- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSC Sklep I Cp 329/2025
ECLI:SI:VSCE:2025:I.CP.329.2025 Civilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Pritrditi je sicer pritožbi, da sama opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, ne pa tudi nadaljnji graji, da dodatnih pogojev sodišče ni presojalo in da v tem delu sklep ni obrazložen. Prvostopno sodišče se je v zvezi z vsebino dolžne pojasnilne dolžnosti kot neločljivim elementom presoje nepoštenih pogodbenih pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot oprlo na stališča Vrhovnega sodišča, ki je v svojo sodno prakso preneslo kriterije, katere je glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti začrtalo SEU.
Izrek
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.
Obrazložitev
1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 149/2025 z dne 2. 6. 20251 (I. to0dka izreka). Odlo0ditev o stro61kih zavarovanja z za0dasno odredbo je pridr7ealo za kon0dno odlo0dbo (II. to0dka izreka).
2.Zoper sklep v celoti se pravo0dasno prito7euje to7eena stranka po poobla61cencu. Uveljavlja vse prito7ebne razloge po prvem odstavku 338. 0dlena v zvezi s 366. 0dlenom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 239. 0dlenom in 15. 0dlenom Zakona o izvr1bi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da se prito7ebi ugodi ter se izdani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep o za0dasni odredbi ugodi ter da se razveljavi sklep o za0dasni odredbi oz. podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odlo0danje. Uvodoma graja izrazito enostransko presojo sodi610da in navaja, da se sodi610de ne opredeli do njenih 61tevilnih navedb, kar izkazuje najmanj kr61itev 14. 0dlena Ustave, in ter da zanemari nekatera novej1a stali10d0d Vrhovnega sodi610da glede zastaranja ter posledic morebitne ni0dnosti Kreditne pogodbe. Dejansko stanje je ugotovljeno nepopolno, nanj je napa0dno aplicirano materialno pravo. Tudi sicer so stali10d v sklepu pravno zmotna, zaradi 0derih so ji bile kr61ene ustavne in konvencijske pravice.
Sodi610du prve stopnje o0dita, da se je napa0dno neposredno sklicevalo na Direktivo 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potro61ni1kih pogodbah (Direktiva 93/13, tudi Direktiva) in na sodno prakso Sodi610da Evropske unije (SEU), ki razlaga Direktivo, na na0din, da iz nje zgre1eno izpeljuje domnevne pravne posledice, kar je v nasprotju z u0dinkom, ki ga (lahko) imajo odlo0b SEU, ki razlagajo direktive. Skladno s 3.a 0dlenom Ustave je glede pravne narave in u0dinkov pravnih aktov Evropske unije (EU) treba upo61tevati dolo0bve Pogodbe o delovanju EU (PDEU), po kateri direktive nimajo neposrednega u0dinka in se posamezniki nanje v sporih zoper druge posameznike ne morejo sklicevati. Tudi razlage Direktive ne morejo veljati neposredno v dr7eavi 0dlanic, 61e posebej ne na podro0djih, ki jih direktiva sploh ne ureja. Na0delo lojalne razlage se uporablja le za razlago implementacijskih predpisov, ko dolo0bve prava EU ne veljajo neposredno, kar pa ZIZ ni. Stali10de, da je treba vse nacionalne predpise razlagati skladno s cilji Direktive 93/13, predstavlja nedopustno 1iritev na0dela lojalne razlage. Sodi610de je izpolnjenost pogojev za izdajo za0dasne odredbe presojalo z neposredno uporabo stali10d v sodbi C-287/22, ne da bi preverilo primerljivost dejanskega stanja, da bi bila lahko stali10da SEU sploh aplikativna. Prezrlo je, da iz zadeve C-520/21 (z enakim izhodi10dem tudi v C-287/22), izhaja, da je bilo v poljskih kreditnih pogodbah dolo0deno odpla0devanje mese0dnih anuitet v CHF v poljskih zlotih, s prera0dunom mese0dne obveznosti na podlagi internega menjalnega te0daja banke, ki so ga te lahko enostransko spreminjale. Ker Direktiva pravil vra0danja v primeru neveljavnosti pogodbe zaradi nepo1tenega pogoja ne ureja, se uporabljajo restitucijska pravila dr7eave 0dlanice, ki morajo biti skladna s pravom EU in cilji Direktive. Zato se uporabljajo za kondikcijske zahtevke pravila Obligacijskega zakonika (OZ). Tudi po mnenju Vrhovnega sodi610da (predlog II Ips 14/2025, podobno Vi1je sodi610de v Ljubljani v zadevi II Cp 1255/2024) dolodb OZ ni mogode razlagati tako, da banka ne bi bila upravidena do nobenega nadomestila za posojeni kapital, zato je sodi610de, ko je pri presoji izkazanosti pogoja te7eko nadomestljive 1kode upo61tevalo zgolj glavnico kredita v EUR protivrednosti, napa0dno uporabilo materialno pravo, ko se je neposredno sklicevalo na sodno prakso SEU, ki je v nasprotju z nacionalnim pravom.
