Jedro

Kriterij za odločanje o dolžnikovi dolžnosti povrnitve izvršilnih stroškov upniku je skladno z določilom petega odstavka 38. člena ZIZ njihova potrebnost za izvršbo. Za konkretne stroške v zvezi z uspešnim rubežem premičnin je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih ni mogoče šteti kot potrebnih za predmetno izvršbo. Stroški v zvezi z izvršilnim dejanjem, ki je bilo nato zaradi ugoditve ugovoru tretje pravnomočno razveljavljeno, ker na skupno premoženje zakoncev v izvršbi ni dopustno poseči, ne ustrezajo zakonskemu kriteriju potrebnosti, saj razveljavljeno opravljeno izvršilno dejanje objektivno v ničemer ne bo prispevalo k poplačilu upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika z dne 2. 12. 2025 za povrnitev stroškov.

2.Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da stroški rubeža niso bili potrebni, ker niso pripomogli k uspešnosti izvršbe. Upnik se z navedeno obrazložitvijo ne strinja ter vztraja pri podanem predlogu. Stroški premičninskega rubeža z dne 25. 11. 2025 v znesku 209,57 EUR so bili potreben strošek z več vidikov. Upnik namreč dolžnikovo terjatev izterjuje že od leta 2017, ko jo je sodno pričel izterjevati v okviru izvršilnega postopka VL 46648/2017, pa do danes od dolžnika ni prejel niti delnega plačila terjatve, zato je bil primoran poseči na njegovo premično premoženje. Več kot očitno je, da se dolžnik plačilu izogiba, saj sam kljub pozivom nikoli ni plačal ničesar, na naslovu stalnega prebivališča pa nima oznak, da bi izvršitelj lahko lociral njegovo stanovanje in zarubil njegove premične stvari na naslovu. Edino premoženje, na katerega je upnik preko premičninske izvršbe lahko posegel, je bilo vozilo AUDI A4/ AVANT, reg. št. KK 000, katerega lastništvo je izhajalo iz uradnih evidenc. Upnik je tako sledil načelu zaupanja in preko izvršitelja zarubil omenjeno vozilo, saj je iz uradne evidence izhajalo izključno lastništvo dolžnika. Stroški, katerih povračilo upnik zahteva, so posledica dejstev, da je izvršitelj: - prevzel zadevo v obdelavo, kar je bilo več kot očitno potrebno za zagotovitev možnosti poplačila upnika; - opravil ogled in poskusil opraviti rubež na stalnem naslovu dolžnika, kar izhaja iz njegovega poročila (priloženega k vlogi z dne 2. 12. 2025), - opravil rubež vozila, ki je po podatkih iz uradnih evidenc v izključni lasti dolžnika. V skladu z navedenim ni mogoče zaključiti, da navedeni stroški, ki so upniku nastali z rubežem z dne 25. 11. 2025, niso bili potrebni, ker niso prispevali k uspehu te izvršbe. Navsezadnje bi tovrstno tolmačenje pomenilo, da tudi stroški neuspešnih rubežev, ki v praksi niso redki, niso potrebni, saj v ničemer ne prispevajo k uspehu izvršbe. Upnik še poudarja, da je takoj po seznanitvi z dejstvi, da vozilo predstavlja skupno premoženje dolžnika in njegove žene, le-tem ni nasprotoval in pristal na to, da se izvršba v tem delu ustavi, kar ne sme rezultirati v njegovem oškodovanju za stroške, ki so mu nastali z premičninsko izvršbo. Glede na navedeno upnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, ugotovi potrebnost stroškov v znesku 209,57 EUR, ki so mu nastali v premičninski izvršbi, natančneje z rubežem z dne 25. 11. 2025, ter se jih naloži v plačilo dolžniku kot dodatne izvršilne stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

5.Sodišče prve stopnje z napadenim sklepom upniku ni priznalo stroškov v zvezi z dne 25. 11. 2025 uspešno opravljenim rubežem premičnin (zarubljeno je bilo vozilo AUDI A4/AVANT 1.9, reg. št. KK 000), ker je bil na podlagi ugovora tretje s pravnomočnim sklepom z dne 5. 1. 2026 sklep o izvršbi glede navedene stvari razveljavljen, izvršba ustavljena in rubež premičnin razveljavljen. Zato je sodišče prve stopnje štelo, da se je rubež naknadno izkazal za neutemeljenega in ni pripomogel k uspehu izvršbe, s tem v zvezi nastali stroški pa niso bili potrebni za izvršbo. Odločitev je pravilna.

6.Kriterij za odločanje o dolžnikovi dolžnosti povrnitve izvršilnih stroškov upniku je skladno z določilom petega odstavka 38. člena ZIZ njihova potrebnost za izvršbo. Za konkretne stroške v zvezi z uspešnim rubežem premičnin pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih ni mogoče šteti kot potrebnih za predmetno izvršbo. Tudi po presoji višjega sodišča namreč stroški v zvezi z izvršilnim dejanjem, ki je bilo nato zaradi ugoditve ugovoru tretje pravnomočno razveljavljeno, ker na skupno premoženje zakoncev v izvršbi ni dopustno poseči, ne ustrezajo zakonskemu kriteriju potrebnosti, saj razveljavljeno opravljeno izvršilno dejanje objektivno v ničemer ne bo prispevalo k poplačilu upnika. Na navedeno ugotovitev ne vplivajo v pritožbi izpostavljena dejstva, da upnik terjatev od dolžnika izterjuje že od leta 2017, da dolžnik terjatve ni niti delno plačal svoje terjatve in se izogiba plačilu, ter da je upnik posegel na edino dolžnikovo premoženje, ki je izhajalo iz uradnih evidenc, to je na zgoraj omenjeno vozilo. Kljub vsemu navedenemu namreč namreč stroškov v zvezi z rubežem, ki je bil pravnomočno razveljavljen na podlagi ugovora tretje, da je zarubljeno vozilo skupno premoženje nje in dolžnika, že po naravi stvari ni mogoče šteti kot stroškov, ki bi jih kot potrebne za izvršbo upniku moral povrniti dolžnik (prim. tudi VSL sklep III Ip 1213/2016).

7.V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je upnik izvršbo na dolžnikove premičnine predlagal, ker je sledil načelu zaupanja v registrske podatke, pa višje sodišče odgovarja, da navedeno ne more biti upoštevno pri odločanju o dolžnikovi dolžnosti povrnitve izvršilnih stroškov upniku, temveč je relevantno pri odločanju o stroških postopka v zvezi z ugovorom tretje, v zvezi s presojo, ali je upnik tretji neutemeljeno povzročil stroške ugovora (prim. šesti odstavek 38. člena ZIZ). Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu o ugovoru tretje z dne 5. 1. 2026 to tudi upoštevalo in presodilo, da upnik tretji stroškov ugovornega postopka ni neutemeljeno povzročil ter je posledično odločilo, da jih tretja krije sama.

8.Dalje upnik v pritožbi zmotno primerja obravnavano zadevo s položajem, ko se upniku priznajo stroški neuspešnega rubeža. Ni namreč mogoče enačiti primera, ko rubež ni uspešen zaradi pomanjkanja dolžnikovega premoženja, s primerom, ko se je rubež na podlagi ugovora (tretje) izkazal za neutemeljenega (ker gre za skupno premoženje dolžnika in tretje) in je bil zato pravnomočno razveljavljen.

9.Končno na drugačno odločitev višjega sodišča ne vpliva niti okoliščina, da se je upnik po seznanitvi z dejstvom, da je zarubljeno vozilo skupno premoženje dolžnika in tretje, strinjal z ustavitvijo izvršbe v tem delu. Res je šlo za korektno ravnanje upnika, vendar pa to še ne more biti argument, da bi moral dolžnik upniku povrniti stroške v zvezi z razveljavljenim rubežem vozila, ki je skupno premoženje njega in tretje.

10.Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo noti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).