Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti .

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških v 4. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.969,92 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Pritožnik je dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe z dne 7.11.2008 dovolilo. Zaradi delnega umika tožbe je postopek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za strah ter na plačilo denarne rente v znesku 300,00 EUR, ustavilo. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 20.862,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 16.967,12 EUR od 13.12.2005 do 29.5.2006. Kar je tožeča stranka zahtevala več (plačilo 10.509,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 dalje do plačila), je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.166,21 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v izpodbijanem delu zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina za to postavko znaša kar 21 povprečnih neto plač, kar je glede na ugotovitve izvedenca prof. dr. V. in upoštevaje podobne primere v sodni praksi (VS1997, VS002003, VS000749), preveč. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica stara 69 let, upokojena in trpi tudi za drugimi boleznimi, ki vplivajo na kvaliteto njenega življenja. Tožnica je v starosti, ko so življenjske sposobnosti v upadanju že po normalnem teku stvari. Glede odškodnine za prevozne stroške tožena stranka meni, da je tožnica neutemeljeno zahtevala tudi povrnitev stroškov telefoniranja in kopiranja, ki pa ne predstavljajo škode, ampak stroške postopka. Zmotno je stališče sodišča, da višine potnih stroškov zaradi nesorazmernih težav ni moč ugotoviti. Tožeča stranka namreč svojega zahtevka v tej smeri sploh ni konkretizirala, pač pa je le pavšalno navedla, da se je morala voziti na številne kontrole in preglede. Sodišče je navedlo, da je za en pregled potrebno 10 km, pri čemer pa ni navedlo, katero relacijo je imelo v mislih. Niti ni razvidno, katere preglede ima v mislih sodišče in katere relacije. Prav tako ni razvidno, ali sodišče stroške prisoja v vrednosti bencina, javnega prevoza ali kilometrine in katera kilometrina je bila uporabljena. Sodišče je 216. člen ZPP zmotno uporabilo, saj bi se dali potni stroški enostavno ugotoviti, če bi bile navedbe konkretizirane. Glede tuje pomoči tožena stranka meni, da je sodišče napačno presodilo izvedensko mnenje, ugotovljenega števila ur pa sploh ni pojasnilo. Sodišče je previsoko odmerilo obdobje, ko je bila tožnici za oskrbo potrebna pomoč v višini 12 ur dnevno (24.12.2001 - 4.1.2002). V času od 5.3.2002 do 6.5. 2002, ko je bila tožnica odpuščena iz zdravilišča, je bila tožnica vezana na uporabo bergel, sodišče pa je napačno ocenilo, da je potrebovala pomoč v trajanju 8 ur dnevno. Po tem obdobju je tožnica potrebovala pomoč le še občasno pri premagovanju ovir, npr. stopnic. Kljub temu, da je šlo v tem obdobju za omejeno in občasno pomoč, je sodišče ocenilo, da je tožnica potrebovala pomoč v trajanju 6 ur dnevno. Urno postavko pomoči je sodišče ocenilo na 3,34 EUR, ni pa pojasnilo, zakaj meni, da je ta postavka primerna. Izvedenec je pojasnil, da je pomoč lahko nudila neprofesionalna oseba. Pri tem pa bi bilo treba upoštevati tudi, da je bila pomoč nudena v letih 2001 in 2002, torej takratne cenovne okvire. Sodišče je napačno ocenilo število potrebnih ur pomoči, urno postavko, pa je cenilo previsoko. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo, da je tožena stranka v zamudo prišla 13.12.2005, ko je zahtevek tožeče stranke zavrnila. V skladu z določilom 2. odstavka 27. člena ZOZP je tožena stranka v zamudo prišla po poteku treh mesecev. Ob tem pa tožena stranka izpostavlja, da je sodišče zamudne obresti prisodilo od celotnega plačanega zneska odškodnine 4.066.000,00 SIT, čeprav se del tega zneska 66.000,00 SIT nanaša na stroške zastopanja in ne na izplačilo odškodnine. Glede stroškov postopka pa tožena stranka opozarja, da ji je sodišče za prvo pripravljalno vlogo neutemeljeno priznalo le 525 točk. Tudi za drugo in tretjo pripravljalno vlogo ji je priznalo prenizko nagrado. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožeča stranka dne 7.11.2008 zvišala zahtevek (rentni zahtevek, tuja pomoč). Sodišče bi moralo dejstvo, da je tožeča stranka zvišala zahtevek, na katerega je tožena stranka odgovorila, kasneje pa ga je sicer umaknila, upoštevati pri odmeri stroškov za sestavo pripravljalne vloge.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določilom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Določba 2. odstavka navedenega določila sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava kažejo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 20.100,00 EUR. Pri določitvi odškodnine se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke prof. dr. V., ki je potrdilo izpovedbi tožnice in priče S D. Pritožnik v pritožbi navaja, da primeri iz sodne prakse, na katere se je pri umestitvi odškodnine v sodno prakso sklicevalo sodišče prve stopnje, in sicer primeri: VS001980, VS001956 in VS000749, niso ustrezni. Navaja, da so tožničinemu primeru bolj podobni primeri VS002004, VS001997, VS002003, v katerih pa je bila oškodovancem iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena nižja odškodnina kot tožnici.

