Jedro

Tožena stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodnih taks.

2. Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijan sklep spremeni oziroma razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je v tem postopku predlagala, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks. V predlogu je navedla, da nima sredstev za plačilo sodne takse ter jih tudi ne more zagotoviti glede na premoženjsko, finančno in likvidno stanje.

5. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v četrtem odstavku 11. člena določa, da lahko sodišče pravno osebo oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti, ne da bi pri tem ogrozila svojo dejavnost. Pri odločanju o oprostitvi stranke, ki je pravna oseba, mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Sodišče o oprostitvi plačila taks odloči na predlog stranke, ki mora predlogu predložiti pisno izjavo o premoženjskem stanju, podano pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Če je stranka pravna oseba, izjava o premoženjskem stanju vsebuje zlasti podatke o premoženju, denarnih sredstvih in dohodkih iz dejavnosti v Republiki Sloveniji in tujini. Če izjava ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah (12. člen ZST-1).

6. Višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v 11. členu ZST-1, in ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Ni pa dolžno v tem smislu pozivati stranke k dopolnitvi njenih navedb. Ker tožena stranka z ničemer ni pojasnila, v čem bi bilo s plačilom sodne takse njeno poslovanje ogroženo, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo zavrnilo, že iz tega razloga pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je toženi stranki po zaključku višjega sodišča pravilno očitalo, da bi morala zatrjevati in izkazati, da sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnost. To je tožena stranka storila šele v pritožbi, kar pa je prepozno (prim. 337. člen ZPP). Šele v pritožbi namreč pojasnjuje, zakaj sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti, ne da bi pri tem navedla, zakaj teh okoliščin (bistvenih za presojo predloga za oprostitev plačila sodne takse) ni navajala že v postopku na prvi stopnji. V vlogi za oprostitev tožena stranka ni navedla nobene konkretne relevantne okoliščine, na katero bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev, česar v pritožbi niti ne zanika.

8. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).