Sodi610de je pravni standard pojasnilne dol7enosti, kot je bila ta v 0dasu sklenitve Kreditne pogodbe opredeljena v 6. 0dlenu ZPotK, bistveno raz1irilo, kar pomeni retroaktivnost, ki je v nasprotju s 155. 0dlenom Ustave. 0de Zakon o potro61ni1kih kreditih (ZPotK) v 0dasu sklenitve Pogodbe vsebine pojasnilne dol7enosti ni opredeljeval na na0din, kot jo sedaj, potem ipso iure velja, da ta v sedaj zahtevani obliki in vsebini ni bila zahtevana. Prav tako s pravom EU ni skladna razlaga direktiv, ki za posameznike dejansko na novo raz1irja pravno obveznost, ki pred tem v implementacijskem predpisu ni bila vsebovana, pri 0derem pri0dakovanega standarda strokovnosti, iz katerega Vrhovno sodi610de v svoji novej1i sodni praksi napaja na0delo vestnosti in po1tenja, ni mogode napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, ki jih banke tudi niso mogle upo61tevati. Zato bi sodi610de 1e toliko bolj moralo odgovoriti na o0ditke o retroaktivnosti.
Zakonski pogoji za izdajo za0dasne odredbe, pri 0derem sodi610de tudi ni presojalo bistvenega pogoja - reverzibilnosti, niso podani. Sodi610de se je do ugovora zastaranja kondikcijskega zahtevka opredelilo pav1alno, da denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja nedenarne terjatve, zanemarilo pa je, da je za0dasno odredbo utemeljevalo ravno z domnevno izkazanostjo prepla0dila kot te7eko nadomestljive 1kode. Ni se opredelilo do zapisnika informativnega razgovora z dne 17. 4. 2013, na podlagi katerega se je to7ea0da stranka 7ee takrat (lahko) zavedala valutnega tveganja. Zato je kr61ena pravica do izjave, posledi0dno je napa0dno ugotovljeno dejansko stanje in napa0dno aplicirano materialno pravo.
To7ea0da stranka je prejela izrecno opozorilo, da s sklenitvijo Kreditne pogodbe prevzema obrestno in valutno tveganje, najprej ustno pred sklenitvijo Kreditne pogodbe, nato z izrecno izjavo v Pogodbi, s katero potrjuje seznanjenost in pristanek na tveganja, 0deprav ta ni bila obvezna sestavina tovrstnih kreditnih pogodb, in 61e s strani notarja, na podlagi 0derega bi povpre0dni potro61nik zagotovo razumel vpliv spremembe menjalnega te0daja na njegovo obveznost. Povzemanje izpovedi pri0de A. A. je pristransko, glede na ugovoru prilo7eeni prepis zasli1anja pri0de iz podobnega postopka pred Okro7enim sodi610dem v Ljubljani (P 862/2019-II), v katerem je pri0da med drugim izpovedala, da so stranke tudi opozarjali, da lahko obrok kar precej zraste; posledi0dno je napa0dno ugotovljeno dejansko stanje. Informacije povpre0dno skrbnemu potro61niku omogo0dajo, da razume ekonomske posledice sklenitve tovrstne kreditne pogodbe, tudi z vidika dejstva, da je v Republiki Sloveniji pri61lo 7ee do ve0dkratne zamenjave nacionalne valute, kljub temu pa sodi610de neupravi0deno podcenjuje njegovo znanje in izku1nje. Ni definicije "zelo slabega scenarija" in ne konkretizacije obsega pojasnil, ko se to7enki abstraktno in nekonkretizirano o0dita, da to7ee0de stranke z mo7enostjo slednjega ni seznanila, po drugi stranki pa od to7ene stranke zahteva konkretno ponazoritev porasta mese0dnih anuitet. Tudi v tem delu je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno oziroma napa0dno, posledi0dno je tudi napa0dno aplicirano materialno pravo. Sodi610de predpostavk iz prvega odstavka 24. 0dlena Zakona o varstvu potro61nikov (ZVPot) ni presojalo, temve0d je zgolj pav1alno navedlo, da naj bi bil pogodbeni pogoj nepo1ten po vseh 61tirih alinejah citirane dolo0dbe, kar predstavlja bistveno kr61itev dolodb pravdnega postopka.
Sodi610de je izvedlo pav1alno analizo pogoja te7eko nadomestljive 1kode iz 2. alineje drugega odstavka 272. 0dlena ZIZ, brez konkretnih trditev o tak1ni 1kodi. Ravnalo je v nasprotju z izrecnimi napotki Ustavnega sodi610da (Up-275/97). Nekriti0dno je sledilo navedbam to7ee0de stranke, da naj bi obveznosti iz Kreditne pogodbe (domnevno) 7ee prepla0dala, kar ne dr7ei (na0delo monetarnega nominalizma; 0dlen 1065 Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Zaradi neopredelitve do teh navedb je podana bistvena kr61itev dolodb postopka, sodi610de pa tudi ni preverilo primerljivosti dejanskega in pravnega stanja v sodbah, na katere se sklicuje. Neutemeljeno, z neposredno uporabo stali10d sodne prakse SEU, ki so v nasprotju z nacionalno zakonodajo, je 1telo, da to7enka ni upravidena do nadomestila za uporabo njenega denarja (nasprotno Vi1je sodi610de v Ljubljani v II Cp 1255/2014 z dne 23. 4. 2025). To7ea0da stranka in sodi610de bi morala obrazlo7eiti, zakaj naj bi raz1iritev toebnega zahtevka oz. vlo7eitev nove toebe predstavljala te7eko nadomestljivo 1kodo. Zgolj pav1alno sklicevanje na sodno prakso SEU ne izpolnjuje standarda obrazlo7enosti sodne odlo0dbe (bistvena kr61itev dolodb pravdnega postopka), ki je ni mo7e preizkusiti. Posledice za to7ee0do stranko v primeru neizdaje za0dasne odredbe bi bile zgolj denarne, dolobve Zakona o sodnih taksah in Zakona o brezpla0dni pravni pomo0di pa ji omogo0dajo dostop do ustreznega sodnega varstva. Zato je tudi brez izdane za0dasne odredbe mo7e zagotoviti polni u0dek Direktive.
3.To7nika v po poobla1cencu podanem pravo0dasnem odgovoru na prito7ebo vsebinsko ob1irno odgovarjata na prito7ebo, sklicujo0d se na potrebo po prevladi polo7aja, ki ga urejajo postopkovna pravila, skladna sodni praksi SEU v smeri razlagalnih sodb. Predlagata, da se prito7eba zaradi neutemljenosti zavrne.
4.Prito7eba ni utemeljena.
5.Sodi610de druge stopnje prito7ebno obravnava sklep, s katerim je prvostopno sodi610de2 odlo0dilo o ugovoru to7e ne stranke zoper sklep o izdani za0dasni odredbi. Zato so predmet vsebinske prito7ebne presoje lahko le tiste ugovorne navedbe, ki jih je prvostopno sodi610de presojalo v izpodbijanem sklepu, oz. prito7ebna graja o neopredelitvi kljub podanim trditvam v ugovoru. Prito7ebnemu sodi610du striktna razlaga dolodbe 350. 0dlena ZPP o mejah prito7ebnega postopka nalaga, da upo61teva le tiste prito7ebne navedbe, ki so konkretizirane in jasne3. Glede grajanih procesnih kr61itev mora tako prito7ebnik konkretno opisati procesno dejstvo vklju0dno s procesno tezo o obstoju procesne kr61itve. Zato prito7ebno sodi610de ni upo61tevalo v prito7ebi vsebovanih posplo1enih o0ditkov. Prvostopno sodi610de je tudi temeljito obravnavalo vse to7enkine ugovore in nanje prepri0dljivo odgovorilo, zato ni podana graja o kr61itvi 14. 0dlena Ustave, ki jo prito7eba sicer posplo1eno utemeljuje s stali10dem, da se sodi610de v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do 61tevilnih navedb in dokazov to7ene stranke.