V vseh primerih, ki jih kot ustreznejše izpostavlja pritožba, gre za oškodovance, ki so utrpeli manj poškodb kot tožnica. In sicer: v primeru VS001997 je oškodovanka utrpela poškodbo desne goleni in veje desnega peronealnega živca. V primeru VS002003 je oškodovanec utrpel poškodbe prsnice, palca, sklepne ponvice levega kolka, leve golenice, rane na levem komolcu in obtolčenine po obeh nadlahteh, kar tudi sicer predstavlja drugačne poškodbe od tožničinih, pa tudi ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti v tem primeru s tožničinim ni primerljivo. V primeru VS002004 je oškodovanec (16 letni fant) utrpel zgolj prelom leve pogačice, medtem ko je tožnica utrpela zlom koželjnice na tipičnem mestu z odkrhnjenjem šilastega izrastka podlahtnice, zlom spodnjega dela desne nadlahtnice, zlom zunanje grče desne golenice, zlom hrustanca zunanje grče desne golenice, strganje obeh meniskusov desnega kolena, delno strganje sprednje križne vezi ter udarnino desne rame s strganjem rotatorne manšete. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri oškodovancu je bilo manjše kot pri tožnici, za katero je izvedenec dr. V. ugotovil, da ima omejeno gibljivost desne rame za 27%, desnega komolca za 28%, desnega zapestja za 15% in desnega kolena za 22%. Tožnica že lažja gospodinjska dela, kot izhaja tudi iz razlogov sodbe na strani 11., opravlja s povečanimi napori. Za oškodovanca v primeru VS002004 pa izhaja, da se ne more ukvarjati predvsem s športnimi aktivnostmi. Tako primera ni mogoče enačiti. Pa tudi sicer iz primera VS001997, na katerega se pritožba prav tako izrecno sklicuje, izhaja, da celotna dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 35 povprečnih neto plač v času sojenja. Oškodovanka v tem primeru pa ni bila vezana na uporabo invalidskega vozička, prav tako je bila pri njej hospitalizacija krajša, pa tudi utrpela je manj poškodb. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, na kar se sklicuje pritožba, pa izhaja, da je oškodovanka v tem primeru omejena v gibanju na nekaj km. Tožnica pa je omejena ne le pri vsakršnem gibanju, pač pa že pri izvajanju osnovnih opravil: oblačenje, obuvanje, osebna higiena, težave ima tudi pri posedanju na stol in vstajanju in pri ostalih opravilih, kar obširno izhaja iz razlogov sodbe na strani 11. Prav tako so primeri iz sodne prakse, na katere se je pri umeščanju tožničine odškodnine v sodno prakso sklicevalo sodišče prve stopnje, primerljivi in korektno izbrani. Obravnavan primer pa je mogoče umestiti tudi med primere VS001624, VS002054, VS000700. V teh primerih je bilo oškodovancem prav tako dosojenih 36 neto plač celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot v tožničinem primeru. Tudi ostale okoliščine, na katere se sklicuje pritožba (starost tožnice, druge bolezni) je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo. Ker je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti primerna in ustrezno umeščena v sodno prakso, so pritožbeni očitki, ki grajajo njeno višino, neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje določila 216. člena ZPP ni uporabilo zmotno, kot neutemeljeno navaja pritožba. Prav tako tožnici ni priznalo stroškov telefona in kopiranja, kar napačno izpostavlja pritožba. Kot izhaja iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje tožnici na podlagi predložene zdravniške dokumentacije in izvedenskega mnenja, ki nastanek potnih stroškov potrjujejo, priznalo le odškodnino za prevozne stroške zaradi zdravljenja v višini 417,29 EUR. Ni pa ji priznalo ostalih stroškov telefoniranja in kopiranja. Zato pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica pravico do povrnitve škode, višino pa bi lahko ugotovilo samo z nesorazmernimi težavami, je določilo 216. člena ZPP pravilno uporabilo.

