Jedro

Rubež dnevnega izkupička v gostinskem lokalu dolžnika kot samostojnega podjetnika predstavlja izvršilno sredstvo izvršbe na premičnine po 77. in sledečih členih ZIZ. Dnevni izkupiček oz. blagajniški inkaso namreč predstavlja gotovino, gotovina pa je premičnina, zato za rubež dnevnega inkasa veljajo omejitve oziroma oprostitve izvršbe po 5. tč. 1. odst. 79. čl. ZIZ v zvezi s 102. čl. ZIZ.

Izrek

Ugovoru dolžnika se delno ugodi.

Sklep sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora se razveljavi v delu, s katerim je zavrnjen ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe z rubežem dnevnega izkupička dolžnika v baru X, do 2/3 prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da v tem obsegu o ugovoru ponovno odloči. V preostalem se ugovor zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo, ki jo je dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 23.5.1996, opr. št. I I 1127/96, dovolilo še z novim izvršilnim sredstvom in sicer z rubežem dnevnega izkupička v bistroju X ter z žepnim rubežem dolžnika. Nadaljnje izvršilne stroške upnika je odmerilo na 22.881,00 SIT.

Dolžnik takšen sklep izpodbija s pravočasnim ugovorom. Prvenstveno trdi, da je izrek sklepa nerazumljv in da sam sebi nasprotuje, saj je sodišče dovolilo rubež dnevnega izkupička, ki naj bi ga dolžnik prejemal kot samostojni podjetnik v gospodarski družbi X d.o.o. . Nepravilnost takšne odločitve je v tem, da je družba z omejeno odgovornostjo pravna oseba in v njej nihče ne more prejemati dnevnega izkupička, še posebej pa v pravni osebi ne more svojega dela opravljati samostojni podjetnik. Zato je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). Poleg tega dolžnik meni, da dnevni izkupiček samostojnega podjetnika ne more biti predmet rubeža. Namreč, dnevni izkupiček ne predstavlja njegove plače, ampak prilive njegove dejavnosti, iz katere mora poravnati tekoče obveznosti, kot so plače zaposlenih, odvajanje davkov in prispevkov, plačila dobaviteljem in podobno. Predmet rubeža je lahko le dobiček samostojnega podjetnika. ZIZ v 80. čl. določa, da predmet izvršbe proti podjetniku ne morejo biti stroji, orodje in druge delavne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti ter surovine, polizdelki in pogonsko gorivo. Tudi v 103. čl. ZIZ določa, da predmet izvršbe niso terjatve države in samoupravnih lokalnih skupnosti za plačilo davkov in drugih obveznih dajatev ter terjatve javnih zavodov in skladov za plačilo iz naslova obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za zdravstveno zavarovanje. Dolžnik je prepričan, da je potrebno citirani zakonski določbi smiselno uporabiti tudi pri presoji, ali je dopusten rubež njegovega dnevnega izkupička. V njih je treba iskati smisel, ki ga je zasledoval zakonodajalec. Le-ta je 103. čl. ZIZ jasno nakazal, da sredstev, iz katerih se plačujejo navedene obveznosti (davki, prispevki in podobno) ni dopustno zarubiti, saj niso predmet izvršbe. Nadalje dolžnik poudarja, da njegov dolg do upnika ne izvira iz poslovanja njegove dejavnosti, z rubežem dnevnega izkupička pa bi bilo onemogočeno vsako normalno poslovanje. Za potrebe svoje dejavnosti ima namreč redno, za nedoločen čas, zaposleni dve delavki, ki jima mora iz dnevnega izkupička plačevati plače in za njiju odvajati tudi vse predpisane dajatve. S celotno in popolno zaplembo dnevnega izkupička, bi bila povsem onemogočena kakršnakoli eksistenca. Plače namreč ne prejema, pač pa se mora preživljati iz dobička njegove dejavnost. Ker je z zakonom omejeno, kolikšen del plače je dopustno zarubiti, je odločitev sodišča, da se dolžniku v konkretnem primeru zarubi celoten dnevni izkupiček, nerazumljiva. Za takšno odločitev sodišča v ZIZ ni imelo podlage. Navedeni zakon pa je prisilni predpis, ki ga je potrebno tolmačiti restriktivno in je zato dopustno izvršbo opraviti le na tistih sredstvih, za katera to zakon dovoljuje. Glede na vse navedeno je dolžnik prepričan, da rubež dnevnega izkupička v njegovi dejavnosti ni dopusten, ker gre za stvar, ki je izvzeta iz izvršbe skladno z določili 7. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ. Sodišče prve stopnje bi zato moralo predlog za dovolitev izvršbe z rubežem dnevnega izkupička zavrniti, poleg tega pa zavrniti tudi predlog za odmero nadaljnjih upnikovih stroškov postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in zavrnitev predloga upnika ter uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Upnik je na ugovor odgovoril, prerekal ugovorne trditve in predlagal njegovo zavrnitev. Poudarja, da je pri zapisu naziva dolžnikovega bistroja prišlo le do očitne pisne pomote (ta pomota je v tem, da je bilo imenu zmotno dodano še d.o.o.), kar ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo dolžnik uveljavlja v ugovoru. Neutemeljeno se dolžnik po oceni upnika sklicuje tudi na določbe 80. čl. ZIZ, ki določa, katere premičnine so izvzete iz izvršbe proti podjetniku, dnevni izkupiček pa je denarni prejemek in ne premičnina. Kateri denarni prejemki so izvzeti iz izvršbe, določa 101. čl. ZIZ, ki zaslužka oziroma denarnega izkupička samostojnega podjetnika ne omenja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe 103. čl. ZIZ, saj le ta ureja terjatve države in samoupravnih lokalnih skupnosti za plačilo davkov in drugih obveznih dajatev in ne ureja situacije, kakršna je obravnavana. Ker torej meni, da ugovor ne more biti uspešen, uveljavlja tudi povrnitev stroškov, pretrpljenih zaradi vložitve odgovora na ugovor.

Ugovor je delno utemeljen.

Ugovorna trditev, da je izrek sklepa nerazumljiv in sam s sabo v nasprotju, ne drži: sodišče prve stopnje je sicer res zapisalo, da dovoljuje rubež dnevnega izkupička v lokalu dolžnika kot samostojnega podjetnika, pri tem pa imenu bistroja X dodalo označbo d.o.o., vendar je s sklepom z dne 24.10.2000 na red. št. 58 spisa to napako (sodišče druge stopnje meni, da je šlo res za očitno pisno pomoto), kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v navedenem sklepu) odpravilo. Izrek sklepa, ki se z ugovorom izpodbija, je torej jasen in razumljiv in ni obremenjen z očitano mu absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Neutemeljeno po mnenju sodišča druge stopnje dolžnik uveljavlja tudi, da je dnevni izkupiček v njegovem lokalu izvzet iz izvršbe po določbah 80. in 103. čl. ZIZ in da je izvršba nanj zato po določbi 7. tč. 1. odst. 55. čl. istega zakona nedovoljena. Po zadnje naštetem zakonskem predpisu je podan ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo, če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena.

Upnik ima do dolžnika denarno terjatev. Izvršilna sredstva, ki jih ZIZ predpisuje za izvršbo za izterjavo denarne terjatve, so izvršba na premičnine (77. do 99. čl.), izvršba na denarno terjatev dolžnika (100. do 151. čl.), izvršba na terjatev, da se izročijo ali dobavijo premičnine ali da se izroči nepremičnina (152. do 161. čl.), izvršba na druge premoženjske oziroma materialne pravice (162. do 163. čl.), izvršba na delež družbenika (164. in 165. čl.) in izvršba na nepremičine (166. do 212. čl. ZIZ). Omejitve izvršbe glede na predmet izvršbe zakon predpisuje za vsako sredstvo izvršbe posebej. Zato je za presojo, ali je podan ugovorni razlog iz 7. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ najprej potrebno ugotoviti, katero izvršilno sredstvo predstavlja predlagani rubež dnevnega izkupička. Dnevni izkupiček je blagajniški inkaso, torej gotovina. Gotovina je premičnina. Oprostitve in omejitve izvršbe na premičnine določa 79. čl. ZIZ. Ta v 5. tč. 1. odst. določa, da predmet izvršbe ni gotovina dolžnika, ki ima stalne mesečne prejemke in sicer do mesečnega zneska, ki je po zakonu izvzet iz izvršbe, v sorazmerju s časom do naslednjih prejemkov. Napotuje torej na uporabo določb 1. odst. 102. čl. ZIZ, za uporabo teh pa je pomembno, kakšna je upnikova terjatev do dolžnika: Za terjatve iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, je namreč izvršba omejena do 2/3 prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 2/3 zajamčene plače (2. tč. 1. odst. 102. čl. ZIZ), za druge denarne terjatve pa do 2/3 prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače (1. tč. 1. odst. istega člena). V dosedanjem postopku sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, od katerih je odvisna uporaba 5. tč. 1. odst. 79. čl. ZIZ v zvezi s 1. in 2. tč. 1. odst. 102. čl. istega zakona: ni namreč ugotovilo pravne narave terjatve upnika do dolžnika, v spis pa ni vložilo izvršilnega naslova, da bi lahko sodišče druge stopnje samo presodilo, do kolikšnega zneska so dolžnikovi prejemki izvzeti iz izvršbe, to je, ali mu mora ostati 2/3 prejemkov, pri čemer mora ta znesek predstavljati celotno zajamčeno plačo ali 2/3 prejemkov, pri čemer mora ta znesek predstavljati 2/3 zajamčene plače. Zato je moralo sodišče druge stopnje sklep prvostopnega o tem, da je ugovor neutemeljen, razveljaviti v delu, s katerim se ta odločitev nanaša na prejemke, višje od 2/3, pri čemer dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače (1. tč. 1. odst. 102. čl. ZIZ), kolikor znaša najvišja mogoča omejitev izvršbe glede na pravno naravo terjatve. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku torej ugotoviti pravno naravo terjatve in o ugovoru v zgoraj navedenem obsegu ponovno odločiti. V kolikor bo ugotovilo, da je bila izvršba dovoljena na stvari, ki je izvzeta iz izvršbe oziroma na kateri je možnost izvršbe omejena (7. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ) mu bo moralo delno ugoditi. Ni pa zadnje navedeni ugovorni razlog podan glede celotnega predmeta izvršbe (blagajniške gotovine), kot zmotno meni dolžnik, saj okoliščine, kakšne obveznosti mora poravnati iz sredstev, ki predstavljajo dnevni izkupiček, za odločitev o tej zadevi ni relevantna. Neutemeljeno pa se sklicuje tudi na določbo 103. čl. ZIZ, saj le ta ureja situacije, ko kot dolžnica nastopa država.