Jedro

Po načelu zakonitosti upravnega postopka se pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa presoja z vidika pravnega stanja in dejanskega stanja, ugotovljenega v času izdaje odločbe na prvi stopnji.

Ker primera, kot je revidentov, ZVV v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa še ni urejal, mu zahtevanega statusa in z njim povezanih pravic v tem postopku ni mogoče priznati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 5. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 20. 1. 1999, ki je zavrnila njegovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Navaja, da iz dejanskih ugotovitev v upravnem postopku ne izhaja, da bi revident sodeloval v kakršnihkoli oboroženih silah, oziroma da bi bil pripadnik takratne TO Republike Slovenije, niti ne, da bi revident dobil potrdilo o vključenosti v oboroženo narodno zaščito v času osamosvojitvene vojne. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka pravilno presodila, da revident ne izpolnjuje pogojev za priznanje tega statusa, določenih v 6. alineji prvega odstavka 2. člena ZVV.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) navaja, da je do zahtevanega statusa upravičen na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih veteranih – ZVV-C, ki je razširila krog upravičencev tako, da je določila, da so do tega statusa upravičeni tudi obvezniki iz javnih podjetij, ki so po delovni dolžnosti v delovnih organizacijah dejansko izvajali naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih skupin. Glede na navedeno meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje tega statusa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi upravni odločbi ter naloži pristojnemu upravnemu organu, da zasliši predlagano osebo, ki je bila takrat častnik TO, pristojen za njihova posredovanja pri obrambi RS.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident v reviziji (prej pritožbi) konkretno ne navaja nobenega izmed revizijskih (prej pritožbenih) razlogov iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Po vsebini uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava ter posledično zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Slednja pa dovoljen revizijski razlog (enako je po določbi petega odstavka 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja). Zaradi navedenega se Vrhovno sodišče do tovrstnih navedb ne opredeljuje.

9. Vrhovno sodišče pa meni, da izpodbijana sodba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.

10. V tem primeru je bila odločba prvostopnega upravnega organa izdana 20. 1. 1999, odločba tožene stranke pa 23. 5. 2003, torej obe pred uveljavitvijo novele ZVV-C (Ur. l. RS, št. 38/2006), ki je začela veljati 26. 4. 2006. Upravna organa torej te novele pri svojem odločanju nista mogla uporabljati. To je revidentu očitno jasno, zato Vrhovno sodišče ne pojasnjuje ponovno, zakaj revidentu ni bilo mogoče priznati statusa vojnega veterana po ZVV brez novele C, temveč se glede tega sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča. Revident pa zmotno meni, da bi morala sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče pri svojem odločanju uporabiti ZVV-C. 11. V upravnem sporu se namreč presoja pravilnost in zakonitost izdanih upravnih aktov (2. člen ZUS-1). Opravlja se (med drugim) torej presoja, ali je bil pravilno uporabljen zakon, ki je veljal v času odločanja organa, ki je odločil o upravni zadevi (pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke). Niti Upravno niti Vrhovno sodišče torej zakonitosti izdanega upravnega akta ne more presojati po zakonu, ki velja v času odločanja sodišča. Zato zaradi kasnejše spremembe zakona sodišče ne more odpraviti izpodbijanega upravnega akta, ki je bil izdan ob pravilnem upoštevanju prej veljavnega zakona. Odločitev prvostopnega sodišča, ki je pri svojem odločanju v obravnavanem primeru uporabilo ZVV brez novele C, je torej glede uporabe materialnega prava pravilna.

12. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.