Jedro

Tožnici je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 7. alinee

75. člena ZDR v zvezi z 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih (ki določa, da delavcu, ki v roku 7 let od uveljavitve zakona ne pridobi zahtevane izobrazbe, preneha delovno razmerje), saj v predpisanem roku ni pridobila zahtevane izobrazbe za delovno mesto pomočnice vzgojitelja, ki ga je zasedala. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo iz navedenega razloga, ne pa po 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR (odpoved PZ iz razloga nesposobnosti), tožnica ni upravičena do odpravnine po 109. členu ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se zahtevek tožeče stranke J. J., da ji je tožena stranka Vrtec M., dolžna plačati odpravnino v znesku 318.010,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh.

Tožeča stranka J. J. je dolžna povrniti toženi stranki Vrtec M. stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku

64.550,60 SIT, v 8 dneh ter stranskemu intervenientu RS, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport 41.581,20 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2004 dalje do plačila, v 8 dneh". Tožeča stranka J. J. je dolžna povrniti toženi stranki Vrtec M. stroške pritožbe v znesku 59.600,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnici odpravnino v znesku 318.010,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka v znesku 80.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (28.4.2004) do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da je tožnici s sklepom z dne 26.2.2003 prenehalo delovno razmerje, ker v določenem roku v skladu z 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih (ZVrt, Ur.l. RS št. 12/96, 44/2000) ni pridobila ustrezne izobrazbe, potrebne za njeno delovno mesto. Način prenehanja pogodbe o zaposlitvi izhaja iz 7. alinee 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). V konkretnem primeru torej ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to razloguje napadena sodba, temveč za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu. To sledi tudi iz okrožnice stranskega intervenienta z dne 14.1.2003 in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 32/2003 z dne 7.10.2003. Pritožba je utemeljena.

Kljub temu, da je tožnici pri toženi stranki delovno razmerje trajalo do 30.9.2003 in kljub nepojasnjenim dejstvom o tem, na kateri podlagi je tožnica ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki oz. ji je bilo to podaljšano ali ponovno sklenjeno tudi v času od 15.3.2003 do 30.9.2003, med strankama ni spora o tem, da je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici na podlagi odločbe tožene stranke z dne 26.2.2003, ki temelji na 2. odst. 58. člena ZVrt in 7. alinei 75. člena ZDR, in ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Razlog za prenehanje pogodbe v skladu z 2. odst. 58. člena ZVrt je v tem, da tožnica v sedmih letih po uveljavitvi tega zakona ni pridobila ustrezne izobrazbe za delovno mesto, ki ga je zasedala, kar ima v skladu s to navedeno določbo zakona za posledico prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo določbo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi napačno zaključilo, naj bi šlo dejansko za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (po 2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR). Pravne podlage za takšen zaključek namreč ni, saj tožnici ni bila izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč ugotovitvena odločba, ki dejansko temelji na ustrezni pravni podlagi (t.j. zadnji alinei 75. člena ZDR v povezavi z 2. odst. 58. člena ZVrt).

Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 262/2004 z dne 23.11.2004, v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1689/2003 z dne

8.7.2004, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 32/2003 z dne

7.10.2003.

Glede na zmotno uporabo materialnega prava je mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke in navedbam stranskega intervenienta v postopku pred sodiščem prve stopnje, da gre v tej zadevi za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v drugih primerih, ki jih določa zakon, v teh primerih pa ZDR ne predvideva oz. ne določa, da delavcu, ki mu na tak način preneha pogodba o zaposlitvi, pripada tudi odpravnina.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP spremenilo izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. V posledici tega in v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP je moralo odločiti tudi o stroških postopka nasprotne stranke in stranskega intervenienta. Toženi stranki za odgovor na tožbo pripada 200 točk, enako za sodelovanje na naroku za glavno obravnavo. Pripada ji pa tudi 2% iz naslova materialnih stroškov (3. odst. 13. člena Odvetniške tarife - OT, Ur.l. RS št. 67/2003), kar upoštevajoč vrednost točke (110,00 SIT) in DDV znaša 53.856,00 SIT, z dodatnim upoštevanjem takse za tožbo (6.650,00 SIT) in kilometrine (4.044,60 SIT) pa skupaj 64.550,60 SIT. Stranskemu intervenientu za njegov odgovor pripada 200 točk, za sodelovanje na naroku 150 točk (kot je stranski intervenient priglasil), kar z 2% materialnimi stroški znaša 39.270,00 SIT, s priznanjem kilometrine v znesku 2.311,20 SIT pa skupaj 41.581,20 SIT. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji pripadajo tudi pritožbeni stroški, in sicer 250 točk po OT za sestavo pritožbe, iz naslova DDV 20% (dodatnih materialnih stroškov tožena stranka ni priglasila), kar znaša 33.000,00 SIT, skupaj s sodno takso v znesku 26.600,00 SIT pa 59.600,00 SIT. Priznane stroške je tožnica dolžna stranskemu intervenientu povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, t.j. od

28.4.2004 do plačila. Toženi stranki je dolžna povrniti stroške postopka brez obresti, saj teh tožena stranka ni zahtevala.