Jedro

Pri tožniku je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, saj so zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja potrebne dodatne omejitve pri delu, čeprav še nadalje ostaja invalid III. kategorije. Kot invalid III. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatnimi omejitvami nima več pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo, temveč pravico do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 6. 2011 in št. ... z dne 21. 10. 2011. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je bil v letu 2003 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Odmerjeno mu je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Po nekaj letih se je ponovno poškodoval. Povečala se je invalidnost, kot tudi omejitve, ki bi jih moral njegov delodajalec spoštovati. Tožnikova osebna zdravnica je tožnika ponovno predstavila invalidski komisiji. Tožnik je pričakoval, da bo tožena stranka povišala njegovo stopnjo invalidnosti in hkrati priznala višje nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev. Tožena stranka pa je tožniku znižala nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev iz 392,74 EUR na 192,91 EUR. Če bi tožnik to vedel, predloga na invalidsko komisijo ne bi vložil oziroma bi osebni zdravnici prepovedal, da vloži takšen predlog. Po tožnikovem mnenju bi bila tožena stranka dolžna tožnika seznaniti s posledicami, ki izhajajo iz spremenjene zakonodaje. Odločitev je tudi neustavna, saj grobo posega v tožnikovo osebno pravico do socialne varnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka in tudi pritožbene stroške, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 6. 2011 ter v reviziji spremenila prvi odstavek izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe tako, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela, prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 192,91 EUR na mesec od 24. 2. 2011 dalje.

V zadevi je sporna odločitev glede višine nadomestila za invalidnost. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je bil tožnik s 14. 8. 2002 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnost. Priznana mu je bila pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki ni vezano na delo na višini, vročini, nezaščitenih strojih in ne sme opravljati del, kjer bi v slučaju napada poškodoval sebe ali povzročil škodo drugim, s polnim delovnim časom (odločba št. ... z dne 29. 9. 2003). Z odločbo št. ... z dne 21. 2. 2005 mu je bila priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Dne 15. 10. 2010 je bil s strani osebnega zdravnika podan nov predlog za oceno delovne zmožnosti. Z odločbo št. ... z dne 2. 2. 2011 je tožena stranka odločila, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela, prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ne na nezavarovani višini in ne pri strojih, kjer bi se lahko v primeru nenadne motnje zavesti poškodoval ali povzročil škodo drugim ter pri katerem ne bo opravljal dela poklicnega voznika motornih vozil C in E kategorije. Z desno zgornjo okončino lahko opravlja delo do 70o odročitve in predročitve v rami, s polnim delovnim časom od 1. dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2011 dalje. Tožena stranka je z navedeno odločbo nadomestila odločbo št. ... z dne 21. 1. 2003. Nadalje je odločila, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, tožniku pa je bilo naloženo, da se je dolžan še nadalje javljati pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Med strankama je očitno nesporno, da je navedena odločba postala dokončna in pravnomočna.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za spremembo v stanju invalidnosti. Pri tem ni odločilno, da se sama kategorija invalidnosti ni spremenila. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja so potrebne dodatne omejitve v zvezi z delom. Namesto pravice do zaposlitve na drugo ustrezno delo, je bila tožniku priznana pravica do premestitve z dodatnimi omejitvami v primerjavi z odločitvijo iz leta 2003. Posledično tožnik tudi ni več upravičen do pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki mu je bila priznana v zvezi z invalidnostjo ugotovljeno v letu 2003 in sicer po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92, Ur. l. RS, št. 92/92 s spremembami). Navedene pravice namreč Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne pozna. Namesto navedene pravice so v 94. členu ZPIZ-1 določeni pogoji za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost in pa način odmere tega nadomestila. Z izpodbijano odločbo je bila torej tožniku s tem, ko je prišlo do spremembe v stanju invalidnosti (priznanje pravice do premestitve z dodatnimi omejitvami) priznana tudi pravica do denarnega nadomestila za invalidnost in sicer po določbah ZPIZ-1. ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V konkretni zadevi je bilo to s 1. 2. 2011 dalje. Zaradi spremembe v stanju invalidnosti je bilo potrebno na novo odločiti tudi o pravici do nadomestila za invalidnost. Za odločitev o višini tega nadomestila pa je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času nastanka spremembe v stanju invalidnosti, kot to izhaja tudi iz drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1. Tožena stranka je pri odmeri pravilno upoštevala prvo alineo prvega odstavka ter prvo alineo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1, po kateri se nadomestilo za invalidnost zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Ker tožnikova invalidska pokojnina, ki bi mu pripadala ob nastanku spremembe v stanju invalidnosti, ni dosegla zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancev s pokojninsko dobo 40 let, se mu je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZPIZ-1 nadomestilo odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. V navedenem členu je določeno, da se osnova za odmero dodatnih pravic iz 4. člena tega zakona določi v višini najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, veljavne za zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona. Zneski se usklajujejo tako, kot se usklajujejo pokojnine po določbah 150. a, 150. b in 151. člena ZPIZ-1. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se tožniku višina oziroma znesek nadomestila ne bi smel zmanjšati. Kot je bilo to že obrazloženo, je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, ki je narekovalo priznanje nove pravice do premestitve na drugo delo z dodatnimi omejitvami v primerjavi z omejitvami, ki so mu bile priznane z odločbo v letu 2003. ZPIZ-1 namreč ne določa, da bi zavarovanci v primeru nastanka spremembe v stanju invalidnosti obdržali pravice, ki so jim bile priznane po prejšnjih predpisih. Tako je tudi v tretjem odstavku 397. člena ZPIZ-1 (prehodne določbe) določeno, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) uveljavljene po predpisih, ki so se uporabljali do datuma določenega v 446. členu ZPIZ-1 (1. 1. 2003) lahko pridobijo pravice po tem zakonu (torej po določbah ZPIZ-1) le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. V primeru tožnika je prišlo do poslabšanja invalidnosti, kar je narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker ne gre za kršitev pridobljene socialne pravice, s tem tudi niso bile kršene Ustave RS v smeri, kot se zavzema tožnik v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da trpi sam svoje stroške pritožbe.