati svojega poklica - strugarke kovin. Zaradi tega je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami, ki pa ji njenega dela kovinostrugarke več ne omogoča. Tudi v tem obsegu se tožnica še dodatno in v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe podane v tožbi, v njeni izpovedbi, na navedbe sodišča prve stopnje v tč. 26 sodbe in ugotovitve izvedenca. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točka I in III izreka). Navaja, da je ves čas postopka ugovarjala, da do poškodbe tožnice ni moglo priti pri delu na brusilnem stroju, ker to po fizikalnih zakonitostih in glede na način delovanja brusilnega stroja nikakor ni mogoče. Nož namreč med brušenjem vedno pade na tla in ga ne vrže v zrak. Dokaz z izvedencem za varstvo pri delu je pokazal, da do poškodbe tožnice ni moglo priti na način, kot ga je zatrjevala tožnica. Tudi sodišče v sodbi ugotavlja, da izvedenec za varstvo pri delu ni mogel ugotoviti, kako bi se lahko tožnica poškodovala pri brušenju stružnega noža, vendar pa je štelo, da je tožnica dokazala, da se je poškodovala na delovnem mestu, ko je začela brusiti stružni nož, ker izvedenec naj ne bi izključil možnosti, da se je tožnica poškodovala pri tem opravilu. Z navedenim zaključkom sodišča se pritožba ne strinja. To možnost je izvedenec dopustil samo za primer, da je nekdo nekaj eksperimentiral, počel na stroju nekaj česar ne bi smel, kar ni dovoljeno niti v zvezi z delom niti kakorkoli. Pritožba opozarja, da v teh primerih tožena stranka ni odgovorna za nezgodo, saj v takem primeru do poškodbe ni prišlo pri opravljanju dela. Sodišče je pri tem zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožena stranka za poškodbe, nastale pri eksperimentiranju, ki nimajo veze z delom, ne odgovarja. Pritožba k temu dodaja, da je bila tožnica izkušena brusilka, zaposlena pri toženi stranki že vrsto let, zato ji je bil postopek brušenja dobro poznan. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da izvedenec ni izključil možnosti, da se je tožnica poškodovala pri tem opravilu v primeru, ko naj bi bilo, zaradi vrtenja brusa v nasprotno smer, možno presenečenje, ko pri stiku obdelovanca z brusno površino pričakujemo silo v smeri k tlom, pa je ta dejansko v nasprotni smeri proti stropu. S spremembo vtičnice se je namreč spremenila smer vrtenja brusa. Izvedenec je pojasnil, da je nož vsakokrat padel na tla. Brušenje je bilo tako na ogledu demonstrirano na vse možne načine: na levi in desni strani brusa, v smeri vrtenja urinega kazalca in v obratni smeri, z močnim in rahlim pritiskom ob brus in vsakokrat je obdelovanec (stružni nož) padel na tla in ga ni vrglo v zrak. Tožnica ni uspela dokazati, da je do poškodbe prišlo na način, kot je zatrjevala v tožbi. Kot izhaja iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu na str. 7, je tožnica na ogledu vztrajala, da nož, ki se nahaja v spisu, ni nož kakršnega je brusila na dan nezgode ter vztrajala, da je bil nož drugačen. Ko so ji prinesli nekaj nožev, je sama izbrala enega izmed njih. Nato je tudi sama demonstrirala način brušenja. Na vprašanje izvedenca naj razloži in pokaže kako je brusila, da je lahko nož vrglo njej v obraz, tega ni znala razložiti. Med brušenjem je bil tudi ta nož izpuščen iz rok ter je padel na tla podobno kakor prejšnji, le nekoliko cm dlje od navpičnice. Potem ji je izvedenec pokazal očala, ki so v spisu zavedena pod B18. Tožnica je izvedenca znova presenetila, saj je izjavila, da očala niso tista, ki jih je uporabljala na dan dogodka. Tožnica in njen pooblaščenec sta nato trdila, da je bil na dan dogodka brusilni stroj postavljen bolj proti sredini hale. Četudi bi bil stroj postavljen na mesto, ki ga je navajala tožnica, to na sam dogodek ne bi imelo nikakršnega pomembnega vpliva. Opis nastanka škodnega dogodka spada med trditve, ki substancirajo tožbeni zahtevek. Dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, nosi tožnik. Tožnica ni dokazala škodnega dogodka, ki ga je zatrjevala, to pa pomeni, da ni dokazala enega od ključnih elementov civilnega delikta tj. nastanka škodnega dogodka, ki mora biti kumulativno podan poleg obstoja nedopustnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med takšnim ravnanjem in nastankom škodnega dogodka. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranka pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo in sicer glede višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in višine tožničinega soprispevka k nastali škodi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožnica poškodovala na delovnem mestu in sicer pri brušenju stružnega noža, ki ji ga je brusilni stroj iztrgal iz rok, tako da ji ga je odneslo v obraz ter ji poškodoval levo oko. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da izvedenec za varstvo pri delu sicer ni mogel ugotoviti, kako bi se lahko tožnica poškodovala pri brušenju stružnega noža, možnosti, da bi se tožnica poškodovala pri tem opravilu, pa ni izključil in tudi ni zanikal, da bi zaradi vrtenja brusa v nasprotno smer prišlo do izleta obdelovanca v predel tožničinih oči. Izvedenec oftalmolog je ugotovil, da je do poškodbe lahko prišlo na način, kot je trdila tožnica ter da tožnica s takšno poškodbo ne bi mogla hoditi ali voziti avtomobila in ne bi mogla priti na delovno mesto. Na podlagi ugotovitve izvedenca oftalmologa, da je tožnica s približanjem bolj jasno videla spodnji rob noža, ki ga je brusila, in pojasnila izvedenca iz varstva pri delu, da je možno, da bi se stružni nož odbil nekaj centimetrov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica dokazala, da se je poškodovala dne 26. 8. 2009, na delovnem mestu, ko je začela brusiti stružni nož. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obe izvedenski mnenji. Glede na to, da izvedenec za varstvo pri delu ni izključil možnosti, da se je brus vrtel v nasprotno smer in da je zaradi tega lahko prišlo do izleta obdelovanca v predel tožničinih oči, izvedenec oftalmolog pa je ugotovil, da je do poškodbe lahko prišlo na način, kot ga je opisala tožnica in da tožnica s takšno poškodbo ne bi mogla od doma priti na delovno mesto, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnica poškodovala na delovnem mestu in na način kot je zatrjevala. Sodišče prve stopnje se je v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo, tako do obeh izvedenskih mnenj, kot tudi do izpovedi ter trditev tožeče in tožene stranke. Navedlo je razloge, zakaj je nekatera dejstva upoštevalo in tudi razloge, zakaj drugih ni. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni bistveno, kateri stružni nož je tožnica v času nezgode obdelovala in katera korekcijska očala je uporabljala ter ali je stal brusilni stroj nekoliko stran od mesta, kjer se je običajno nahajal, saj je bistvena le ugotovitev, da je tožnica kritičnega dne delala na brusilnem stroju s stružnim nožem in pri delu uporabljala korekcijska očala (ker so ji v Splošni bolnišnici C. dan po nezgodi iz očesa odstranili stekleni tujek). Tako so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica v postopku ni uspela dokazati, da je poškodba nastala na način kot je zatrjevala v tožbi, da torej ni dokazala škodnega dogodka, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožnici, skladno s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) krivdno odgovorna, saj ni zagotovila vseh varnostnih ukrepov za tožničino varno delo, ki bi jih po 43. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v skladu s posebnimi predpisi (Zakon o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in 64/01), morala. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca iz varnosti pri delu je ugotovilo, da brusilni stroj ni bil ustrezno zavarovan, zaščiten in opremljen, saj nanj niso bili nameščeni vsi potrebni elementi (manjkal je zaščitni pokov). V času škodnega dogodka se je brus vrtel v nasprotno smer (vklop v sosednjo vtičnico), kar je razvidno iz poškodbe na notranji strani oboda. Na navodilu za varno delo za brusilni stroj ni bila zahtevana in niti ne omenjena uporaba zaščite za oči. Tožnica ni bila seznanjena z oceno tveganja za njeno delovno mesto strugarja. Tožena stranka ni poskrbela, da bi tožnica opravila periodični preizkus znanja iz varovanja zdravja pri delu ter ustrezen periodični zdravniški pregled v skladu z oceno tveganja. Izvedenec pa je tudi ugotovil, da tožnica nima veljavnega potrdila o periodičnem preizkusu iz znanja tvarine … . Tožnica ni imela niti veljavnega preizkusa znanja iz varstva pri delu, kakor tudi ne veljavnega zdravniškega spričevala. Ugotovljeno je bilo tudi, da nadrejeni tožnice pri izvajanju dela niso ustrezno nadzirali, niso je opozarjali na uporabo varovalne opreme. Med strankama ni bilo sporno, da tožnica zaščitnih očal ni nikoli uporabljala, saj je pri delu uporabljala samo svoja korekcijska očala. Tožena stranka je zato ravnala v nasprotju z določbami ZVZD in ker ni dokazala, da je bilo njeno ravnanje v skladu s pravili stroke, je bilo njeno ravnanje malomarno.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi objektivno odgovornost tožene stranke po 150. členu Obligacijskega zakonika, saj je brusilni stroj, katerega imetnica je tožena stranka, in je tožnico poškodoval, nevarna stvar.

Glede na to, da tožnica pri delu ni uporabljala zaščitnih očal, da ni pravilno brusila stružnega noža, in tako ravnala v nasprotju z ravnanjem povprečno skrbnega človeka, je sodišče prve stopnje na podlagi 171. člena OZ ugotovilo, da je tožnica s 40 % prispevala k nastanku škode. Kot pravilno opozarja pritožba tožeče stranke, sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine tožničinega soprispevka ni v zadostni meri upoštevalo tega, da je tožena stranka vedela, da tožnica ne uporablja varnostnih očal, pa je na to ni opozorila in da tožnica ob začetku dela ni mogla vedeti, da se bo brus vrtel v napačno smer, saj ni mogla pričakovati, da brusilni stroj ni vklopljen v pravo vtičnico. Pri pravilni smeri vrtenja brusa (v nasprotni smeri od urinega kazalca) do izmeta stružnega noža sploh ne bi moglo priti, zato neuporaba varnostnih očal ne more soprispevati k nastanku škode v tako velikem odstotku, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, ampak polovico manj. Tako je po stališču pritožbenega sodišča tožnica k škodi prispevala 20 % in je pritožba tožeče stranke delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova nematerialne škode iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanih 17.000,00 EUR priznalo denarno odškodnino v višini 8.000,00 EUR, višji zahtevek (za 9.000,00 EUR) pa je zavrnilo. Za prestani primarni in sekundarni strah je tožnici priznalo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR presežek do vtoževanega zneska 3.000,00 EUR je zavrnilo. Za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnica zahtevala odškodnino v višini 32.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je dosodilo 15.216,00 EUR preostanek pa je zavrnilo. Iz naslova skaženosti je tožnica zahtevala odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo spremembe tožničine zunanjosti, ki bi bila opazna navzven, ji odškodnine iz tega naslova ni dosodilo. Tožnica je vtoževala tudi premoženjsko škodo iz naslova prevoznih stroškov za enajst prevozov na preglede v Splošno bolnišnico C. in štiri prevoze k zdravniku v D. v skupni višini 46,80 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili ti stroški potrebni in so izkazani z računi, je zahtevku ugodilo v celoti.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke tudi delno utemeljena v delu, ki se nanaša na višino odškodnine iz naslova nematerialne škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je odškodnina iz tega naslova tudi po stališču pritožbenega sodišča prenizka. Sodišče prve stopnje namreč ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožnica zaradi dvojne slike na poškodovanem levem očesu ne more opravljati vsakdanjih opravil in ne le v točki 26 obrazložitve naštetih športnih aktivnosti in svojega poklica. Takšen vid tožnico bolj moti, kot ji koristi, saj se ji v očesu bliska, vidi črne pike, ne prenaša svetlobe, ne more normalno brati ali pisati, opravljati vsakodnevnih opravil kot so likanje in čiščenje stanovanja, prav tako pa se ne more igrati z otroki. Trpi pogoste glavobole, oko jo ves čas skeli in boli, ne more opravljati finih in natančnih del ter voziti avtomobila. Glede na navedeno je primerna in pravična odškodnina iz tega naslova odškodnina v višini 20.000,00 EUR.

Neutemeljeno pa pritožba po višini prereka odškodnino za nematerialno škodo za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, saj je odškodnina v znesku 8.000,00 EUR tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna. Sodišče prve stopnje jo je dosodilo ob upoštevanju trajanja in stopnje bolečin, ki jih je imela tožnica. Tako trajanje in stopnja telesnih bolečin ter ostale nevšečnosti med zdravljenjem opravičujejo višino dosojenega zneska iz tega naslova.

Prav tako je primeren tudi znesek odškodnine za nematerialno škodo iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu v višini 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč tako na podlagi izvedenskega mnenja kot tudi izpovedi tožnice ugotovilo, da je tožnica ob poškodbi utrpela izredno močan primarni strah, saj je mislila, da je izgubila levo oko, medtem ko je po operaciji trpela sekundarni strah, zaradi izida zdravljenja in posledic poškodbe in to pri odmeri odškodnine iz tega naslova v celoti in pravilno upoštevalo.

Na podlagi navedenega je primerna odškodnina iz naslova nematerialne in materialne škode odškodnina v znesku 29.000,00 EUR. Glede na tožničin soprispevek, ji je tožena stranka dolžna izplačati znesek 23.200,00 EUR, do višjega zneska pa tožnica ni upravičena.

Zaradi navedenega je se spremenil tudi uspeh strank v sporu. Tožeča stranka je v sporu uspela 42,93 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v višini 2.964,72 EUR, v tem odstotku, torej 1.272,75 EUR. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 57,07 % njej odmerjenih potrebnih stroškov postopka v višini 1.740,88 EUR, kar je 1.360,98 EUR.

Kot izhaja iz navedenega, je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela in sicer 21,89 % (izpodbijala je znesek 39.489,12 EUR in uspela z zneskom 8.642,32 EUR). Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke so stroški sodne takse v višini 30,00 EUR, nagrada za postopek po tar št. 3210 v višini 942,40 EUR, 20,00 EUR za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter DDV na odvetniške storitve v višini 211,73 EUR, kar je skupaj 1.204,13 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela 21,89 %, ji je tožena stranka dolžna povrniti 263,58 EUR pritožbenih stroškov s 154. členom ZPP, svoje stroške pritožbe pa krije sama, saj s pritožbo ni uspela.