6.Neutemeljeni so nadalje sicer ob1irni prito7ebni o0ditki o zmotni uporabi materialnega prava zaradi uporabljenega prava EU - Direktive 93/13 in zaradi sklicevanja na sodno prakso SEU (predvsem sodbo C-287/22), glede katere nenazadnje tudi prito7eba sama priznava razlagalni u0dek v razmerju do Direktive. Prav tako sta neutemeljeni graja o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in vsebinsko uveljavljana absolutna bistvena kr61itev dolodb postopka iz 8. oz. 14. to0dke drugega odstavka 339. 0dlena v zvezi s 366. 0dlenom ZPP,4 0de je v tej smeri razumeti grajo, da bi sodi610de glede na uporabo novega standarda pojasnilne dol7enosti in njegov prelomni pomen 1e toliko bolj moralo odgovoriti na o0ditke o retroaktivnosti, kot bo vse pojasnjeno v nadaljevanju.
7.Prito7ebno sodi610de ugotavlja, da je sodi610de prve stopnje presojo o tem, ali je to7ena stranka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo za0dasne odredbe, pravilno oprlo na dolodbe ZIZ5 in hkrati upo61tevaje cilje in temeljna na0dela, izhajajo0da iz Direktive 93/13, ter pri tem tudi sodbi C-287/22 in C-520/21, s katerima je SEU podalo razlago Direktive, vse na na0din, da je dolob o 272. 0dlena ZIZ razlagalo skladno in lojalno s pravom EU, torej v skladu s pomenom in cilji prava EU, o 0emer se je 7ee izrekla tudi ob1irna novej1a sodna praksa.
8.Odlo0ditev v delu, ki se nana61a na verjetnosten obstoj terjatve, je sodi610de pravilno temeljilo na v 0dasu sklenitve Pogodbe o dolgoro0dnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo in z njima povezanih aktov veljavnih dolodbah ZVPot.6 Ker gre za potro61ni1ki spor, je tudi dolodbe omenjene nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb SEU v zvezi z Direktivo, kot mu to nalaga na0delo lojalne razlage. Slednje od nacionalnega sodi610da zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odlo0danjem oblikuje SEU kot izklju0dno pristojno za razlago prava EU. Posledi0dno so sodbe SEU za nacionalna sodi610ca neposredno zavezujo0d pravni vir. Sodi610de prve stopnje je zato pravilno upo61tevalo in obrazlo7eilo,7 da morajo nacionalna sodi610ca ob upo61tevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo na0dinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni u0dinki Direktive 93/13 in dose7ee re61itev v skladu z njenim ciljem, kar vklju0duje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, 0de temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni zdru7eljiva s cilji Direktive. Prito7ebnica zato z druga0dnimi ob1irnimi stali10d i o nepravilnem sklicevanju prvostopnega sodi610da na Direktivo in sodno prakso SEU v povezavi z navedbami o neobstoje0dem horizontalnem in neposrednem u0deku Direktive, nadaljnjimi o zgre1enih pravnih posledicah v zvezi s sklicevanjem na na0delo primarnosti prava EU in o nedopustni 1iritvi na0dela lojalne razlage, upo61tevaje ob tem vsebino 3.a 0dlena Ustave in vsebino sodb C-287/22 in C-520/21, ne more uspeti s prito7ebnimi navedbami o nepravilni uporabi materialnega prava.