Glede tuje pomoči pritožnik navaja, da je sodba napačna tako glede ugotovitve potrebnega števila ur tuje pomoči kot tudi višine urne postavke (3,34 EUR). Tožnica je vtoževala pomoč za 12 ur dnevno po 3,34 EUR na dan za 8 mesecev. Upoštevaje ugotovitve izvedenca dr. V. je sodišče prve stopnje obdobje, v katerem je tožnica potrebovala pomoč, razdelilo v tri obdobja. Za prvo obdobje, ko je bila tožnica popolnoma odvisna od drugih, ji je priznalo 12 ur pomoči dnevno. V ostalih obdobjih pa je potrebno pomoč tožnice znižalo najprej na 8 ur dnevno, kasneje pa na 6 ur dnevno. Pri tem se je oprlo na ugotovitve izvedenca prof. dr. V. o zmožnostih tožnice. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri določitvi števila ur potrebne pomoči izhajalo iz izvedenskega mnenja prof. dr. V., ki sta ga sprejeli obe pravdni stranki, očitki o previsoko odmerjenem času pomoči niso utemeljeni. Prav tako pa ni utemeljen očitek tožene stranke, da je urna postavka 3,34 EUR za uro pomoči previsoka. Pritožbeno sodišče se namreč z oceno prvostopenjskega sodišča o primernosti tega zneska strinja.

Glede na to, da se določilo 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) uporablja za nesreče, ki so se zgodile po 27.6.2007 dalje (Uradni list RS, št. 52-2780/2007), obravnavana nezgoda pa se je zgodila 12.12.2001, so pritožbeni očitki pritožnika o tem, da bi bilo pri ugotavljanju zamude tožene stranke potrebno uporabiti to določilo, neutemeljeni. Da je tožena stranka prišla v zamudo 13.12.2005, ko je zahtevek tožeče stranke, ki ga je prejela že 18.10.2005, odklonila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo. Pritožbeni očitek o tem, da tožnica od zneska 275,41 EUR (stroški zastopanja) do zamudnih obresti ni upravičena, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Utemeljeno pa pritožba navaja, da ji je sodišče prve stopnje za sestavo pripravljalnih vlog priznalo prenizko nagrado. Za sestavo prve pripravljalne vloge s povečanim punktumom je tožena stranka upravičena do nagrade v višini 1400 točk. Za sestavo druge pripravljalne vloge 525 točk in tretje vloge 350 točk, kar pomeni, da je tožena stranka poleg priznane nagrade upravičena še do dodatnih 1.050 točk nagrade. Upoštevaje navedeno in že priznano nagrado toženke v višini 3175 točk, materialne izdatke, sodne takse v višini 146,64 EUR in 20% DDV, znašajo pravdni stroški tožene stranke 2502,50 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pravdi (33,39%) je tožena stranka upravičena do povrnitve 835,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati stroške v višini 1.969,92 EUR.

Zaradi napačne uporabe določila tarifne številke 19 Odvetniške tarife je sodišče prve stopnje toženki stranki napačno odmerilo pravdne stroške. V skladu z določilom 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo v 4. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 1.969,92 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.

Ker ostali razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, kot tudi razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, se v preostalem delu pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožnica s pritožbo uspela samo v sorazmerno majhnem delu, je na podlagi 2. odstavka 154. člena v zvezi z določilom 165. člena ZPP dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške.