Jedro

Neogibna potrebnost pripora pomeni, da se je sodišče prepričalo, da milejši ukrepi ne bi zagotovili nemotenega poteka kazenskega postopka oziroma varnosti ljudi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom dne 24. 10. 2014 odredil pripor zoper obdolženega B. G. iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitev materialnega prava z obrazložitvijo, da zakon sodišču ne dopušča presoje, kateri ukrep naj bi se v praksi izkazal za uspešnega. Navaja, da sodišče ne more vnaprej presojati in predvidevati, ali bo obdolženec morebitni milejši ukrep kršil, ampak je presoja sodišča pri odrejanju ukrepov iz XVII. poglavja ZKP omejena zgolj na vprašanje, ali določen ukrep objektivno zagotavlja preprečitev stika obdolženca z oškodovancem. Sodišče bi moralo obdolžencu izreči milejši ukrep prepovedi približevanja obema oškodovancema in njihovemu skupnemu bivališču. 3. Vrhovna državna tožilka meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Pripor sodišče odredi, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, če obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, in če je odreditev pripora neogibno potrebna za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Zagovornik z navedbami v zahtevi izpodbija presojo preiskovalnega sodnika, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka (drugi odstavek 202. člena ZKP), s čimer po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP oziroma kršitev prvega odstavka 20. člena Ustave RS.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da obdolženca od izvajanja nasilja nad oškodovancema, njegovima staršema, niso odvrnili niti izrečeni ukrepi prepovedi približevanja oškodovancema, niti izdani plačilni nalogi zaradi prekrškov z elementi nasilja, niti pravnomočne obsodilne sodbe zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, ki jih je storil zoper ista oškodovanca. Obdolženec nad staršema že dalj časa izvaja fizično in psihično nasilje, pri čemer intenzivnost nasilja stopnjuje. Oškodovancema je tudi večkrat grozil, da ju bo ubil. Glede na težo očitanega kaznivega dejanja in stopnjo izkazane ponovitvene nevarnosti, je preiskovalni sodnik utemeljeno presodil, da je le z odreditvijo pripora mogoče zagotoviti varnost obeh oškodovancev, saj z milejšimi ukrepi, glede na njegovo dosedanje ravnanje, obdolžencu ni mogoče preprečiti ponovitve dejanj zoper oškodovanca, ki prebivata na istem naslovu kot obdolženec. Zakaj milejši ukrep iz 195.a člena ZKP ne bi bil uspešen, pa je v svojem sklepu razumno utemeljil tudi senat okrožnega sodišča. Na neogibno potrebnost pripora pa kaže tudi presoja preiskovalnega sodnika, da bo obdolženec na prostosti vplival na oškodovanca in predlagane priče ter na ta način oviral potek kazenskega postopka, česar ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi.

Neogibna potrebnost pripora pomeni, da se je sodišče prepričalo, da milejši ukrepi ne bi zagotovili nemotenega poteka kazenskega postopka oziroma varnosti ljudi(1). V izpodbijanem sklepu je preiskovalni sodnik to svoje prepričanje tudi obrazložil, in zaključil, da varnosti oškodovancev in nemotenega poteka kazenskega postopka z milejšimi ukrepi ni možno zagotoviti. S tem je zadoščeno tako zakonskim (drugi odstavek 202. člena ZKP) kot ustavnim (prvi odstavek 20. člena Ustave) zahtevam glede neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka.

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 59/2003 z dne 6. 3. 2003.