9.Prav tako ne gre pritrditi pritožbeni graji, da je sodišče prve stopnje prezrlo neprimerljivost dejanskega stanja v zadevah C-287/22 in C-520/21. Pritožbeni očitek bi po vsebini lahko predstavljal očitek o kršitvi načela kontradiktornosti iz 8. oz. neobrazloženosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, ki pa ni utemeljen, ker se je sodišče, ko je presojalo vsebino ustrezne na eni in podane pojasnilne dolžnosti na drugi strani, seznanilo z ugovornimi navedbami tožene stranke, ki jih je tudi vsebinsko obravnavalo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev zmožna preizkusa, sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da so dejanske okoliščine v bistvenem in ob uporabi standarda verjetnosti podobne okoliščinam iz sedaj obravnavane zadeve, po pritožnici izpostavljene razlike pa niso bistvene. Primerljivost predstavlja predlagani začasni ukrep odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovana valutna klavzula v CHF. Zato se je prvostopno sodišče, upoštevaje učinek erga omnes in načelo evrolojalne razlage, na katero je nacionalno sodišče vezano z učinkom za nazaj, utemeljeno sklicevalo na obe citirani sodbi SEU. Tudi v zvezi z napolnitvijo pravnega standarda težko nadomestljive škode, glede katerega je sledilo začrtanemu okviru iz odločbe SEU C-520/21, s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pritožba glede na navedeno s trditvami o dolžni uporabi določb Obligacijskega zakonika (OZ) glede kondikcijskih zahtevkov, za katere vztraja, da se uporabljajo v primeru posledic ničnosti dvostranskih pogodb in pri neupravičeni obogatitvi, kot tudi s sklicevanjem na navedbe Vrhovnega sodišča v predlogu II Ips 14/2025 ali na sicer meritorno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1255/2024, ne more uspeti izpodbiti pravilnega pristopa sodišča prve stopnje v postopku zavarovanja (z vsemi njegovimi značilnostmi), čemur pritrjuje ustaljena aktualna sodna praksa, ki ni v nasprotju z nacionalnim pravom, temveč je odraz evrolojalne razlage slednjega. Nenazadnje tudi pritožba priznava, da se uporabljajo restitucijska pravila države članice, ki morajo biti skladna s pravom EU in cilji Direktive.
10.Prav tako nista podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, če je tako razumeti grajo, da bi sodišče glede na uporabo novega standarda pojasnilne dolžnosti s prelomnim pomenom v obravnavanem primeru, ki ga je razširilo, še toliko bolj moralo odgovoriti na očitke o retroaktivnosti. Sodišče se je v točki 21 obrazložitve sklepa jedrnato in izrecno opredeljujoč se tudi do ureditve v ZPotK, veljavni v času sklepanja Pogodbe, izjasnilo do vprašanja retroaktivnosti. Pritožbeno sodišče se z argumentacijo strinja in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje, ob tem, ko je tožena stranka kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditno obveznost tožeče stranke (tega pritožbeno ne zanika), in da gre torej za vprašanje iz njene stroke, na katerega je banka morala znati odgovoriti že ob sklepanju pogodbe. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je retroaktivna uporaba predpisov v RS izrecno prepovedana po 155. členu Ustave RS, vendar ni pritrditi njenim nadaljnjim navedbam, da gre za bistveno razširitev pravnega standarda pojasnilne dolžnosti in posledično za nedopusten poseg v temeljne ustavne in konvencijske človekove pravice (predvsem pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in varstvo premoženja po 1. členu Prvega protokola EKČP 8). Aktualna sodna praksa o obsegu dolžnega pojasnila v postopku sklepanja kreditnih pogodb, vezanih na CHF valuto, ki sta jo povzela tudi Vrhovno in Ustavno sodišče, je obsežna in v zadnjem obdobju utrjena. Sodišče z uporabo stališč novejše sodne prakse, ki ni spreminjala vsebine temeljnih načel, ni zaobšlo načela prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč je zgolj zapolnilo pravni standard pojasnilne dolžnosti na način vsebinske opredelitve dolžnega ravnanja toženke kot dobrega strokovnjaka v času sklepanja Pogodbe.
11.Sodišče prve stopnje se je v točki 10 izrecno izjasnilo o ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka, ki ga je pravilno zavrnilo. Zato ni pritrditi pritožbeni graji, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženke glede zastaranja kondikcijskega zahtevka. 9 Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da predmet zavarovanja ni denarni zahtevek, zato vprašanje njegovega zastaranja, ob tem, ko je okoliščina preplačila presojana v zvezi s pogojem iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ni pravno pomembno. Vsebinsko uveljavljana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, tudi ne posledično zatrjevano napačno dejansko stanje in zmotna uporaba materialnega prava.
12.Sodišče prve stopnje se je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je presojalo verjetnosten obstoj terjatve, kot to pravilno opozori pritožba, res nedopustno sklicevalo na druge sodne odločbe iz podobnih zadev, vendar pa je nato v nadaljevanju (glej točke 19 - 21) obrazložilo tudi opravljeno presojo konkretnih okoliščin glede ne/izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Zatrjevane kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), do nepristranskosti (člen 23 Ustave) in do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave oz. 13. člen EKČP) zato niso podane.
13.Pritožba s ponavljanjem ugovornih navedb glede danega izrecnega opozorila o možnosti spremembe mesečnih anuitet v primeru spremembe referenčne obrestne mere CHF LIBOR (obrestno tveganje) ter o možnosti spremembe mesečne obveznosti zaradi spremembe menjalnega tečaja EUR:CHF (valutno tveganje), ne more izpodbiti zaključkov sodišča v točki 19 obrazložitve, da dano opozorilo ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti. Ob tem, ko pritožba ne izpodbija zaključka, da tožnika nista bila opozorjena na možnost zelo velike depreciacije tolarja in na tveganja, ki jih prevzemata, ter na to, kako bi na njuno kreditno obveznost v celotnem obdobju odplačevanja kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute, tudi ne more uspeti z navedbami o pristranskem povzemanju izpovedi priče A. A. (v zadevi P 862/2019 Okrožnega sodišča v Ljubljani), za katero tudi sama navaja, da je izpovedala o opozorilih strankam, da lahko obrok precej zraste, niti z nadaljnjimi navedbami o podcenjevanju znanja in izkušenj povprečnega potrošnika. Pojasnilna dolžnost v zvezi z obrestnim in valutnim tveganjem tudi ne more biti izpolnjena le z realizacijo predpisane zakonske določbe o vsebini pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo ali z ustno ter pisno izjavo o seznanitvi in pristanku na tveganja, kot tudi ne z obvestilom notarja, če ni vsebovala potrebnih opozoril. Čeprav je omenjalo zadostno opozorilo o možnosti zelo slabega scenarija, je prvostopno sodišče že pred tem povsem konkretno pojasnilo, da četudi toženka ni vedela, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek z možnimi pomembnimi posledicami na valutni par (česar ji ne očita), bi glede na opozorila Banke Slovenije tožnika morala opozoriti, da lahko v dolgoročnem razmerju kadarkoli nastopi takšen dogodek. 10 Očitek dvojnih meril zato ni na mestu in ugotovitev pritožnica z navedbami o nemožnosti predvideti bodoče gibanje menjalnih tečajev ne uspe izpodbiti. Povsem konkretno se je sodišče zato opredelilo glede verjetne izkazanosti, da tožnika nista prejela zadostnih informacij, na podlagi katerih bi lahko presodila dejanski obseg valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev, ter tveganja, ki jih bosta v primeru velikega znižanja valute, v kateri prejemata dohodke, morda težko nosila. 11 Takšnega zaključka pritožba ne uspe izpodbiti. Sklicevanje na pisno izjavo B. B. v zvezi z navedbami o spoštovanju relevantne zakonodaje ter priporočil Banke Slovenije, na katero se toženka v ugovoru ni sklicevala, predstavlja nedopustno novoto (člen 337 ZPP); toženka za zapoznelo sklicevanje nanjo ni navajala razlogov. Prvostopno sodišče je trditve o tem, kakšno vsebino bi morale imeti dane informacije potrošniku - tožnikoma, in kakšno vsebino je dejansko dana informacija vsebovala, torej o ne/izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, presojalo vestno in glede na konkretne okoliščine, vse s stopnjo verjetnosti, o čemer se je prepričljivo in obširno opredelilo v točkah 18 - 21 obrazložitve.
14.Pritrditi je sicer pritožbi, da sama opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, ne pa tudi nadaljnji graji, da dodatnih pogojev sodišče ni presojalo in da v tem delu sklep ni obrazložen. Prvostopno sodišče se je v zvezi z vsebino dolžne pojasnilne dolžnosti kot neločljivim elementom presoje nepoštenih pogodbenih pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot oprlo na stališča Vrhovnega sodišča, ki je v svojo sodno prakso preneslo kriterije, katere je glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti začrtalo SEU. Obrazložitev, vsebovana v 21. točki izpodbijanega sklepa, je zmožna preizkusa, sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato vsebinsko uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
15.V novejši sodni praksi zavarovanj zahtevkov potrošnikov zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev je že utrjeno stališče, da besedilo drugega odstavka 272. člena ZIZ omogoča razlago, skladno z bistveno vsebino sodbe C-287/22. Reverzibilnost, do katere se pritožba obširno opredeljuje, ni relevanten pogoj, ki bi ga bilo potrebno presojati; sodba C-287/22 njegove presoje ne nalaga, o čemer se je izjasnilo že prvostopno sodišče. 13 Ob izkazani verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je potrebno presojati le še pogoj težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), tega pa je, glede na C-287/22, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. 14 Za presojo dodatnega pogoja je odločilna možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo nepoštenega pogodbenega pogoja, o čemer je večinsko poenotena tudi aktualna sodna praksa, ki ni v nasprotju s pravom EU. Že SEU (uporabljivost stališč, ki niso v nasprotju z nacionalno zakonodajo, je pritožbeno sodišče že pojasnilo v predhodni obrazložitvi) v zadevi C-287/22 je pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13, 15 zato ni pritrditi graji, da tožeča stranka ni podala zadosti konkretnih trditev za presojo te predpostavke ali da je sodišče ravnalo v nasprotju z izrecnimi napotki Ustavnega sodišča (Up-275/97). Ob navedenem presoja za toženo stranko ne pomeni posega v njene ustavno varovane pravice.
16.Pritožnica s pritožbenimi navedbami, da preplačila ni, ker tožnika dolgujeta ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na (sicer meritorno) odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1255/2024 in na zatrjevano pritrjevanje Vrhovnega sodišča (kar je sicer neobrazložena trditev) ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu. 15 Graja, da je sodišče presojo opravilo brez izvedbe kakršnegakoli dokaznega postopka in kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja, ob tem, ko pritožnica ni ugovarjala višini opravljenih plačil iz naslova Kreditne pogodbe, ni utemeljena. V zvezi z obravnavano predpostavko v pritožbi prvikrat uveljavljano grajo o predhodnem nepreverjanju, ali gre tudi v tem delu za primerljivost dejanskega in pravnega stanja s sodno prakso SEU, ne da bi pritožnica navajala razloge za takšno zapoznelo navajanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (člen 337 ZPP). Zato pritožba ne uspe z grajo vseh treh pritožbenih razlogov, ki jo navezuje na omenjene navedbe.
17.Sodišče prve stopnje je predpostavko težko nadomestljive škode pravilno presojalo v smislu finančnih bremen, povezanih s sodnimi postopki za uveljavitev povračilnih zahtevkov, pri čemer že sama možnost nastanka stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, predstavlja oviro za dosego polnega učinka Direktive. Pravilno je pojasnilo, 16 da poslabšanje položaja tožnikov izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji obravnavi. Varstvo je zato ob verjetnostnem preplačilu potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje sporne pogodbe, ki je verjetno nična pogodbe. Obrazložitev je zadosti konkretizirana, saj omogoča preizkus, zato je neutemeljena graja o neizpolnitvi standarda obrazloženosti, napačnem dejanskem stanju ali napačni uporabi materialnega prava; nenazadnje tožena stranka v pritožbi z razlogi celo polemizira in podaja lastna stališča o posledicah neizdaje začasne odredbe za tožnika.
18.Pritožbene graje tako niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
19.Pritožnica je priglasila stroške pritožbenega postopka, nastale ji s pritožbo. Stroške odgovora na pritožbo sta priglasila tudi tožnika. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.
-------------------------------
Z njim je delno ugodilo predlogu tožeče stranke in je (v bistvenem) začasno, do pravnomočnosti končanja pravdnega postopka, zadržalo učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. VE01 280948014 z dne 10. 2. 2006 (tudi Pogodba) in notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. VEo1 280948014 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 68/06 z dne 16. 2. 2006 (I. točka izreka).
2
Določba 58. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ.
3
VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.
4
Vse v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ, kar velja tudi za nadaljnje sklicevanje na določbe ZPP.
5
Primerjaj točko 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
6
Glej točko 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
7
Točka 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
8
Tudi iz razloga začasne narave ukrepa v postopku zavarovanja.
9
Pri čemer se pritožba tudi sicer neutemeljeno sklicuje na novejšo sodno prakso (v zadevi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 gre namreč zaradi specifičnih okoliščin za neprimerljivo zadevo).
10
Podrobneje o tem glej točko 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
11
Glej točko 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
12
Glej točko 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
13
60. točka obrazložitve sodbe SEU C-287/22.
14
Glej 57. točko obrazložitve sodbe.
15
Glej točko 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki vsebuje tudi presojo listinskih dokazov.
16
Podrobneje o tem v točkah 30 in 31 izpodbijanega sklepa.
Zveza:
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 53, 272 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.